Ljubljansko barje je precej veliko … no, barje; močvirnat svet, ki se od južnega konca Ljubljane razteza vse tja do Krima, Pijave Gorice in Vrhnike. Barje je krajinski park, del UNESCO svetovne dediščine, prijetnen kraj za sprehode in kolearjenje, dom številnim ogroženim vrstam rastlin in živali – in, kar je najpomembnejše, kraj, kjer spuščamo zmaje.
Mirna, udomačena pokrajina (razen ko privršijo poplave).
Ampak Barje ni bilo vedno tako neškodljivo. Še preden so tu kopali jarke, postavljali vasi, gradili ceste in obdelovali polja, je na Barju živel strašen – zmaj.
Skoraj vsako večje močvirje v Evropi, še posebej tista, ki so blizu mest, poznajo zgodbo o zmaju, ki je živel v neprehodni in neprijazni vodnatosti. Vsaka zgodba o zmaju ima tudi svojega junaka – viteza, kot je bil sveti Jurij, ali pa z vsemi žavbami namazanega lokalca -, ki je krilato, ogenj bruhajočo pošast umoril. To grozljivo uničenje redkega življa se je dogajalo še preden smo sprejeli zakone o zaščiti narave, in zmaji so z dodoji, mamuti, miškami svete Kilde in podobnimi nesrečniki izginili v pišu zgodovine.
Nasprotnik našega, barjanskega zmaja je bil nadvse slaven mož: Jazon, vnuk Pozejdona, kapitan Argonavtov in tat Zlatega runa.
Ko so se Argonavti z ukradenim runom vračali iz Kolhide, so kdove zakaj izbrali eno tistih ahajskih poti vsepovsod okrog, samo naravnost domov ne. Iz skiteskega morej o Donavi navzgor, pa po Savi do Ljubljanice, pa po Ljubljanici do –
– do Barja, kjer jih je ustavil zmaj. Zmaj je bil strašen, pa so si vzeli čas za razmislek, kako naj obračunajo z njim – in medtem zgradili mesto, imenovano Emona.
Jazon je potem vzel stvari v svoje roke, zmaja po hudem boju pokončal z bridkim jeklom (ali pa z žakljem živega apna, ali pa z zastrupljeno puščico, ki so mu jo priskrbeli domorodci), in pot do morja je bila Argonavtom odprta. Razstavili so svoj Argo, ga prenesli do Timave, vpluli v Jadran in odjadrali nazaj v Grčijo – Barje pa pustili brez varuha …
Tako ti invazivna vrsta uniči še tak biser domorodne favne!
Brezzmaja je bilo Barje prepuščeno na milost in nemilost ljudem; zgradili so ceste, postavili vasi, izkopali izsuševalne jarke in zorali polja. Barje se je, ukročeno in udomačeno, počasi, a zanesljivo spremenilo v prvovrsten kraj za spuščanje zmajev.
Danes je zmaj simbol Ljubljane, glavni zvezdnik grba mesta, štiri skulpture pošasti pa stražijo Zmajski most.
Tako naše leteče pošasti, zmaji, pišejo zadnje poglavje zgodbe, ki sega tja v bronasto dobo; zgodbe o ogenj bruhajočih pošastih, ki čuvajo stari svet pravljic; o črnolasih vzhodnjakih, ki prinašajo jeklo in zgodovino in civilizacijo in kar je še tega – in uničujejo vse ostalo.
Lepo je leteti na Barju.
Vse zmajske fotografije posnete z Insta360 na Malem modrem rokkakuju.
