Cesta in cerkvica

Zaradi bizarnih težav z deljenjem člankov na družabnih omrežjih prekinjamo redni program iz Indije – in vam povemo zgodbico o tem, kako prinesti res dolg lesen kol iz gozda do morja.


Bil je precej zoprn, temačen dan z mršenjem in nizkimi oblaki, a je pihalo, pa smo šli iskat kakšen dober motiv za zmajsko fotografiranje. Dežne kapljice so krasile vetrobran, meglice so se vlekle nad gozdovi Notranjske. Tipičen februarski dan.

A malo naprej od Postojne je dež ponehal, veter pa ne, in zagledali smo drobno cerkvico na gričku tam pod Nanosom, v srcu Postojnske kotline – cerkvičico, ki bi morda lahko bila dobra tarča za zmaja s fotoaparatom in bi morda lahko skrivala dobro zgodbo.

Bila je. In skrivala je.

Dobrodošli pri Svetem Juriju pri Šmihelu pod Nanosom.

Sveti Jurij ni nič posebnega; srednjeveška cerkvica, ki je bila obnovljena in razširjena leta 1655, pa potem še enkrat v drugi polovici devetnajstega stoletja. Razen res ljubke lokacije in lastne ljubkosti, Jurij ne izstopa.

Ampak – Jurij je eden od Štirinajstih svetih pomočnikov, zmagalec strašnega zmaja in zaščitnik. Kaj torej Jurij ščiti tule na gričku južno od Šmihela?

Jurij je bil rimski vojak, pravi legenda, in naš Jurij ščiti rimsko cesto. Cesto, ki je danes večalimanj pozabljena in je razen redkih kratkih odsekov ni več, v starih čaasih pa je bila eden ključnih delov ene od ključnih industrij rimskega imperija.

Ladjedelništva.

Sveti Jurij, v ozadju Šmihel

Na severovzhodu Postojnsko kotlino zamejujeta Hrušica in Javorniki. Med njima pa je prelaz, ki mu rečemo Postojnska vrata, in je s svojimi 61 metri višine slučajno najnižji prehod iz Panonske nižine v Sredozemlje.

Tak prelaz je seveda strateško izjemno pomemben, že od nekdaj. Ko so se rimske legije pognale na vzhod, so korakale prav preko njega. Rimljani so staro cesto obnovili in razširili, da je šla od Akvileje do Tergesteja in potem gor čez Kras do Okre, mimo Postumie na Longaticum, pa dol do Navporta in naprej do Emone, od tja pa ali na limes v Zgornjo Panonijo – ali pa proti Siscii in bogastvom vzhoda.

Med bogastvi vzhoda je bil tudi les, ki ga je imperij potreboval v orjaških količinah. Če so Sredozemskemu morju res hoteli reči Mare Nostrum, so potrebovali gigantsko floto trirem in drugih ladij, za kar so potrebovali ves les, ki so ga lahko našli. Ilirik in Panonija sta imela vrhunskih dreves na odmet, vendar …

S cesto so bile težave.

Že res, da so trireme imele kontingent veslačev, a brez jader ni šlo. Velika ladja pa potrebuje čvrst jambor, predvsem pa visokega in iz enega kosa – tja do dvajset, trideset metrov višine. In hrasti, ki so rasli po Nanosu, Hrušici in Javornikih, predvsem pa tisti res visoki in ravni ob spodnji Savi in v Panoniji, so bili idealni zanje.

Problem je bil v cesti, ki je povezovala bogate gozdove Ilirika z ladjedelnicami ob Jadranskem morju. Od Logatca prek Postojnskih vrat do Postojne, pa čez kraški rob dol proti Trstu je cesta šla v serpentine, ostre ovinke in drzne obrate.

Jamborji niso mogli po njej.

Logistika tridesetmetrskih debel je resno zahtevna. Deblo naložiš na voz – že to je komplicirano ko hudič – potem pa hajdi po ovinkasti cesti. Kakšen ovinek pa zmore tridesetmetrska kompozicija, ki nima pregibov in servo volana in ABS in kar je še tega? Teoretični polmer rajdnega kroga takega vozila je petnajst metrov, ampak to zahteva tudi petnajst metrov široko cesto.

Petnajst metrov pa je bilo tudi za Rimljane preveč, še posebej na zahtevnih terenih. Ne glede na to, kako pomembno je bilo spraviti jamborje do ladjedelnic, bi bila širitev ceste tudi za imperij predraga.

Podjetni Rimljani so raje začrtali in zgradili novo cesto, bolj rimsko: kolikor se da ravno od Jadrana in Furlanske ravnice do gozdov Ilirika in Panonije.

Potegnili so jo od Akvileje proti Vipavski dolini in potem počasi navzgor po pobočjih Nanosa na Razdrto, skozi severni del Postojnske kotline in gor na Strmco in do Planine, kjer se je priključila stari cesti proti Emoni in naprej.

Cesti so rekli – jamborna.

Naša cerkvica svetega Jurija, nad katero smo spustili zmaja, je bila zgrajena na mestu stare rimske cestne postaje ob Jamborni poti. Nekoč, skoraj dve tisočletji nazaj, je rimski vojak stal in varoval cesto, ščitil popotnike in tovor.

Tako je povsem logično, da so cerkvico posvetili Juriju, rimskemu vojaku, zaščitniku, zmagalcu strašnega zmaja. Še Postojnska jama, kjer je zmaj one dni živel, je le streljaj stran!

Jamborno pot so kasneje Rimljani prestavili še dlje v Hrušico, tako da je ta odsek čez Postojnsko kotlino bil hitro zanemarjen in pozabljen. Tisti redki deli nekdanje jamborne poti, ki so ostali, ozki in makadamski peljajo od nikoder proti nikamor več.

Danes sveti Juri varuje le še pokojne Šmihelčane – in zgodbo o cesti, ki je nosila jamborje, s katerimi je imperij Sredozemsko morje naredil za – naše morje.


Zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na Originalnem Modrem rokkakuju, in z Insta360 na Futura rokkakuju; oba zmaja je izdelal mojster Janez, Dr.Agon kites.

Leave a Comment