Jesensko deževje dostikrat preveč obremeni Ljubljaničino sposobnost odvodnjavanja Ljubljanskega barja.
Ljubljanica in druge reke, potoki in kanali se napolnijo do vrha in čez; višina podtalnice se dvigne … no, do tal in čez. Širna področja so pod vodo in nastajajo resna jezera.
Slovenski geografi se celo prepirajo o tem: je morda Barje dejansko največje presihajoče jezero v Sloveniji, ali je to vseeno Cerkniško jezero …
Kakorkoli že, potopljeni travniki in polja, gaji in bele ceste so lep motiv za zmajsko fotografijo. Sploh kadar veter sodeluje.
Ni sodeloval. Tokratno zmajsko fotografiranje je bilo cela zmešnjava: neprimeren zmaj, pretep z močnim in divje vrtinčastim vetrom, z vrvico, ki ti hoče zdrobiti roko. Fotoaparat ni šel višje, svetloba je bila slaba in se ves čas samo še slabšala …
Skratka, ne nabolj prijetno zmajsko fotografiranje – in ne ravno najlepše zmajske fotke Barja.
Ampak vseeno, lepo je videti vso to vodo, ki Barje ohranja barjansko.
Še stara struga Ljubljanice je bila polna vode!
In ujeli smo vlak! 🙂
Vse zmajske fotke posnete z Nikonom P330 na The Spark rokkakuju.
