Za nas srečkote, ki so nas zmaji spoznali s toliko super ljudmi, je konec poletja geografski pojem – ne kdaj se konča, marveč kje. In nam se poletje konča … na otoku.
Otok je bolj otoček, tri kilometre po dolgem in dober kilometer počez; navidez nič posebnega, par hribčkov, ki pol milje od Vodic štrlijo iz globokomodrega Jadrana. A se na tem kupčku kamenja, oljk, granatnih jabolk, trte, mandljevcev, mačk in starih hiš pod zaščito Ministrstva za kulturo, godi nekaj strašno zanimivega.
Prvić. Biser šibenskega arhipelaga, ki mu grozi par pošasti. Ena je apartmanizacija; ouroboros, ki žre samega sebe; na otoku se počasi, a zanesljivo pojavljajo tumorji “vil” in “apartmajskih naselij”, ki so poogabili že toliko obale in zaledja.
Druga, hujša pošast je – jesen. Strašljivi in neizogibni konec, konec sezone.
Ko se sezona konča, se konča življenje. Nič ni za početi, absolutno nič; industrija je šla, stari čolni ribičev ne morejo tekmovati z ladjami, ki praznijo morje, restavracije se zaprejo, hoteli spraznijo … Ljudje odhajajo, bežijo stran od otoka; zgradijo si življenje na celini, iščejo priložnost v večjih mestih. Le redki se vračajo; morda poleti, kot oskrbniki turistov, sami skoraj že turisti, bivši otočani. Ko se september konča, na otočku ostanejo le starci. In umirajo.
No, Prvićanom gre to strašno na jetra. Ne marajo, da mladi razmišljajo samo o tem, kako se spokati čim dlje; da je šola že desetletja zaprta, prezidana v hotel; da se jim otok spreminja v otok duhov, v apartmajsko naselje. Da jesen in zima pomenita temo, dolgčas in smrt. Ne: dobri ljudje Prvića se tepejo s pošastjo – in zmagujejo.
Prvić ima tudi nekaj sreče. Njeni začetki segajo tja v šestnajsto stoletje, ko si je Faust Vrančić, pravi renesančni polihistor; matematik, inženir, izumitelj, popotnik, pisec in škof, prav na Prviću postavil poletni dvorec. Faust je bil malo nor … ko je izumil padalo, pa so se mu smejali, je šel na zvonik svetega Marka v Benetkah in skočil dvomljivcem v brk in na glave; padalo je delovalo, Faust je mehko pristal v legendi.
Prvićani so tudi malo nori, pa so si Fausta vzeli za zvezdo vodnico – in tako se je pred dobrim desetletjem začela renesansa na njihovem otoku.
Vogelni kamen te otoške renesanse je izjemen festival kulture in znanosti, Kreativni dnevi Fausta Vrančića. Prvić poletne horde sicer sprejema, a jih ne ljubi, predvsem pa noče, da bi konec sezone pomenil konec življenja – pa si festival organizirajo oktobra; za otočane, za bivše otočane, za otroke s celine. Oktobra nežna mediteranska klima še kar vztraja, da je na otoku poletje: 30 stopinj je v senci, morje jih ima 25, sonce pripeka … Prvić, otok na koncu poletja.
Otok na koncu poletja, ljubi Prvić, je skozi leta postal nujen; bolj ko se bliža oktober, bolj neučakani in razposajeni smo. Na Prviću so prijatelji, je odlična hrana, nori razgledi, toplo morje, prijetno sonce, divje zabave, zvezdne noči, poezija … Ko ponoči (vedno na otok pridemo ponoči) stopimo iz Tomovega vodnega taksija na pomol pri konobi Stara makina iz katere omamno diši, smo doma.
Seveda smo del festivala Fausta Vrančića – zmajske delavnice za otroke, spuščanje zmajev na trgcu pred cerkvijo in na glavnem pomolu, fotografiranje lepot otoka z zmajem – a pomembne stvari so drugje in drugačne. Spoznavamo nove nore ljudi, odkrivamo nove nore reči, razpravljamo in debatiramo skozi noč in se režimo, pojemo, plavamo … Prvič te objame, Prvić te spremeni. Na bolje.
Letošnji Kreativni dani fausta Vrančića so bili … fantastični kot vedno, a še bolj. Martina in njeno keramično mojstrstvo (še Žuža si je naredila skodelico na njeni delavnici; mimogrede – Martina pride na ljubljanski novoletni smenj, ne zamudite priložnosti!). Antonia in zračne vragolije na svili (Viktor bi skoraj očaral vse otoško ženstvo). Ante in njegovi leseni čuki. Astronomi so privlekli teleskope in cel planetarij, s Hrvaško zvezo robotike smo gradili prihodnost, učili smo se nabiranja zdravilnih rastlin otoka, okrasili tradicionalno šibensko kapo, reciklirali plastiko, muzicirali na bananah, delali živali iz balonov, knjige iz eko papirja, kipe iz gline, zmaje …
Najbolj noro – in z dobrimi 30 sekundami daleč najkrajšo – delavnico “Kako narediti najboljšo fotko za Instič” pa sta izvedla svetovni modni fotograf Šime Eškinja in izjemna modna kreatorka Saša MAKS. V teh sekundah je Šime posnel kup fotk, Saša nam je pokazala, kako se pozira, in izvedeli smo tri izjemno pomembne reči. Prvič; edini filter je Paris. Drugič; brez fitra je bolje kot s filtrom. Tretjič; odgovor na vprašanje, koliko stane fotografija, je “1.000 evrov”. (Ko smo Šimeta prosili, da nam pošlje zgornjo fotko, je rekel: “Prvo ću ti poslat invoice …”
No, o zmajih … z našima fantastičnima prijateljima Žužo in Žaretom iz Zmajoljupcev – Hrvaške zmajske zveze smo izvedli kar tri delavnice za navdušene otroke (okej, “smo” tukaj opravlja veliko dela, ker sta Žuža in predvsem Žare praktično sama skrbela za bando razposajencev). Nebo nad Prvić Luko se je hitro obarvalo, na stotine zmajčkov je plesalo z maestralom.
Po delavnici so se zmajčkom na nebu pridružile orjaške leteče pošasti, trilobiti, ribe, čarovnice, rokkakuji, hobotnice, pisane vrtavke … in otroci so tekali gor in dol in vpili in se smejali in bili čisto paf od vsega – predvsem od tega, da so sami naredili reč, ki res leti!
Potem pa je bil čas za žur, pa smo se zbrali pri Naniniju na še eni odlični večerji – in se takoj zatem znašli na fantastičnem koncertu. Vedno omamna LIdija Graovac in vedno zvesti Miro Odak sta nas prijela za roke in nas popeljala v srce rokenrola, na globoko v spominu skrit kraj, ki ga dosežejo samo take glasbene magdalenice. Hvala, Lili Gee!
In, seveda, hvala vsem vam … Antonia, Drenka, Gaša, Ana, Zlatka, Ante, Josip, Šime, Saša, Simona, Martina, Vanda, Vesna, Vlada, Toma in ostali … pa društvo Otok, Spominski center Fausta Vrančića in festival Kreativni dnevi Fausta Vrančića, konoba Mareta, Stara Makina in Nanini, Mini camp Perla …
Najbolj pa hvala vsem otrokom, tako po letih kot po srcu, ki ste prišli z nami uživat festival.
In kot vedno – ko smo stopili na celino, se je poletje končalo.
Prvić, se vidimo spet drugo leto!
Fotke Ivor, Žare, Sergeja, Saša – in Šime.
1 thought on “Kje se konča poletje”