Iz sončnega in vročega Gujarata smo padli naravnost v globoko, belo, ledeno zimo. Zimsko spuščanje zmajev morda res ni ravno najbolj prijetna telesna aktivnost, ampak zmajske fotografije pobeljene pokrajine znajo biti res lepe – pa je oni vikend kazalo, da bi okoliščine lahko bile naravnost idealne za eno pošteno januarsko fotografiranje z zmajem.
Zimska pokrajina je iz zraka res čudovita; v belo odeta drevesa, s snegom prekriti travniki, potoček, ki v belini izgleda kot temna vijugava črta … Napoved vetra je bila ugodna, sonce je grozilo, da se bo pokazalo izza oblakov, še temperatura naj bi bila znosna – gremo na Bloke!
No, napovedovalci vetra so spet lagali, sonce se ni prikazalo niti za hip, bilo je sedem stopinj pod ničlo – in prelepa planota je bila prekrita s skoraj metrom snega. Kar je sicer fino, ampak …
Prvič, nismo imeli kje parkirati – plug je pač očistil cesto, da so lahko ljudje kam prišli, in se ni niti malo oziral na nas zmajarje, ki smo hoteli parkirati čim bližje idealni lokaciji. Drugič, veter je pihal iz smeri, ki ni bila ravno idealna (redko piha tako, da vzameš zmaja iz avta in ga dvigneš v zrak) – do točke, kjer smo hoteli spustiti zmaja, smo se morali še malo sprehoditi.
No ja, sprehoditi.
Meter snega, v katerega se nam je do kolen in čez vdiralo … vsak korak je bil prava muka, sploh ker ni bilo jasno, kaj se skriva spodaj – električni pastir? Potoček? Past za medvede?
O ja, na Blokah so medvedi. Ampak pozimi medvedi spijo –
– kajne?
Po slabe pol ure gaženja, sopihanja in jamranja smo nekaj sto metrov od ceste imeli dovolj – tole mesto je idealno, dajmo spustiti zmaja, preden se nam zanohta. Sestavili smo rokkerja …
… in kot ponavadi je ravno takrat veter povsem potihnil.
“Daj se ti sprehodi do tjale z zmajem, jaz bom pa zmaja potegnil gor.”
“Kaj pa če bi se ti sprehodil, pa bi jaz vlekel?”
Stali smo sredi zimske pravljice, napol zmrznjeni, veter pa se je skrival nekaj deset metrov višje. Zmaja smo lahko spravili v zrak le tako, da bi se en od nas z zmajem sprehodil po globokem snegu tako daleč, kot bi zmogel – drugi pa bi potegnil vrvico in dvignil zmaja v mitični veter nad nami.
Prvi poskus ni uspel.
Drugi tudi ne, niti tretji, niti sedmi …
Potem pa zmaj le zagrabil in se vzpel, vrvica se je napela; zdelo se je, da je dovolj potega za fotoaparat – hitro smo pripeli picavet in spustili zmaja visoko visoko …
… vse do prve plasti turbulenc, kakih 60-70 metrov nad tlemi.
Ves naš trud, vlečenje, spuščanje, ostri sunki, dolgi potegi – vse je bilo zaman, zmaj ni mogel predreti te plasti, pa če smo se na glavo postavili. Vzpel se je, zaplesal, izgubil vzgod, se spustil, ujel veter, se vzpel, zaplesal … višje pa ni hotel iti.
Po uri poskusov so nam prsti otrpli, noge zmrznile, ušesa skoraj odpadla. Dovolj smo imeli te prekrasne, v belo odete planote, zmaj je šel dovolj visoko, vsak ena fotka bo dovolj dobra. Gremo nekam na toplo.
Pa smo šli gazit tistih dvesto metrov nazaj – in po pol ure smo se že greli v avtu.
Zimsko zmajsko fotografiranje ni za vsakogar.
Vse fotke posnete z Ricoh GR na rokkerju.