Vsake toliko se ali mi zapeljemo v Zagreb, ali pa naši prijatelji iz Hrvaške zmajske zveze ‘Zmajoljupci’ pridejo do nas, da kakšnega zmaja skupaj v zrak spustimo.
Tokrat sta bila Žuža in Žare na vrsti (mi smo bili pri njih avgusta, na fantastičnem festivalu v O., pa čez par tednov gremo spet dol, saj nas čaka otok na koncu poletja), zato smo mi pripravili udobno prenočišče za ljube goste, nabrali par piksen, skuhali ogromen lonec golaža – in pripravili zmajski dogodek na enem redkih za zmaje primernih travnikov v Ljubljani in okolici, v Zajčji dobravi.
Vetrovna napoved je bila za prste obliznit, pa smo bili tam že malo čez poldan – pa so nas meteorologi (ta svojat!) spet naplahtali in se poigrali z našimi občutljivimi zmajskimi čustvi …
Ampak se nismo kaj dosti sekirali … čeprav je bil dogodek po definiciji Mednarodni zmajski festival (MZF je, ko vsaj dva človeka iz vsaj dveh držav spuščata vsaj dva zmaja, pri čemer ju vsaj en mimoidoči gleda), smo ga raje poimenovali SDSZ: Sproščen Dan Spuščanja Zmajev.
Popoldne se je veter le prikazal, a je bil muhaste volje; zdaj je vlekel z lepih petnajst na uro, zdaj je povsem ugasnil, pa se spet dvignil … Zmaji so padali, pa smo jih pobirali in vleki nazaj na nebo, pa so spet padli, pa smo jih spet pobrali … poštena vadba za nas, a malce nenavaden prizor za množice gledalcev.
Kajti – prišli so gledalci! Povsem nepričakovano se jih je nabralo kakih sto, ki so se ob zračnem spektaklu najprej ustavili, potem usedli v travo, si organizirali piknik … otroci so dvijali po travniku, psi so se lovili, zmaji so letali in padali, vsi pa smo se izborno zabavali.
Sploh otroci – vedno je super, ko pridejo do tebe in poprosijo, če lahko za hip podržijo vrvico, ti pa iz tega narediš celo dramo; jim predavaš o varnosti, o napetih vrvicah in močnem vleku; jim daš rokavice, jim poveš, kako naj vlečejo in kdaj naj spuščajo … potem pa primejo za štrik in ti jih naslavljaš s “piloti” – in njihove oči žarijo, ko zmaj pleše v vetru, na koncu vrvice, ki jo držijo drobne dlani. Tako se iz otrok zmajarje naredi!
Kakorkoli že, ko je bil veter dobre volje, je vse letelo. Še velika Človeška ribica je na vzklikih navdušenih gledalcev veličastno poletela v nebo – kar je pomenilo, da je Sproščeni dan spuščanja zmajev v celoti uspel (zabava je bila, ribica je letela, fotkanja z zmajem pa tokrat nismo niti načrtovali).
Potem pa je na dobravo med zajčke in zmaje pridrvel – kmet. “Moja zemlja!” je kričal, ko je preganjal otroke (in nas), grozil s policijo in nedoločenimi ‘posledicami’ … Z nasilneži se ne pogaja, pa so šli zmaji še zadnjič in dokončno dol; pobrali smo svoje reči in spokali – žalostni otroci in razočarani gledalci pa so se razšli. Sproščen dan spuščanja zmajev se je tako malce napeto končal.
A četudi so bili zmaji na tleh, je vzdušje kmalu dvignil odličen golaž (in hladno pivo)!
Hvala Žuži in Žaretu za nadvse prijeten obisk, hvala Gašperju za nesebično pomoč pri pripravi golaža, hvala vsem gledalcem, še posebej tistim, ki ste prinesli svoje zmaje. Do naslednijč – po možnosti na zmajem in otrokom prijaznejšem kraju! 😉
