Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz meglè.
… in ta otok leži točno na koncu poletja.
Vedno pridemo pod krinko noči, zvezde in temno morje pa naredijo, kot da je otok dlje, kot da je večji. V luči dalmatinskega sonca je potem otok precej majhen in čisto blizu celine; na njem je majhno mesto z majhnim pristaniščem in cerkvico, z majhnimi kamnitimi hišami na ozkih zavitih ulicah. A vsa ta drobna ljubkost v sebi skriva pravi vulkan domišljije.
Vsak prvi vikend v oktobru otok eksplodira na festivalu ustvarjalnosti, posvečenemu svojemu najbolj znanem sinu, renesančnem polimatu, diplomatu, škofu, izumitelju različnih naprav, strojev in tehničnih konceptov – padalo, recimo! – Faustu Vrančiću.
Dobrodošli na otoku Prvić pri Šibeniku in na festivalu Dnevi ustvarjalnosti Fausta Vrančića!
Letos je festival KDFV praznoval častitljivo obletnico: 10 let zabave, delavnic, filmov in predavanj, slikanja in plesa, inovacij, gledaliških predstav, eksperimentov, ustvarjalnosti in domišljije. Otroci iz vrtcev in šol Šibenika in drugih mest na celini so prispeli na festival, da bi uživali konec poletja tukaj, da se mnogočesa česa učijo, marsikaj vidijo, doživijo in ustvarijo.
Hecno naključje je pred 11 leti povezalo ustvarjalce Prvića z zmajskimi mojstri Zmajoljupci, in že od samega začetka so zmaji pomemben del Dnevov Fausta Vrančića. Ker imamo srečo, da sta Žuža in Žare naša dobra (kaj dobra, odlična!) prijatelja, smo bili letos na Prvić povabljeni že tretjič. In že tretjič je vse skupaj bilo povsem noro.
Na stotine otrok – in veliko odraslih! – so delali zmaje na naših delavnicah, ki so trajale cel dan in še pol drugega. Nebo nad mestom je bilo polno pisanih zmajev, ki so plesali v vetru, padali na tla, obtičali na drevesih in strehah, odfrčali proč. Tiste zmaje, ki smo jih lahko rešili, smo odpeljali na kliniko za zmaje – če pa so bili preveč poškodovani, pa so si otroci naredili novega.
Prvić Luka je pokala od življenja, ko so otroci tekali po ulicah in trgih s svojimi letečimi kreacijami: po zraku je plesalo na stotine preprostih in pisanih sledov, ki so jih naredili otroci iz vrtcev, in na desetine bolj zahtevnih zmajev, ki so jih sestavili šolarji.
Ekipa je bila izčrpana – ni lahko imeti pod nadzorom toliko otrok, ki vihtijo škarje in lepilni trak in liste papirja in voščenke, ki režejo in vežejo in konstruirajo … A videti iskrico v očesu otroka, ki mu lastna kreacija poleti v nebo, se dviga v vetru in blešči v soncu, je za zadovoljstvo povsem dovolj. Kaj šele, ko vidiš na stotine takšnih iskric!
Po delavnciah je bil čas, da dvignemo svoje zmaje in da naredimo kakšno zmajsko fotko (več o tem v drugem delu tega zapisa) – predvsem pa da uživamo v festivalu. Plesne in kiparske delavnice, gledališke predstave in znanstveni eksperimenti – klavir iz banan (banane nam nikoli več ne bodo enako zvenele) in kolo, ki spreminja odpadno plastiko v uporabne predmete – pa stripovska delavnica in predavanja in še in še in še.
In odlična hrana … pa kozarci odličnega vina, domačih žganic in piva s prijatelji, ki so nas peljali globoko v zvezdne noči Prvića. Še pesmi smo brali – in Ivor je moral zato nastopiti na zaključni slovesnosti (prejel je aplavz na odprti sceni, ljudje so zahtevali bis!) …
Potem pa je prišel čas odhoda … z ladnjico na celino, z avti domov …
In v trenutku, ko smo odšli z otoka na koncu poletja – se je poletje končalo.
…
A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.
Hvala Antoniji, Drenki, Gaši, Vesni, drugi Vesni, Sari, Vladi, Ticu, Martini in ostalim, Spominskemu centru Faust Vrančić, in društvu Otok, pa vsem otrokom in njihovim učiteljem, vsem udeležencem festivala KDFV (predvsem STEMericam za najbolj kul glasbo festivala) – in seveda vsem dobrim ljudem Prvić Luke.
Se vidimo naslednje leto!
* iz pesmi “Južni otok” Kajetana Koviča
2 thoughts on “Otok na koncu poletja – 1. del”