“A imate tiste rolice pisanega krep papirja?”
“Imamo. Koliko pa bi jih vzeli?”
“Vse.”
Ta dialog se je ponovil šestkrat v vsakem pepkotu, ki smo ga obiskali. Šet kitajskih trgovin smo izropali vseh cvirnov, ki so jih imeli. V dveh bauhausih so nas čudno gledali, ko smo tovorili bambusove rolete, kot da so zastonj. Dve uri smo čakali, da nam v tiskarni ves papir razrežejo v kvadrate.
Sanjalo se jim ni, da bo vse to odletelo v zrak …
Pa je prišla sobota. Avto je bil zvrhan pisanega krep papirja, pleskarskih selotejpov, bambusovih rolet, belega papirja in cvirnov; tako poln, da smo komaj našli prostor zatri mojstre zmajskega skaza, kralje kaosa, navdušence nad zmajskimi delavnicami. Klicala nas je princesa otoka Taka-Tuka – in mi smo se strumno odpravili.
Tja gor v Velenje!
V enem od tistih ljubkih meštranj zgodovine sta velika Astrid Lindgren in direktor velenjskega kulturnega centra Marjan Marinšek postala res odlična prijatelja. Tam v osemdesetih je Astrid obiskala rudarsko mesto, pa je s seboj pripeljala tudi neugnano, širokosrčno, samosvojo, nikoli sito in vedno žejno deklico izjemne domišljije: Pippi Långstrump, Piko Nogavičko.
Pika se je, kot Pika pač to počne, do pegic in kitk zaljubila v Velenje – in odsihmal vsako leto princesa Taka-Tuke postane prava županja Velenje za en teden: za divji, čudovit, kaotičen teden enega najboljih festivalov za otroke, ki se po njej imenuje Pikin festival.
Pika nas je že lani zvlekla na ta festival; tako dobro smo se imeli, da smo vriskali od navdušenja, ko je tudi letos spregovorila pametno besedo s predsednikom, tajnikom in blagajnikom in nas povabila, da še enkrat z zmaji napolnimo velenjsko nebo. Štiri zmajske delavnice za otroke smo imeli izvesti; v soboto in nedeljo, dopoldnne in popoldne.
Kot se ve, naše zmajske delavnice niso skromna, mirna, prijetna zadeva za dvajset pridnh otrok, ki po jasnih navodilih lepo rišejo, režejo, lepijo in vežejo, mi pa jih v slabi uri nežno popeljemo čez bolj komplicirane dele do prikupnega zmajčka. O, ne.
Naše delavnice so čisti kaos!
“Ej, a bi naredila zmaja?”
“Emmmmm …. ja ….”
“Odlično! usedi se in gremo!”
Gregor je pred startom delavnice vedno tako simpatično zaskrbljen. Vse je pripravljeno, mize so postavljene, material je lepo zložen, prostovoljke in prostovoljci pripravljeni na akcijo.
“Ampak …kaj pa če ne bo mušterij?”
In vedno je potem tako, da k mizam zadržano pristopi majhna punčka, tiho vpraša, če je to zmajska delavnica, se usede in naredi prvega zmaja dneva. Ko konča in je vrvica pritrjena, steče proč, zmajček pa pleše nad njo, da mu pisani repi bleščijo v soncu.
Popolna reklama za delavnico.
Otroci na Mestnem igrišču vidijo zmaja; hitro do nas prideta dva, potem štirje, osem, šestnajst … štiriinšestdeset …
In se usuje.
Prostovoljkam in prostovoljcem (mimogrede, tako ročne, srčne in vobče fantasične ekipe še nismo imeli; organizatorji festivala, če tole berete – DAJTE JIM ZASLUŽENO POVIŠICO!!!) smo lepo povedali, da bo cela štala – a si niti v sanjah niso mogli predstavljati kaosa, ki nas je v petnajstih minutah povsem požrl.
Naše zmajske delavnice v resnici niso delavnice. To so za neskončne, valeče se, povsem zmešane katastrofe otrok, staršev, papirja, paličic, trakov, selotejpa in cvirna, ki besnijo skozi dan v ritmu najostrejšega heavy metala.
In vsako minuto iz tega kaosa na travnik steče otrok z zmajem.
“Ma polil vam bom ta vaš plan … muahahahahaha”
– dež
S Piko smo bili zmenjeni, da poleg zmajskih delavnic spustimo tudi kakšnega velikega zmaja v velenjsko nebo, pa sta se dva mojstra odpravila na griček nad Mestnim otroškim igriščem, da bi dvignila par pravih letečih pošasti.
Velenje sicer leži v kotlini in je načeloma resno vetrovno prikrajšano, a je tega dne slučajno pihalo – pa je se prvi trilobit gladko dvignil in sprožil vriske navdušenja otrok tam spodaj.
Veter ni jenjal, še krepil se je, pa je drugi trilobit že malo zaskrbljeno plesal po nebu, a smo morali otrokom pokazati našega najveličastnejšega zmaja: Proteusa maximusa, zaščitni znak našega društva.
Doli je tekla predstava, a so otroci naenkrat nehali gledati zabavljače na odru in začeli buljiti v nebo.
“Ooooo, glej! Mami, mami, kaj je to?!”
To je bila petindvajsetmetrska človeška ribica. Vsi otroci v Sloveniji jo poznajo kot našega odličnega jamskega endemita, zdaj pa je veličastno in malce strašljivo letela nad njihovimi glavami.
“Ej, a bi malo prijel vrvico in bil pilot?”
“Bi …. Uuuu, kako vleče!”
Otrokom na hribu se je mešalo ob zračnem spektaklu – še posebej, ker so se njihovi zmajčki na nebu družili z velikani. V vrsti sto stali, da bi prijeli za vrvico in za hip postali pravi zmajski piloti. A se je veter še krepil, na obzorj pa so se pojavili črni oblaki.
Vremenski radar je potrdil sume: bližala se je nevihta. Zmaje dol!
Ukrepati smo morali hitro, kar s petdesetimi otroki, ki so na vse kriplje vlekli, padali in pokali od smeha, res ni bilo težko.
Udarile so prve kaplje. Veliki zmaji so bili na varnem, delavnica pa še ne: grozilo je, da bo dež zmočil ves papir, pa smo v manjši paniki kot pravi klimatski begunci ves material zvlekli v najbližji šotor. Takoj zatem se je ulilo.
Četrtino delavnic smo lepo spravili skozi, zdaj pa je grozilo, da bo druga četrtina, ki bi se morala začeti ob treh popoldne, odpovedana.
“Na žalost so zaradi dežja vse aktivnosti na prostem odpovedane.”
– organizatorji ob treh popoldne.
Naš veliki plan, ki nam ga je dež polulal, je bil tako preprost kot nor: otroci naj v dveh dneh naredijo tisoč zmajev.
Imeli smo soboto in nedeljo, štiri ure dopodne in štiri popoldne, kar je pomenilo, da bi morali na en kos delavnic narediti nekje 250 zmajev. Na hitro smo ocenili porabo materiala in ugotovili, da nam gre odlično; tam proti tristo so jih otroci uspeli spraviti v zrak. A je zdaj dež vse pokvaril, celo popoldansko zmajsko zasedanje je odpadlo.
Z vremenom pa se res nima smisla kregati. Pomahali smo našemu planu v slovo, skočili na kavico in se odpravili v hribe, do turistične kmetije, ki smo si jo izbrali za prenočitev.
Dvajset minut vožnje od Velenja, skozi Šaleško dolino in gor proti Garbrkam, stoji turistična kmetija Apat.
“Hov! Hov hov hov! Mmmf, hov rrrr. Hovhov hmmmm.”
– čuvaj Pak
Apat je velika, trdna in resna kmetija, ki jo zdaj vodi Peter, Laura pa skrbi za goste, ki imajo na voljo čudovito hišico v gozdu, pravo vilo Čira čara. Udobni apartmaji, kuhinja, soba za razvajanje in prekrasna narava vsenaokoli.
A pravi šef Apata je – Pak.
Pak je precej velik črno bel pes, eden najprijaznejših, kar smo jih imeli čast spoznati. On sprejema goste, jih popelje do hišice, jim razkaže okolico in pazi nanje. Nas je čuval celo noč, še posebej pred sosedovim psom, s katerim sta skregana; spal je pred vrati in skrbel, da nič hudega ali nevarnega ni moglo do nas.
Ko smo zjutraj pricapljali ven, je Pak vsem naokoli oznanil, da so njegovi fantje zunaj in da naj se držijo proč, sicer bo kažin. Potem pa nam je še Laura prinesla res fantastičen zajtrk: domač jogurt, marmelade in kostanjev med, pa nebeška zaseka, ocvirki, domača jajca, omamne mesnine in pravkar spečen kruh.
Ob tem razgledu smo se spraševali, če smo kdajkoli uživali v boljše zajtrku …
Ostali bi, jasno, a nas je čakal še en dan delavnic. Poslovili smo se od Apatovih in od Paka ter jo udarili nazaj v Velenje, na Pikino nedeljo.
Zmajski kaos se je imel nadaljevati.
“Pa kaj počnejo? A jedo material?”
– Ivor, medtem ko je trančiral četrto bambusovo roleto
Drugi dan delavnic je bil, pa so že vsi vedeli zanje. Ko smo prili na igrišče, nas je že čakala množica. Tokrat ni bilo počasnega starta; od bridkega začetka je šlo na polno.
Delavnice za otroke, ja … v našem zmajskem kaosu, kjer najdemo tako najstnike kot čisto mičkene štiriletnike, niti mi niti prostovoljci kaj dosti ne moremo: starši so nujni. Starši spodbujajo, usmerjajo, pomagajo, mirijo – na koncu pa ponavadi skoraj vse naredijo sami.
Razen, seveda, kadar se eden od vodij delavnic v Velenje pripelje na hudem Harleyu, oblečen v črn usnjen lajbič, da se vidijo potetovirani bicepsi, ki nosi grozečo brado in ima do jamranja povsem zaničljiv odnos. “Mami, mami, jaz ne morem, daj ti naredi …”
NE!, zagrmi strašni bajker. TI BOŠ NAREDIL ZMAJA!
In mulec ga je gladko naredil.
Ti in tam slišimo kritike, da kakšne so to delavnice za otroke, če pa starši vse naredijo. A ta kritika povsem zgreši bistvo.
Bistvo je v tem, da starši in otroci skupaj naredijo zmaja. Tudi če malček le s prstkom pridrži selotejp, morda nerodno prelomi paličico ali neuspešno išče začetek cvirna, medtem ko oči in mami delata, gre še vedno za resno kakovosten čas, ki ga otroci in starši preživijo skupaj. Skupaj delajo, skupaj rešujejo težave, skupaj se zabavajo.
Nagrada za ves trud in pojedene živce pa pride na koncu, ko je zmaj pripravljen za prvi polet. Dete prime motek sukanca in steče, zmaj se dvigne v nebo – in otroške oči zažarijo: “Leti! Leti! Mami, oči, leti! Uspelo nam je! Glej, kako je lep!”
Pa še ena stvar je – na naših delavnicah otrok sprejme morda svojo prvo pomembno življenjsko odločitev:
kakšne barve repov bo imel zmaj.
“Ah, seveda imamo čas za kavo, saj nas bodo počakali.”
“Ali pa jih bo množica poteptala, ha ha ha.”
“Ha ha ha … o hudiča …”
Pet minut smo zamujali s kosila. Seveda bodo prostovoljci držali linijo in preprečili množicam, da vdrejo k mizam … kajne?
Itak da ne. Obrambni perimeter je bil predrt, prostovoljci so popustili, otroci in starši so se dokopali do papirja, repov, cvirnov, selotejpa – in zmajski kaos se je valil naprej.
Zeksali smo kave in se vrgli v sredo orkana.
“O, ste tukaj – super, čez pet minut bo zmanjkalo paličic.”
Ivor je šel in raztrančiral novo roleto.
Že peto.
“Repi, repi, zmanjkalo bo repov!”
Pa je šel Saša rezat role pisanega krep papirja – hitreje kot je rezal, hitreje so repi izginjali iz škatle.
Malo zatem smo bili prisiljeni odpreti skrivno zalogo selotejpa.
Potem še skrivno zalogo sukancev.
Vse bolj panično smo pogledovali na uro: se nam bo uspelo prebiti do sedmih, ko naj bi se delavnice končale?
Ob pol sedmih smo najprej zmajšali in potem povsem zaprli pritok novih otrok.
Ob sedmih se je zadnji zmajček dvignil v modro velenjsko nebo.
Na tleh so ležali žalostni ostanki delavnice: strgani repi, zlomljene paličice, zmečkan papir …
Pet povsem izčrpanih prostovoljcev.
In mi, ki se praktično nismo mogli več premikati.
Zmajskega kaosa je bilo konec.
“Ufffff … gremo nekaj spit.”
Zaslužili smo si.
Kajti to soboto je nad Velenje poletelo preko tisoč zmajev.
1.100, če smo natančni.
“A si naredila zmaja?”
“Eh, je bila taka vrsta, skoraj uro za čakat.”
“Aha, razumem …”
“Ampak se je ful splačalo!”
Dobili smo več, kot smo dali Zmajske delavnice na 37. Pikinem festivalu so bile neverjetne. Kaos, dež, množice, leteča človeška ribica, tisoč zmajčkov … žareče otroške oči, čista radost.
Hvala, Velenje.
Hvala, Barbara, Klavdija in vsi organizatorji ter sponzorji, ki so še enkrat uspeli izvesti tako fantastičen festival.
Hvala, prostovoljke in prostovoljci: brez vas bi bili mrtvi. Najboljši ste – in še enkrat, če organizatorji berejo tole: DAJTE JIM POVIŠICO!!!
Hvala, Pak, Laura in Peter s turistične kmetije Apat.
In hvala vama, Astrid in Pika.
Srečno, Velenje! ⚒️ 🪁 … Se vidimo prihodnje leto!
P.S
Par fotk smo brezsramno ukradli mojstroma, uradnima fotografoma festivala Kseniji Mikor in Stašu Gregoriču.