Bogovi vetra so že nekaj let zapored tam okrog Novega leta naklonjeni zmajem, pa se ponavadi spravimo na Cerkniško jezero.
Spet? Seveda. Nikoli ni dovolj.
In nikoli ni enako.
Pa smo tudi letos ohranili to tradicijo – in spet bo prvi članek leta posvečen največjemu presihajočemu jezeru v Evropi.
Ni pa bilo enostavno. Po kratkem in relativno uspešnem zmajskem fotkanju gradu Snežnik (to bo naslednji članek!), kjer so vetrovi zoprni in drevesa lačna, smo po kratkem skoku do opazovalnice Malnšče upali na prijetno in sproščeno spuščanje zmajev na širjavah zdaj suhega Cerkniškega jezera.
Ko sta se zmaja dvignila, se je dvignila tudi hitrost vetra, in to nadvse dramatično. Prav nič sproščenosti ni v vlečenju velikega rokkakuja v vetru nad trideset na uro, s sunki tja to petdeset. Vrvica je napeta kot struna in vam poreže prste kot … no, takole:
Janez je brihtno svojega sleda zamenjal za povsem novega zmaja (za Mini Milie, 150 centimetrskega francoskega vojaškega zmaja, ki ga nam je svetoval mojster Zoltán Majernik), še preden mu je vrvica začela mesariti roke. Manjši zmaj z drugačno geometrijo vleče dosti manj besno kot velika leteča vreča …
Od tu naprej je načeloma šlo vse gladko (razen da je bilo treba sredi presahlega jezera najiti drevo, na katerega bi lahko privezali zmaja, da bi ga sploh mogli potegniti dol … pa strahotno mrzlega in močnega vetra … pa ledu, ki je pokrival močvaro, da se je udiralo in smo imeli mokre noge … in tako dalje) – pa smo se lahko osredotočili na našega vodnega feniksa: na reko, ki polni in prazni Cerkniško jezero; na reko, ki so jo krotovičili, rezali in oživljali:
na Stržen.
Stržen je tretja inkarnacija prečudne Reke sedmerih imen, ki se prvič pojavi kot Trbuhovica pri Prezidu, potem pa besno ponika v jame in izvira na seriji kraških polj (kot Obrh na Loškem, kot Stržen na Cerkniškem, kot Rak v Rakovem Škocjanu, kot Unica na Planinskem), se v Planinski jami sreča s sestro Pivko in konča svoje norenje na Ljubljanskem barju kot Ljubljanica.
Stržen na Cerkniškem polju, pri Rešetu in Vodonosu izvede še en trik: njegove vode se razcepijo. Nekaj jih gre proti Rakovem Škocjanu, nekaj pa naravnost pod Menišijo v izvire Bistre.
Kraški značaj Stržena ga dela za nenavadno in nepredvidljivo reko. Veliko zaledje ima, njegove prejšnje inkarnacije pa tečejo skozi neznane globine; Strženove vode lahko hitro narastejo, ponori in jame na drugem koncu polja pa ne morejo vse popiti. Tako Stržen – navadno spomladi, ko se tali sneg in ob jesenskih deževjih – ustvari eno najlepših in najbolj skrivnostnih čudes Slovenije: presihajoče Cerkniško jezero.
Cerkniško velja za pravo čudo že tisočletja. Strabon je pisal o njem, Valvasor je skušal razkriti njegove skrivnosti, polihistorjem in prvim turistom je bila obvezna postaja na obisku teh krajev …
Potem pa se je nekaj spremenilo v nas. Industrijska revolucija nam je v glavo vbila grozno besedo – produktivnost, pa smo najprej sebe, potem pa še vse druge in vse drugo merili le še s tem vatlom. Zemlja, ki je dobršen del leta prekrita z vodo, je sicer čudovita in prelepa, ni pa produktivna – kar so sicer kmetje tod okoli od nekdaj dobro vedeli, ker so bili malce bolj ubožni kot njihovi sosedje, ki niso obdelovali naravnih čudes. Novost je bila v tem, da smo jako pametni mislili, da lahko Naravo prisilimo, da postane bolj produktivna.
Prvi poskusi melioracije (koliko napuha je v tej besedi!) Cerkniškega polja segajo tja v rajnko Avstrijo. Najprej so malo zravnali kak okljuk, pa očistili kak požiralnik, potem pa so se tega lotili načrtno in na polno. Z dinamitom in stroji.
Orjaško delo so opravili. Razširili so jame in ponore, ravnali meandre, širili in poglabljali struge. Med leti 1844 in 1958 so ukradli dvanajst kilometrov vodnih tokov: Strženu, Goriškemu Brežičku, Lipsenjščici, Tresencu, Žerovniščici … četrtino skupne dolžine vseh vodotokov na Cerkniškem vodotokov so odrezali, zasuli, uničili in pokopali.
Baje da je malce celo pomagalo: jezero se je skrčilo in malo manj časa je prekrivalo ledine. Nekaj več senožeti je bilo, nekaj več krme. Njiv seveda ne: zemlja je ostajala namočena, močvirna. Jame in ponori se ne menijo za razstreliva in kopače; voda je tekla hitreje, pa je prej zamašila odtoke. Zemlja ni postala bolj produktivna in čarno jezero je bilo še vedno tu.
So pa izginili magični meandri Stržena, izginili so celi ekosistemi, uničeni so bili domovi redkih in ogroženih živali in rastlin, biodiverziteta je šla z raki rakom žvižgat, nekatere vrste so izginile za vedno.
Po polomu idej o popolni izsušitvi jezera (nemogoče, neizvedljivo, predrago) so svečeniki produktivnosti obrnili ploščo: če ga ne moremo izginiti, pa ga naredimo večnega! Visok jez zgradimo, pa imamo stalno jezero. In koliko prednosti bi nam dalo, koliko produktivnosti bi lahko izvlekli iz njega … Hidroelektrarna! Ribištvo! Jadranje! Turizem!
K sreči so te in podobne norosti ostale na papirju; nemogoče je zgraditi jez na poroznem apnencu, vode bi ga ignorirale kot da je ribniško rešeto. Idej je zmanjkalo, Stržen pa je ostal ranjena, vklenjena, nesrečna reka.
Dokler niso dobri in brihtni ljudje Notranjskega regijskega parka prišli na še zadnjo noro, divje ambiciozno idejo, kaj storiti s Strženom in z jezerom. Ne enega, kar dva orjaška projekta za dvig produktivnosti so predlagali – a v njih je produktivnost narekovala reka sama.
LIFE Stržen in KRAS.RE.VITA. Projekta se sicer ne ukvarjata zgolj z reko – cilji so obnova občutljivih ekosistemov, izboljšave bivalnega okolja redkih in zaščitenih vrst, zmanjšanje pritiska obiskovalcev, izgradnja (izjemne!) infrastrukture – a kar se reke tiče, sta oba vsebovala magično besedo:
renaturacija Stržena.
LIFE Stržen se je lotil odpiranja dveh ogromnih Strženovih okljukov, ki jima rečejo Ključi. Mimogrede, z zmaji smo bili tam ravno ko so zaključevali izkope; dovolili so nam obisk in snemanje zaključnih del – še par metrov, pa so Ključi oživeli!
Drugi projekt, KRAS.RE.VITA, pa se je lotil prelepih (in skoraj pozabljenih) meandrov gorvodno, imenovanih Beli breg. Kako jim je šlo, najlepše pokažeta ti dve prej-potem fotki:
Spodaj: Google Earth, 2023.
In le dve leti po tem, ko je voda spet stekla po okljukih Belega brega, so si jih naši zmaji ogledali v vsem vijugajočem veličastju.
A v čem je fora odpiranja meandrov? Kako to pomaga naravljenju Stržena in jezera? Reka je zdaj precej daljša in tako nosi dosti več vode dlje časa, kar omogoča številnim živalim in rastlinam, da zaključijo svoj nenavadni življenjski krog. V vodi je raztopljenega več kisik, reko pa šašje in druge vodne rastline čistijo. Ker teče počasneje, Stržen odnaša manj zemljine. Vračajo se izgubljeni habitati in z njimi izgubljene vrste. Biodiverziteta se veča. Ekosistem Cerkniškega jezera je zdaj spet prepuščen samemu sebi (no, v mejah razuma) – in spet in spet odkrivamo, da Narava sama najbolje ve, kako se vodijo reči – in kako je lahko res produktivna.
Kot je zapisala mag. Laura Štampar v svoji magistrski nalogi: Renaturacija je izboljšala hidrološke in morfološke značilnosti struge ter povečala habitatno raznolikost, vendar se združbe makrofitov še niso v celoti stabilizirale.
Kako naj se, v le parih letih od odprtja okljukov, ki so bili tako brutalno uničeni, da je vanje morala brutalno poseči težka mehanizacija? Pa se že vidijo rezultati …. celo iz zraka. Izboljšane hidrološke in morfološke značilnosti! Povečana habitatna raznolikost!
Stržen se – kot vodni feniks – ponovno rojeva.
Pridite na Cerkniško in si ga oglejte!
Zmajske fotografije posnete z Instami na Originalnem modrem rokkakuju in na Mini Millie; oba zmaja je izdelal Janez.
