Or siamo fermi: abbiamo in faccia Urbino
ventoso: ognuno manda da una balza
la sua cometa per il ciel turchino.
…
Ustavimo se in se zazremo v Urbina
vetrovni grič, nato pa vsak od nas pošlje
zmaja iz trnja v turkizno nebo.
(G. Pascoli)
Smo šli v Urbino na njihovo noro, že 68. zmajsko fešto, in kot vedno smo imeli v glavi tri reči, ki se morajo zgoditi, da bi festival uspel: velika Človeška ribica mora poleteti, žur mora biti hud – in, jasno, z zmajem moramo v zrak poslati fotoaparat … saj smo KAP Jasa, mar ne?
Žur je bil res hud (v resnici je bilo tam toliko zabave in raznih utrganosti, da se še dandanašnji hahljamo, ko nam možgani servirajo ta ali oni spomin); kot vidite, je Ribica veličastno zavzela urbinsko nebo (in mimogrede skoraj vzela s seboj Livia) – in že prvi dan festivala je Originalni modri rokkaku dvignil fotoaparat kar na festivalskem polju na Il Parco delle Cesane, grič stran od starega Urbina.
Nežni, valoviti griči pokrajine Marche so čudoviti sami po sebi – to, da se na enem od njih skriva pravi renesančni biser, pa jih dela še zanimive zapovrh … Zmaj se je dvigal, fotoaparat pa je ujel zmuzljivo, daljno čudo:
Urbino.
Ampak … zreti v Urbina vetrovni grič s take razdalje je malce brezveze. Urbino predstavlja, kot pravi UNESCO, enega vrhov renesančne arhitekture in umetnosti – za pošten pogled na ta izjemen primer svetovne kulturne dediščine je treba priti dosti bližje.
K sreči so urbinske contrade imele tisto soboto popoldne svojo zmajsko dirko praktično v središču mesta, pri srednjeveški trdnjavi Fortezza Albornoz – pa smo še mi prinesli zmaja, pripeli nanj fotoaparat, in ga spustili nad tem biserom renesanse.
Ko smo zmaja po dolgem pretepu z vetrom končno spravili na tla in pogledali, kaj je fotoaparat ujel, smo kar onemeli … glejte, Urbino!
Najveličastnejši kup opek, kar jih je …
Vse v Urbinu je iz opek; stene, strehe, pločniki, ulice, vse. Toliko opek je v mestu, da obstajajo resne študije tistih redkih gradbenih materialov, ki niso opeke. “Peščenjak, peščenjak!” vpijejo frustrirani geologi, potopljeni v ta ocean opek, ko končno najdejo pravi kamen …
Ta vseprežemajoča opečnost Urbino praktično skrije pogledom. Mojster urbane mimikrije je: opeke so povsem enake barve kot okoliški griči, kot peščena zemlja, kot suha trava – pa se skrije med griči Mark. Povsem možno je, da je to zlitje z okoljem pomagalo Urbinu, da je prejadral viharna stoletja večalimanj nedotaknjen; bleščeče belo, marmorno mesto na hribu bi hitro pritegnilo pohlepne poglede in zašlo v težave.
Skrit in skrivnosten, Urbino … niti tega, od kod izvira njegovo ime, ne vemo natančno. Morda iz latinskega izraza za ročaj pluga, urvum, pa je iz Urvino postal Urbino? So mu Rimljani, ti veseli generiki, enostavno rekli Urbs, mesto – mesto pa je ostalo majhno, dobilo manjšalnico -ino in postalo Urbino, mestece? Gre morebiti za dvojno naselje, zgrajeno na dveh gričih (na enem stoji katedrala, na drugem Fortezza Albornoz), binarno mesto Urbs Bina – Urbino? Kj pa če gre vseeno za substratno, predindoevropsko ime? Ne vemo, zaenkrat ne.
Še več skrivnosti skriva Urbino. Plinij Veliki (oziroma Plinij Velike Zmede, kar se tiče njegovih zblojenih seznamov mest) pravi, da sta tod okoli bila dva Urbina, Urbinum Metaurense in Urbinum Hortense; eden na griču nad reko Metaurus, drugi poln horti, vrtov. A kateri je pravi? Metauro teče kar precej stran od Urbina, torej je težko Metaurense. Urbinum Hortense, mesto vrtov, pa so arheologi nedavno odkrili na povsem drugem griču – in tako prilili še magme v to plinijsko erupcijo nejasnosti …
A je v resnici povsem vseeno, ali je Urbino ročaj pluga ali mestece ali dvojno mesto, ali je Urbino na Metavru ali Urbino vrtov. Naj ga gledamo iz labirinta opečnih ulic ali pa zremo nanj iz visokoletečega zmaja, Urbino je veličasten. Veličastna – čeravno kratka – pa je tudi njegova preteklost.
Kajti Urbino je meteor umetnostne zgodovine. V času vojvode Federica da Montefeltro – ki so mu rekli Lux Italiae – je razsvetlil renesančno nebo, se bleščal tja nekje do priključitve Urbinskega vojvodstva Papeški državi – a potem ni eksplodiral kot pravi meteor, ampak tiho ugasnil, skrepenel, se ustavil … in se ohranil nam v veliko veselje.
A tista leta, od 1444 do 1523 (ali, če smo malce bolj radodarni, 200 let od obiska cesarja Sigismunda leta 1424 do konca neodvisnega vojvodstva leta 1626), so bila za Urbino povsem nora. In nič podobnega se ni nikjer na svetu godilo.
Dvor urbinskih vojvod je bil – in je še vedno! – dvor. Namreč, kar si še danes predstavljamo kot visoki dvor razsvetljenega vladarja – z uglajenimi dvorjani, pogumnimi princi in načitanimi princesami; z vitezi, ki recitirajo pesmi, in dvornimi damami, ki igrajo na lutnje: s filozofi, slikarji in matematiki, ki se smukajo po veličastnih dvoranah – je iz knjige Il Cortegiano, Dvorjan, ki jo je napisal Baldassaro Castiglione na urbinskem dvoru. Dvorjan je filozofski dialog – z urbinsko vojvodinjo! – o tem, kaj pomeni biti pravi dvorjan: kako se vesti, katere umetnosti uživati, katere veščine obvladati, kako jesti, govoriti, plesati, zapeljevati, uživati življenje.
In ko smo pri umetnikih, filozofih in znanstvenikih: tisti, ki so se smukali po urbinskem dvoru, so prava smetana renesanse. Rafael se je rodil v Urbinu. Paolo Uccello je svojo mojstrovino, Čudež pohujšane hostije, naslikal prav tu (danes je na ogled v fantastični Narodni galeriji, nekdanj vojvodski palači). Pietro della Francesca je v Urbinu raziskoval perspektivo, Francesco di Giorgio Martini je tu napisal še danes vplivni Traktat o arhitekturi, Rafaelov oče Giovanni Santi je slikal in pesnil o slikarstvu, filozofi so z vojvodo Federicom razpravljali o platonizmu in humanizmu Marsilia Ficina …
Seznam mojstrov, ki so ga biksali po urbinskem dvoru, se bere kot kdo je kdo renesanse … Bramante, van Wassenhove, Berruguete, pesnik Malatesta, matematik Baldi … in praktično vsak renesančni umetnik, ki je v Italiji tistega časa kaj pomenil: Barocci, Baronzio, di Ciccarello, di Maestro Antonio, Pontelli, itd. itd. itd. Ni čudno, da so znamenito študijo La Città ideale, Popolno mesto (avtorstvo se pripisuje della Francescu, pa di Giorgio Martiniju, pa Lucianu Laurani) naslikali prav tu, v idealnem Urbinu.
Ta meteor umetnosti, arhitekture, viteštva in znamenite la bella vita je prav neverjetno ohranjen. Sprehod po Urbinu – gor in dol, dol in gor, ker hudič sedi na dveh zelo strmih gričih – je kot sprehod skozi renesanso: koraki odmevajo skozi čas, umetnost odzvanja nazaj.
Četudi je Urbino svoje najboljše, najbolj utrgane čase doživel par stoletij nazaj, mu še vedno gre odlično. Posebna nonšalantnost – la sprezzatura – je še v zraku, contrade se še vedno pretepajo (k sreči te dni bolj z zmaji), hrana je odlična, vino močno, čudovite stavbe in izjemni spomeniki (celo egipčanski obelisk se najde med njimi) pa še vedno vzbujajo občudovanje tistih, ki špancirajo po opečnem čudu.
Kot da bi renesansa, ponosna hči Urbina, za hip zadremala – in je na tem, da se zdaj zdaj zbudi.
Vse zmajske fotografije posnete z Nikonom P330, ki ga je v nebo ponesel Originalni modri rokaku – izdelek mojstra Janeza iz Dr.Agon kites.