Čudna reč, tole. Pa tudi hrib ni čisto raven …
Apartmanizacija se bliža, ampak je hrib in čudaštvo na njej še vedno dovolj od rok, da se začuti tista nenavdna samota, ki zna obdati take kraje. Na pol poti med Ninom in Zatonom ga najdemo, v Ravnih Kotarih, skrajnem severozahodnem rogljiču Dalmacije.
Je pa hribček in ravnica, iz katere skromno sili proti nebu, skozi tisočletja nabral cel kup zgodb. Železnodobni pomorci, ki so si na Jadranu zgradili pravi mini imperij. Grški Sirakužani, ki jih natepejo nazaj pod Velebit. Pirati, ki pri Akciju poženejo Kleopatro z Antonijem nazaj v Egipt in pomagajo Oktavijanu postati Avgust.
V in na hribu se najdejo starodavne boginje, ki so se porimile, a jih je nato vseeno odnesel edini Bog. Stoletja, tisočletja prepirov za ta kos sicer odročne, a plodne zemlje: Liburni in grški kolonisti, Rimljani in Goti, Franki in Bizantinci, Avari, Slovani, Hrvati in Otomani. Pa še skrivnostni Mirmidonci, ki tamen christiani erant, cinični zadrski menihi in prvi hrvaški kralji zapovrh
Iz sivih kamnov sezidana reč je čudna, a začnimo s prav nič manj čudnim hribčkom, na katerem stoji.
Hribček, ki sili z ravnice Ravnih Kotarjev, na pol poti med Ninom in Zatonom, je prav nesramno simetričen. Kakih šest, morda sedem metrov je nizek, a s skoraj povsem okroglim tlorisom tvori skoraj povsem pravilen stožec. Ko se ga uzre, se reče – tega je pa težko Narava izklesala.
Povsem pravilno: saj ga ni.
Hribček je tumulus, prazgodovinska grobna gomila.
Po njem še niso kopali in niso vpregli geofizikalnih merilcev, zato ne moremo zagotovo reči, kdo v njem počiva in koliko jih je. Skoraj zagotovo liburnijski velikaš, morda več njih, cela rodbina. Kdaj so ga vzdignili, se tudi ne ve – deveto, osmo, sedmo stoletje pred našim štetjem? Morda bližje rimski dobi? Podobnih gomil se po Liburniji dosti najde; v vseh teh stoletjih so jih čez mrtve devali, nekatere pa so uporabljali za pokope še tja v deveto stoletje našega štetja.
Kdo so bili Liburnijci v tumulu? Železnodobni trgovci, ki so sladko apulijsko vince nosili žejnim v suhe halštatske dežele? Vojščaki na hitrih galejah, ki so jim rekli liburne – prav te, ki so v Oktavijanovo korist odločile ključno bitko, ki je zapečatila usodo Republike? Strašni pirati, ki so se jih bali Grki in Rimljani in nasploh vsi, ki so pri Otrantskih vratih zavili narobe, proti severu?
In koga so častili, komu so žgali darove (če so jih sploh žgali) med naricanjem za pokojnikom; kdo ga je vodil na oni svet? Nenavadno, a kot sosednji Japodi so tudi Liburni lezli v rit predvsem boginjam: Anzotika, Jutosika, Ajtika, Sentona, Latra …
Liburnijske boginje (in enega boga, zanesljivo le enega boga, Ijika) poznamo predvsem zaradi prikupne rimske navade, da so vse bogove gladko vključili v svoj panteon, pa je Anzotika postala Venus Ansotica, Ijik pa Iuppiter Sabasius Iicus. Kmalu za temi dobrohotnimi potvorbami pa je itak prišel Bog s svojimi svetniki in svetnicami, pregnal tako Jutosike kot Minerve – in razgrnil dosti bolj ambiciozen načrt za ta in oni svet.
Čudna kamnita tvorba , ki čepi na vrhu liburnijskega tumula, je namreč – cerkev.
Cerkev – cerkvica – svetega Nikolaja so zgradili konec enajstega ali v začetju dvanajstega stoletja. Edinstvena predromanska umetnina ima trilist za tloris: tri apside in vhodno vežo, na vrh pa so ji zidarji poveznili kupolo. Tako majhna je, da bi jo lahko spravili v kocko s pičlih sedem metrov dolgo stranico; zaradi načina gradnje in kasnejših prezidav je obenem videti kot groba trdnjava, srčkana kapelica in sumničav opazovalni stolp.
Med naricanjem žalujočih ob tumulu in gradnji cerkvice je minilo vsaj tisočletje in pol, raje več – in v vsem tem silnem času se je čuda reči godilo po zaledju Zadra …
Liburnijci so v te kraje prišli tam v desetem stoletju pred našim štetjem, menda iz Male Azije. Na razgibani obali, pred katero je bilo vse polno otokov in otočkov, so se hitro naučili tako ladjedelništva kot pomorstva, pa so si praktično cel Jadran zveslali in prejadrali v pravi mali trgovski imperij, ki je segal od kraja, ki mu danes rečemo Benetke, pa vse do Krfa in Apulije, do Otrantskih vrat in čez.
Liburnijska talasokracija je bila trgovska, a tudi vojaška; tako močni so bili na morju, da so jih šele sredi četrtega stoletja pr.n.š. grški kolonisti, ki so na pomagaj klicali samega Dioniza iz Sirakuz in njegovo orjaško ladjevje, pregnali najprej iz zahodne obale Jadrana, potem pa hitro še iz Visa, Hvara, Korčule in Mljeta. Liburni so se umaknili nazaj v pravo Liburnijo: v Ravne Kotare, v kraje med kanjonoma Krke in Zrmanje, ter pod masivom Velebita v Kvarner vse tja do Učke in reke Raše – s z vsemi otoki in otočki vred.
Srce Liburnije je bilo praktično neosvojljivo: dostope z notranjosti so branili kanjoni in divji Velebit, Kornati in drugi otoki pa so ponujali vse polno krasnih in varnih pristanov za liburnijsko ladjevje.
Ladjevje, ki je bilo one dni verjetno najboljše in najstrašnejše na Mare nostrum: ladjevje divjih liburnijskih piratov.
Liburne, majhne, a hitre bireme, so Rimljanom in drugim resnim trgovcem povzročale toliko težav, da so jih raje kupili, kot da bi se z njimi soočili v bitki. Prav liburne so pred Akcijem popeljale Oktavijana na cesarski prestol.
A Rim se je nezadržno širil, Liburni so spoznali slasti bolj umirjenega načina trgovanja, pa so se pustili zavzeti. Uničujoče Ilirske vojne so prebrodili relativno lahkotno (in igrali za denar obeh strani, čeprav se z Delmati niso preveč marali)), potem pa se je nad provincio Dalmatio spustil Pax Romana. Liburnija se je skupaj s svojimi boginjami romanizirala in sledilo je skoraj dvesto let precejšnje tišine.
Potem pa je v te kraje prišlo krščanstvo.
Iz tedaj že povsem porimljenih Iadere in Aenone se je v notranjost širila nova vera. Anzotike, Sentone in Latre so bile že skoraj povsem pozabljene, kapitolinska triada pa se je počasi umikala trojnemu bogu in njegovim svetnikom. Kazalo je, da bo napočila nova, še bolj srečna doba …
… a se je naenkrat cel svet gladko sesul.
S severa so privršali strašni Goti, razbili zahodni kos Imperija in potisnili vzhodnjake daleč na jug. Bizanc je sicer nekako zmogel prigrabiti Dalmatio nazaj, a so potem vdrli Avari in Slovani. Poznani svet je izginil, nova ljudstva so prihajala in z njimi srednji vek.
A Liburnija se ni dala zlahka.
V zmedi petega in šestega stoletja so se rimska mesta ob obali nekako vlekla naprej, v zavetnem zaledju pa se je dogajalo veliko, a precej mirno mešanje vseh mogočih. Liburni, ostanki Rimljanov, tu in tam kak Got in Avar, predvsem pa novodošli Slovani so se zavrteli v veselem plesu teles, jezikov, običajev in verovanj – napihnjeni omikanci z obale pa niso bili navdušeni nad tem, kar je iz vsega tega nastalo:
Mirmidonci so jim rekli.
Stari Mirmidonci z Egine so bili močni, a butasti in robati, predvsem pa zvesti, in sam Ahil jih je vodil nad Trojance. Tile liburnijski Mirmidonci pa so bili za brihtne Zadrane pravi μῠρμηδόνες: mravlje, ki si svoja gnezda delajo v zemlji.
In to dobesedno: v zemljankah, zemunicah, ki se še danes skrivajo v toponimih okrog Zadra in Nina, kot je Zemunik.
Neotesani hoi polloi Ravnih Kotarjev so načeloma bili kristjani; častili so Boga in svetnike, gradili oziroma uporabljali so stare cerkve in imeli svojega škofa – a je bila njihova vera tako sinkretična, da so se zadrski menihi za glave držali. Tamen christiani erant, sed rudes valde: saj so naši, ampak kakšni robati bukseljni, bogseusmili ….
A imeli so škofa, liburnijski Mirmidonci, škof pa je imel sedež v stari Aenoni: v Ninu.
Nin sam je zvrhano poln zgodovine.
Stara Aenona je bilo pomembno liburnijsko mesto, ki se je kasneje lepo romaniziralo: v tekmovanju z Iadero, Zadrom, so si postavili največji tempelj na zahodni obali Jadrana, posvečen Junoni, Jupitru in Minervi. Kasneje, že kot Nin, je utrjeno mesto postalo glavno politično in cerkveno središče liburnijskih Mirmidoncev.
Nin se je že zgodaj bahal s celim kupom cerkva, med katerimi izstopa cerkev Svetega križa. Cerkvica iz devetega stoletja, komaj za kak meter v višino, širino in dolžino prikaša našega svetega Nikolaja na tumulu, in čeprav je ninski škof svojo katedro verjetneje imel v večji cerkvi svetega Asela, ji s srcem (če že ne z glavo) pravijo najmanjša katedrala na svetu.
Ja, smo dvignili zmaja nad Nin, nad mesto na otoku, a nam jo je hudič zagodel. Najprej smo fotoaparat obrnili v malce napačno smer, ga zvlekli dol in usmeritev popravili v povsem napačno smer. Se zgodi.
Nin bo že počakal na pravo zmajsko zgodbo. Zasluži si jo.
Srednji vek je tekel; ti kraji so nekako prišli pod Franke, lokalni mogotci pa so si nadeli vojvodski naslov – iz stare Liburnije je nastala vojvodina Hrvaška, iz liburnijskih Mirmidoncev pa Hrvati.
Vojvodina se je krepila, vpliv Frankov je slabel – pa je, pravijo, prav tu v Ninu leta 925 Gregor Ninski kronal Tomislava za prvega kralja kraljevine Hrvaške: in prouintia Croatorum et Dalmatiarum finibus Tamisclao rege.
Sedem hrvaških kraljev so kronali v Ninu, legenda pa jih povezuje z našo cerkvico na tumulu.
Takole naj bi šlo: po kronanju je novo maziljeni kralj Hrvaške s spremstvom odjezdil do cerkvice svetega Nikolaja, razjahal in se povzpel do nje, izdrl meč in z njim zamahnil proti severu, jugu, zahodu in vzhodu, da potrdi oblast nad temi kraji.
Ne vedoč, da stoječ na prazgodovinski grobni gomili šiva tisočletja; da starodavno Liburnijo, talasokracijo Jadrana, povezuje z novo Hrvaško, naslednico jadranske obale.
Okej, legenda je legenda; Nikolaj je bil sezidan na prelomu iz enajstega v dvanajsto stoletje, ko je bila Hrvaška že pod Madžari. A je prizor, ki ga legenda riše, veličasten: kralj razglaša svojo oblast, zahajajoče sonce pa se blešči na konici njegovega težkega meča. Pa naj ostane, zakaj bi odlično zgodbo zavrgli zgolj zaradi nekakšnih dejstev.
Okoli svetega Nikolaja pa se je svet spreminjal naprej. Benečani so vzeli Ravne Kotare, z juga pa so začeli vdirati strašni Otomani.
Tam nekje v šestnajstem stoletju, ko so Turki postavili mejo v Liki in vpadali proti obali, so na kupolo male cerkvice postavili opazovalni stolp. Zakaj bi gradili novega, če pa imamo cerkev na hribčku? In tako je naš Nikolaj dobil svojo današnjo, nenavadno podobo.
Nikolaj je preživel vse, tumul pod njim še več in stare liburnijske boginje so se skrile vanj.
Mirmidonci so prešli v legendo, Liburnijci v arheologijo, rimski bogovi v knjige, hrvaški kralji v zgodovino. Otomani so šli domov, meja se je premaknila proč od Ravnih Kotarjev.
Cerkvica na tumulu pa še vedno zre v starodavno krajino, izpostavljena burji, poletni vročini in romantičnim sončnim zahodom.
Po obnovi je sveti Nikolaj postal menda najbolj fotografiran kraj tega dela Hrvaške. Po pravici, bi rekli: stara cerkvica na prazgodovinski grobni gomili; na ravnici, za katero se vzdiguje mogočni Velebit. Nekje med zgodovino in sanjami.
Sanjami Liburnov, Rimljanov, Bizantincev, Hrvatov, Benečanov, Otomanov … sanje sanjanih Mirmidoncev, ki morda še vedno blodijo tod okoli.
Nad vse to pa se dvigne zmaj.
Zgodbe tisočletij so se pisale tukaj, pa nam je eno nazaj z neba prinesel.
Zmajske fotke posnete z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokakkuji, ki ga je izdelal mojster Janez Vizjak.