“Potem se v deželi Japodov spet dvignejo gore, ki jim rečejo Albijske. Od Trsta, ki je Karnijska vas, skoznje vodi prelaz Ocra do močvirnatega jezera, imenovanega Lougeon. Pri Navportu teče reka Corcoras, Krka, ki nosi tovore. Ta reka se izliva v Savo, Sava v Dravo, Drava pa v Noarus v bližini Siska.”
(Strabon, Geōgraphiká 7.5.2; prvo stoletje)
Prvi del: boj se Danajcev, ki prinašajo … zemljepisne enciklopedije
Odlomek iz monumentalne Strabonove Geografije se tiče slovenskih dežel. Opisuje trgovsko pot, ki je od Rima, Akvileje in Trsta vodila prek prelaza Ocra – Mons Ocra je Nanos, prelaz je torej pri Razdrtem – do Navporta, Vrhnike (o tej poti smo že pisali), od tam pa naprej proti Sisku, Donavi in zakladom Vzhoda.
Je pa odlomek precej čuden za zemljepisno enciklopedijo – in za nas, ki nam sateliti povedo, kje smo in kam moramo iti. Geografija zmajuje z glavo, ko bere Strabona … v našem svetu Krka, Strabonov Cororas, niti slučajno ne teče blizu Vrhnike, Sava se ne izliva v Dravo, Drava ne teče mimo Siska, Noarusa (Noare?) pa sploh ni.
Je Strabon, legenda zemljepisa Starih, sanjal kraje, si izmišljeval reke in ponarejal gorovja – ali se mu je samo mudilo med sestavljanjem opisa celotnega znanega sveta, od Svetega rta do Gangesa, od Etiopije do Poslednje Tule, pa se mu je v sedemnajst knjig Geografije tu in tam prikradla napaka, ko je divjal po svojih poldnevnikih in vzporednikih?
Verjetno res. A sta še dva boljša razloga. Prvi je ta, da Strabon, sicer strastni popotnik, ni nikdar sam prehodil krajev, o katerih govori odlomek, temveč se je za ta del sveta zanašal na drugotne vire. Drugi pa se tiče časa, v katerem je Strabon živel: naše štetje se je prelomilo, rimsko republiko je ravno hudič vzel, Ilirske vojne so se komaj dobro razplamtele. Ilirija – od Razdrtega do Siska in naprej – je bila divja, neukročena, neznana in nevarna, imperij je še ni osvojil, udomačil in koloniziral.
Strabonovi viri v resnici opisujejo dosti dosti starejšo trgovsko pot; ta je spadala v svet, ki je počasi, a zanesljivo izginjal: v železno dobo. Rimljani so kasneje hodili od Akvileje do Bizanca čez Ocro do Navporta, po Ljubljanici do Emone, po Savi do Siska in naprej do Donave. Strabonova pot pa vodi drugje; je tista, ki so ji (dosti kasneje) rekli Patriarhova pot.
Ta železnodobna trgovska pot, ki je vezala Jadran s skrivnostnim Vzhodom, je pri Planini zavila na Bloke, se spustila do Velikih Lašč, peljala mimo velikega mesta na hribu Korinj do doline reke Krke (tu je Strabonov Corcoras), potem pa po Krki navzdol mimo središč dolenjske halštatske skupine, čez Belo krajino do Kolpe, po Kolpi do Siska, od tam pa po Savi do Donave. To so bili bogati kraji: Korinj je ogromen, iz kapiteljskih njiv pri Novem mestu vsake toliko potegnemo kak zaklad, Bela Krajina pa je polna velikih gradišč in dobro stoječih naselij.
Razen par malenkosti (Sava ne teče v Dravo, Drave ni pri Sisku, Noare pa sploh ni nikjer) Strabon ni kaj dosti mimo udaril – le da je pot, ki jo opisuje, predrimska; iz časa, ki se je Strabonu pred očmi končeval – in kmalu končal.
Strabona pa nismo na dan privlekli, da bi se ukvarjali z njegovimi napakami, izmišljijami in sanjami. Zanima nas prav poseben kraj, ki ga je omenil: ἕλος Λούγεον καλούμενον, “močvirno jezero, ki mu pravijo Lougeon“. To jezero je kleč tega pisanja, jezero v deželi Japodov med Razdrtim in Krko, jezero ob trgovski poti železne dobe.
Jezeru, ki mu Strabo pravi Lougeon, mi pravimo Cerkniško jezero. In še enkrat smo nad njim spustili zmaje.
V resnici je malce presenetljivo, da najdemo Cerkniško jezero pri Strabonu. Geōgraphiká je resda orjaško delo v sedemnajstih knjigah, a opisuje ves svet, ta pa je bil tudi v tistih časih kar precejšen: mnogo jezer, mest, rek in gorovij si ni prislužilo omembe. Zaka torej élos Loúgeon, Cerknica?
Ker je Cerkniško jezero magičen kraj – in Stari so to dobro vedeli.
Strabonova Noara morda res ne obstaja, zato pa Lougenon, Cerkniško jezero, toliko bolj – oziroma vsaj včasih. Jezero namreč je, pa ga ni, pa spet je, pa spet izgine. Ne le, da ne morete stopiti dvakrat v Cerkniško jezero; zgodi se, da sploh ni ničesar, v kar bi stopili!
Cerkniško je kaotično, liminalno jezero. Težko zamešamo zemljevid jezera z njegovim teritorijem (točnega zemljevida Cerkniškega jezera sploh ni mogoče izdelati), ne zmoremo ga opisati v celoti. Cerkniško jezero se preliva preko meje med sanjami in dejanskostjo – nekako tako, kot Strabon piše preko časovne meje med železno dobo in dobo Imperija, ali kot polihistor sedemnajstega stoletja trepetaje ločuje znanost od alkimije, ker je hkrati od obeh svetov – in od nobenega.
Drugi del: kako postati član Kraljeve družbe
Seveda točno vemo, kaj se dogaja s Cerkniškim jezerom; opazovali smo ga, ga premerili in izmerili, preračunali in modelirali smo njegov notranji ustroj, in vsem pojavom smo dali zveneča imena, ker jih razumemo. Cerkniško jezero je presihajoče jezero (pravijo, da največje v Evropi!), periodično poplavljeno kraško polje, ki je nastalo ob velikem Idrijskem prelomu. Njegove muhe so geološke, posledica nenavadnega odnosa, ki ga imata kalcijev karbonat in voda.
A prvi opisi in prvi poskusi razumevanja čudovitega plesa, ki ga vsako leto že od nekdaj izvaja Cerkniško jezero, so bili … no, zelo domiselni.
“Jezeru so Grki rekli Lugea Palus, Rimljani Lacus Lugeus, današnje latinsko ime je Lacus Cirknicensis, v visoki nemščini Zircknizer-ſee, v našem kranjskem jeziku pa Zjirknisko Jeſero.“
(An Extract of a Letter written to the Royal Society out of Carniola, by Mr. John Weichard Valvaſor R.Soc.S being a full and accurate deſcription of the wonderfull Lake of Zirkniz in that country; Philosophical transactions (Royal Society), 1687-12, Vol.16, p. 411-427)
Kraljeva družba, Royal Society, je leta 1688 objavila pismo Janeza Vajkarda Valvasorja: popoln in točen opis čudovitega Cerkniškega jezera na Kranjskem. Opis sicer morda ni čisto točen, je pa popoln čez in čez – in poln čudes.
Valvasorjeva razlaga procesov za zaveso Cerkniškega jezera je noro zakoplicirana. Zamislil si je ne enega, ampak tri jezera; eno vidimo, eno je skrito visoko v Javornikih, še eno pa leži pod Cerkniškim.Ta jezera so med sabo povezana s strahotno mrežo sifonov, rovov, nateg, ponorov in izvirov: voda skozi ta sistem priteka in se umika kot ji veleva kartezijeva mehanika, Cerkniško jezero pa poplavlja in presiha.
Sistem deluje. Se pravi, bi deloval, če bi Narava v svoji neskončni milosti otopila Ockhamovo britev in pustila tej hidravlični grozoti mesto v dejanskem svetu.
A je Valvasorjevo pismo pustilo velik pečat. Sam Edmund Halley (njegov je komet), ki je bil one dni tajnik Kraljeve družbe, je 14. novembra 1687 predstavil pismo članom in po Valvasorjevih skicah celo izvedel eksperiment – z rezervoarji, nategami, ponori in izviri! – ki je lepo pokazal, kako bi se jezero lahko v ritmu pojavljalo in izginjalo.
Člani Kraljeve družbe so bili resno navdušeni: še istega dne so Valvasorja enoglasno izvolili za rednega člana (zato R.Soc.S), Halleyu pa naložili, naj pošlje Valvasorju pismo, polno čestitk in hvale – ter priloži nekaj slavilnih verzov, da jih bo Vajkard objavil v svoji Slavi Vojvodine Kranjke, ki je takrat ravno imela iti v tisk.
Pismo Kraljeve družbe Valvasorju je ohranjeno, slavilni vrezi žal ne. Še bolj je žalostno, da je poštna služba zatajila: Valvasor tega pisma ni nikoli prejel, Halleyeva hvalnica se je izgubila v pišu zgodovine.
Valvasor je sicer resno zabredel v Cerkniško jezero. Njegov čaroben opis čarobnega kraja se je širil, njegova podzemna jezera množila, sifoni prepletali v neznanem podzemlju. Iz jam mu letajo jate golobov, kadar gre mimo nevihta. Brezno v gori izpuča tako srhljivo paro, da ga mora duhovnik na Binkošti zaklinjati in miriti.
V Valvasorjevem počasi topečem se, alkimističnem, izginjajočem svetu divje vode izpod gora v jezero mečejo gole in slepe račke (Valvasor trdi, da jih je sam nalovil in da so okusne, a morda malce mastne, kar je pripisal njih podzemni dieti). Tu so vozovi rib v ponorih, varljivo svetlikanje (ignis fatuus) v gozdovih, tu so zmaji, vile in divje plešoče čarovnice – in vsa ta fantastična menažerija se na vse kriplje bori proti prihajajoči, kartezijski, pravokotni in hladni novi resničnosti.
Tretji del: brez račk, brez čarovnic
Banketi v našem svetu ne nudijo več tartarskih slepih rac, v jamah ni zmajev, čarovnice ne plešejo več na Slivnici in Noara ne sprejema voda Save v svoje naročje.
Je pa v našem svetu Cerkniško jezero, vsaj včasih, in s tem ohranja neko drugačnost, drugosvetnost: šiv prek časovnega brezna, povoj čez razkol v vesolju, ki skuša razumeti samega sebe. Tak prijeten, topel in čuden občutek objame tiste, ki se spravijo spustiti zmaja s starodavnih obal Lugeona.
Puhasti oblački se podijo prek zimskega neba, travniki in redi trsja se zlatijo v soncu, voda brbota na površje in ovija čevlje in nogavice zmajarja. Nagajivi kodrčki krasijo gladino jezera, veter je močan in sunkovit.
Zmaj poleti proti globokim gozdovom Javornikov, bleščeče oči medvedov, volkov, risov se malce zaskrbljeno ozirajo vanj. Ni njihov, vedo. Mala Gorica, ki je nekdaj bila otoček, je daleč daleč spodaj, Slivnica se kopa v soncu in samotni Zadnji kraj se sramežljivo kaže letalcu. Sliši se petje svetlobe, voda in vetra:
Prekrasen zmajski dan.
A kaj, če sploh kaj, vidi zmaj? Fotoaparat, kamera – to so naše odklopljene, prenosne oči, zmaj pa je, vsaj v naši kartezijski resničnosti, samo orodje, nosilec, leteči stroj. Kaj pa če je več kot le to? Zmaj je, kot Cerkniško jezero, liminalen: eterično bitje vetra je, odmev iz otroštva, pravljičen. Zato se tako omehčamo, ko vidimo zmaja – in mu hkrati zavidamo, kot zavidamo vsem, ki zmorejo leteti sami.
In ker je pravljičen, na zmaja lahko zrcalimo vse mogoče, on pa nam tega ne zrcali nazaj kot stvar, temveč kot bitje: spremeni in šifrira naše projekcije, da nam jih pošlje predrugačene, neprepoznavne, neberljive. Lahko vemo, da vidi – ne moremo pa vedeti, kaj vidi. Njegovi pogledi so pravokotni na našo resničnost, v njegovem svetu podzemne račke vidijo, mi pa smo slepi.
Je pa res, da so pogledi kamere, podaljška naših oči, s konca vrvice zmaja veličastni. Enkratni so, dobesedno, saj se Cerkniško jezero nikoli ne pokaže v isti obleki. Kamera jezerski kaos zamrzne v podobo, ki je nikoli ni bilo in je nikoli več ne bo: Cerkniško jezero je, da si od matematikov sposodimo izraz, čudni atraktor.
Jezero pa je tudi čudni delitelj, da raztegnemo metaforo; skoraj štirideset kvadratnih kilometrov velika bifurkacija, ločitev tokov. Vode, ki ga zapuščajo, tečejo proti Karlovicam in od tam pod Javorniki v Rakov Škocjan, a ne vse: tiste, ki izginjajo v ponore v strugah ali v obeh velikih sistemih požiralnikov, Vodonos in Retje, tečejo na sever, pod Slivnico, Blokami in Menišijo, ter privrejo na na dan šele v Bistri, na Ljubljanskem barju.
Številni prihodnostim (ne vsem) bomo zapustili to jezero tokov, ki se cepijo.
Četrti del: življenje v kaosu
Liminalnosti Cerkniškega jezera navkljub pa se tu – živi. Še pred Strabonom, pred Iliri (dosti prej, na Gorici je bil paleolitski tabor) – so se ljudje spustili v ples z jezerom, ujeli njegove korake in ustvarili globoko simbiozo z vodami Kaosa.
Kulturna krajina Cerkniškega jezera je čudo na sebi, odsev čudes jezera: na vsako potezo Narave je človek odgovoril, dokler celo cerkniško polje ni postalo preplet obojega (če sploh lahko ločimo naravo od človeka – in vsaj do takrat, ko je človek na Kaos odgovoril s histeričnim redom in začel jezero na silo udomačevati … izsuševanja niso uspela, trajne ojezeritve še manj; zdaj odstranjujemo sledi napuha in vračamo jezeru, kar je njegovega). Ljudje so v plesu z jezerom pozorni na vsak njegov gib, na vsak, še tako subtilen namig – in niti za hip ne izgubijo ritma.
Kaj pa bi pričakovali od ljudi, ki imajo doma plug, ribiško mrežo, koso, čoln, voz in drsalke – ter vse to skozi leto uporabljajo na istem kraju?
Kamor jezero seže, so gmajne: te voda prekrije, a nežno; v njej je toliko apnenca, da se zemlja ne zakisa in so trave bujne in sladke. Za gmajnami so dolgi trakovi senožeti, za njimi njive razdeljene v ozke parcele, vsaka za svojo kajžo.
Stari visokodebelni sadovnjaki krasijo polje; visoke jablane in hruške si omočijo noge, do sadežev pa jezero ne more. Lipovi drevoredi stojijo ob cestah in poteh in dajejo senco popotniku; nekoč je šel drevored od Hošperka do Šteberka in naprej do gradu Snežnik.
Vasi se držijo trdine, z roba polja gledajo na jezero, razen Dolenjega jezera, ki se je drzno približalo požiralnikom, ter seveda edine vasi v Sloveniji, ki leži na pravem otoku: z vso domiselnostjo ji pravijo – Otok.
Kulturna krajina Cerkniškega je pradavna in vedno nova, konstantne spremembe v njej narekuje – ne, dirigira jezero, izvajajo pa jih oblaki, izviri, gore, ponori … in ljudje.
Epilog
“Luštna Machina volans, tole,” pravi Strabon, se usede in odpre piksno. “Bi lahko reč šla tako visoko, da bi uzrla tako Jadran kot Evksinsko morje?“
“Ne, nimamo toliko štrika. Ti pa lahko pokaže, da Corcoras ne teče blizu Navporta!“
“Tih bot,” reče Strabon, mi pa se režimo. “Kakšen krasen dan je, tako prijeten in … nezakompliciran – kajne, Johan moj?“
Valvasor, ki riše diagram tisočih jezer in milijonov sifonov, tako kompleksen in tako natančen, da mu ne zmanjkuje le papirja in oglja, temveč dimenzij, odsotno blekne: “Kaj?”
Smejimo se, jezero mrmra, puhasti oblaki se podijo čez nebo, drevesa, polja, travniki in trsje se zlatijo v zahajajočem soncu. Na sveti gori Slivnici čarovnice skrbno razporejajo ignis fatui za večerni ples, jate slepih in golih račk se pripravljajo, da jih voda odplakne v izvire, šumenje Noare odmeva prek dežele … visoko nad nami pa pleše zmaj.
Visoko nad prostorom in časom, nad starodavnimi obalami Lougeona.
Zmajske fotografije (in video) posnete z Insta360 na Cindy delti in z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju, delo Dr.Agon kites.
Halleyevo pismo Valvasorju smo si sposodili iz razprave Marije Bidovec in Borisa Golca, “Valvasor in Edmond Halley“, Zgodovinski časopis 69, 2015, sliko Valvasorjevega sistema Cerkniških jezer pa iz digitalizirane Ehre dess Herzogthums Krain v Digitalizirani knjinici Slovenije.
1 thought on “Daljne obale Lougeona”