Nekega večera smo sedeli v prijetni konobi na Prviću in poslušali branje poezije, ko nas je zadelo:
Zmaji so pesmi vetra.
…
Pa poglejmo, kakšne zračne rime zmorejo sklepati pesniki Zmajoljupci in KAP Jasa!
Po krasni zabavi na otroških zmajskih delavnicah – vse o njih najdete v 1. delu naših zmajskih dogodivščin na otoku Prvić – je bil čas, da iz vreč potegnemo prave reči.
Prvić Luka je prijetno in lepo majhno mestece – kar je super za vse, za zmaje spuščat pa niti ne. Veliki zmaji potrebujejo dosti zraka, da se jim vrvice ne zapletejo, zmajarji pa morajo imeti dovolj prostora, da zmaja dvignejo in spustijo. V Prvić Luki je to kar problem: pred vami je cerkev in visoka drevesa, za vami zahrbtno morje …
Na Prviću pihajo trije osnovni vetrovi: maestral z morja v notranjost, burja z obale proti morju in jugo, ki vleče vzporedno z obalo. Vsak od njih ima svoj značaj: maestral je nežen in mehak, burja je divja in neugnana, jugo močan in prinaša dež.
Za zmaje je na Prviću najboljši jugo; ker piha skoraj vzporedno z obalo, lahko zmaje razpostavimo po dolgem pomolu. Tako imajo dovolj prostora in če slučajno kateri od njih pade, konča v morju in ne na kaki strehi ali na vrhu zvonika.
Letos je vlekel maestral, prijeten in nežen vetrič – za nekatere zmaje celo prenežen – ki piha z morja proti notranjosti. Maestral je anabatski veter, kar pomeni, da se nad otokom prične dvigati, to pa precej zaplete stvari.
Ko maestral pripiha nad kopno, se zaradi razlik v tlaku, ki so posledica razlik v temperaturi zraka nad morjem in nad kopnim, prične dvigati. V Prvič Luki ga že cerkev in druge stavbe, pa drevesa in vzpetinica za njimi odbijejo navzgor. Zrak se dviga, se razširi in ohladi … in se v velikem loku spusti nazaj nad morje.
Ta vetrna zanka – ogromna in nežna turbulenca – pa dela zmajarje nervozne. Zmaj se v maestralu najprej dvigne aerodinamično, potem pa doseže anabatski del in se še kar dviga, vendar ne zaradi vzgona, ampak ker ga zrak sam nosi navzgor. Ko zmaj doseže vrh zanke, se lahko zgodi dvoje: ali vas preleti in pade v morje, ali pa naenkrat izgubi vzgod in strmoglavi, najraje na vrh zvonika ali drevesa, kot to poredni zmaji radi storijo.
V takih pogojih je treba zmaje držati na idealni višini; nad turbuletno plastjo zraka pri tleh, a ravno toliko visoko, da ima veter še horizontalno komponento hitrosti, ki zmaju daje dinamični vzgon. Ker se ta idealna višina nenehno spreminja, mora zmajar paziti na nepredvidljive zmaje, da se ne zapletejo – v turbulentni zanki vsak zmaj pleše po svoje – in da ne strmoglavijo.
Take vetrne komplikacije pa v resnici niso problem, ampak naredijo vse skupaj še bolj zabavno. Tako je spuščanje zmajev na Prviću, oziroma predstava poezije vetra povsem uspela. Prvićani, turisti, otroci in obiskovalci festivala Ustvarjalni dnevi Fausta Vrančića so bili navdušeni. Vemo, ker so ne naslednji dan vsi pritoževali zaradi bolečin v vratu – od buljenja v pisano nebo! 🙂
Ko so naše vetrne pesmi izzvenele, so nas fantastični gostitelji povabili na povsem druge poetične užitke: na pojedino mojstrovin dalmatinske kuhinje. Paprikaš iz hobotnice s polento, črna rižota, ocvrte sardelice, golaž s testeninami, vrhunsko pečeno meso, tagliatelle s tartufi in še in še … Izjemno in nepozabno!
Še enkrat se moramo zahvaliti izjemnim gostiteljem in organizatorjem festivala; Antoniji, Drenki, Gaši, Vesni, Sari, Vladi, Simoni, Ticu, Martini in vsem ostalim, Spominskemu centru Faust Vrančić, društvu Otok, vsem otrokom in njihovim učiteljem, udeležencem festivala KDFV, pa Konobi Nanini, restavraciji Stara Makina in Konobi Mareta za gostoljubje in res vrhunsko hrano – in seveda vsem dobrim ljudem Prvić Luke.