Najprej pojasnilo in opravičilo: prebivalci kraja, kjer smo preživeli prečudovite štiri dni, so nas prosili, naj ne omenjamo po nemarnem njegovega imena. Bojijo se namreč hord današnjih dni; hord turistov, ki teptajo vse pred seboj, oblegajo, vdrejo in požrejo vse pred seboj. Nočejo, da njihov kraj postane še ena žrtev turizma, prazna in banalna kulisa, brezsramno razstavljen oglodan skelet skupnosti.
Zato ne bomo zapisali imena tega neverjetnega, utrganega, edinstvenega kraja. Niti namiga – da se, recimo, začne z “O” in (nadvse ustrezno) rima z “zen”, od nas ne boste dobili. Hvala za razumevanje.
“En nerealen element,” je rekel stari Jorge iz Burgosa nadebudnemu pisarju, “en nerealen element iz zgodbe naredi zgodbo. A pazi – če boš vanjo tlačil angele in čarovnike in govoreča drevesa, boš zgodbo zadušil, onesmislil, zabrezveznil. En nerealen element, samo eden, zadošča.”
A kaj, ko dobri ljudje iz O. niso niti približno upoštevali modrečevega nasveta …
Na prvi pogled je O. eno tistih običajnih rimsko-dubrovniško-benečanskih mestec, ki jih je vzhodna obala Jadrana polna. Ljubko, majhno in prijetno, z ulicami, ki nosijo imena pesnikov, slikarjev in gusarjev. A že drugi pogled razkrije cel spekter simptomov; O. je, v neuspešnem iskanju ustreznejše besede, nevrodivergenten – kolikor so mesteca pač lahko.
Fotografija na začetku članka to divergenco od običajnosti čudovito ujame: vse je normalno; ciprese, zvonik, stare kamnite hiše, kavarnica na rivi, skoraj kičast mediteranski sončni zahod … ampak. Nekaj je v zraku, nekaj čudnega, neobičajnega, nerealnega.
V resnici je precej reči v zraku nad O.-jem in okolico. Žareča barva bugenvilij, vseprisotni vonj mandarin, leteče skodelice in pošasti, pesmi Tina Ujevića, neverjetni murali, krigle piva in kozarci vina, smeh in …
V svoji megli ujeti,
zapeti v svojem mraku,
vsak hiti k svoji zvezdi,
svoji roži, svojemu maku.
O. leži na vrhu neverjetnega trikotnika – nemogoče bujnega, smaragdno zelenega paradiža, vrezanega v široko dolino pod razžarjenimi, golimi hribi; trikotnik dveh rek in morja, zapolnjen s sadovnjaki, kanali in njivami. Pravi edenski vrt: zapičiš palico v zemljo in požene liste, zacveti.
Vse je skoraj normalno v tem bermudskem trikotniku, vse je malce nenavadno. Reka, ki tiho teče skozenj, je sladka, kot se za reke spodobi – a je tudi slana, polna morskega življa, ki ga meščani O.-ja pobirajo kar z ulic. V znamenitem O.-jevskem brodetu so jegulje, pa tudi žabe. Lokali se zaprejo do polnoči, pa so vseskozi odprti. V morju so želve in na nebu hobotnice. Napoleon na kuni osvaja svet – in orke letijo.
Še plaža je skoraj normalna. Pošten raztežaj peska in mivke, širok zaliv, prijeten veter in pošasti v zraku.
Cel kup pošasti …
Dobrodošli na prikupnem in povsem utrganem Zen O. festivalu vitra, ki je zasedel eno najboljših plaž za kiteboarding na celem Jadranu. Zmaji za šviganje po valovih so se za nekaj dni umaknili zmajem za barvanje neba …
… in veselim plavalcem priredili nebeški spektakel.
Leteči cirkus mojstra Viktorja …
To so bili štirje čudoviti dnevi zabave, sonca, vetra in zmajev zmajev zmajev zmajev. Edina pritožba, ki bi jo lahko imeli (pa je nimamo), bi letela na veter: popoldne se je preveč okrepil, pa je pulil sidra iz peska in zmajem trgal vrvice (pobeglega smo našli in pri tem odkrili še eno čudo v paradižu: sadovnjak zmajev).
Še je norosti v O. … Vsak kraj na zemlji ima nek šport, na katerega so krajani nori. Barcelona ima nogomet, Chicago tisto abotno verzijo kriketa, Brockworth veliki tek za kolutom sira po bregu navzdol.
O., nor kot je, ima Čikarijado – vsakoletno svetovno prvenstvo v metanju skodelic (tu jim rečejo čikare) v daljino z mosta v reko. Povsem navadne skodelice za kavo, napolnjene s purpenom, da ne potonejo in ne onesnažujejo reke.
Letos je bila Čikarijada na sporedu že sedemnajstič – in kakšen nor spektakel je to bil … 37 mojstrov metalcev iz celega sveta, tisoči ponorelih navijačev, dva komentatorja, sodniki … potapljači, ki merijo dolžine metov na centimeter natančno (letos so sicer eksperimentirali z dvema eho-sonar lokalizatorjema, v enem so bili netopirji, v drugem električne jegulje), pa kamere in luči, pa gigantski kotel, poln slastnih klapavic na buzaro, zaboji piva, sodi vina – in ognjemet, ki je, kot so rekli, zasenčil tistega z otvoritve Olimpijade v Tokiu …
Slovenski metalec se sicer niti približal ni mestom za finale – je pa padel slovenski rekord, ki zdaj znaša spoštljivih 38 metrov in 45 centimetrov. Po hudi drami v finalnih treh metih je sicer znova zmagal mojster Josip Prović, ki je čikaro zadegal prek 62 metrov – zmagovalčevo ime bo, kot je to v navadi, z žarečimi črkami vrezano v zgodovino, on sam pa bo vodil kolono junakov v Valhalo, ko bo napočil konec sveta.
Skratka, pustiti, da banalne horde poteptajo to krhko, eterično norost, ki krasi O., bi bil zločin. Že ena sama neprevidna omemba imena bi prinesla prekletstvo – tisto prekletstvo, ki so se ga bali že bronastodobci in celo sam Bog (ki je mencal pred Mojzesom in blebetal, da “je, ki je”, ko ga je oni spraševal po imenu). Kdor pozna tvoje ime, ima moč nad teboj, kajne …
Že res, da dobri ljudje O. ne marajo turistov – imajo pa radi ljudi. Z odprtimi rokami, srci in hladilniki sprejmejo popotnika in ga s sebi lastno magijo spremenijo v prijatelja. Sediš ob kavi in čutiš, kako se spreminjaš v domačina, bivšega tujca; hodiš po ulicah in slišiš, kako hiše objamejo odmev tvojih korakov; gledaš v tihotekočo reko in vidiš, kako se mestece spreminja v domek.
Borges je bil slep, ko je napisal tole: “videl sem vsa ogledala, a nobeno ni odsevalo mene”.
Opuzen, to nerealno ogledalo sveta in duše, ga bi.
Besede težko prenesejo vse navdušenje in vso hvaležnost, pa ne bomo niti poskušali. Tole je za vse vas, Opuzenčani in deltaši; za Ano in Ivana – Giovannija, za Motel Delta, za Josipa in njegove neverjetne GUUC sokove, za Ivico in Neretva Kiteboarding, za Stanka in Davida in vse, ki so skupaj spravili še eno noro Čikarijado, za zmagovalca Josipa Provića, za društvo St. Valerio in Art Festival Zen Opuzen … za vse.
Seveda pa se nič od tega ne bi zgodilo, če ne bi bilo naših čudovitih prijateljev Snježane in Žarka iz Hrvaške zmajske zveze – hvala!
Zmaje smo spuščali Viktor, Gregor, Žuža, Žare in Saša, malo pa tudi Jaka in Evan.
3 thoughts on “Kraj zamolčanega imena”