Ja, spet smo leteli nad Barjem. Ampak tokrat na čisto drugem koncu, ki ga v zadnjih letih nismo kaj dosti obiskovali, četudi je tam na zahodnem robu Barja nekaj zelo zanimivega, a izmikajočega se in težko dosegljivega. Po petih ali šestih neuspešnih eksmedicijah smo enostavno obupali. A je reč ostajala nekje v glavi, ker je … Read more
Pravili smo vam, kako se je Ljubljansko barje iz absolutne divjine v le dvesto letih spremenilo v – poleg solin – najbolj umetno, preoblikovano, antropogeno krajino pri nas. Ta čudna ravnica pravokotnikov je skoraj povsem delo človeških rok. Skoraj: nekaj žalostnih ostankov prvobitnega močvirja še vztraja; Strajanov breg, pa Kozlerjev gozd, pa tisto nenavadno visoko … Read more
En prijazen, s soncem obsijan, žareč … … drugi čuden, megličast, zakrit in strašljiv. Ko se Barje kopa v pikajočem pomladnem soncu, zlahka pozabimo, da zremo v ogromno močvirje. Pokrajina je mehka, skoraj vabljiva, skoraj udomačena. Na dveh mestih smo spustili zmaja v barjansko nebo, nekaj sto metrov narazen v prostoru, komaj dva tedna vsaksebi … Read more