“Zmajev še nisem spuščala, zato sem prepričana, da mi bo šlo odlično.”
– Pika Nogavička
Marjan Marinšek je bil direktor Kulturnega centra Ivan Napotnik Velenje. Astrid Lindgren je bila … no, Astrid Lindgren.
Marjan in Astrid sta bila odlična prijatelja. Zares.
Konec osemdesetih je Astrid prvič pripeljala Piko na obisk v Velenje – in ker je Pika pač Pika, ni več hotela nazaj domov. Tako se od takrat vsako leto za deset septembrskih dni Velenje spremeni v Pikino mesto.
In to čisto zares: Pika postane županja mestne občine Velenje – mesto, trge, ulice, dvorane in igrišča pa prekrije največji otroški festival v Sloveniji: Pikin festival.
Pikin festival je resna reč. Deset dni predstav, dogodkov, koncertov, pravljic, zabav, delavnic, dogodivščin, tekmovanj in vsega mogočega. Izjemni organizatorji (mahamo!) vedno znova tuhtajo, da bi si izmislili kaj novega, nekaj, česar še ni bilo in še niso poskusili, pa so letos prišli na res odlično idejo:
Kaj pa če bi spuščali zmaje!
Ker je Zmajsko društvo KAP Jasa še vedno najstarejše, največje, najboljše – in edino zmajsko društvo v Sloveniji, so seveda poklicali nas, da bi pomagali Piki pomagati otrokom delati zmaje, za povrh bi pa nad Mestnim igriščem še kakšno letečo pošast spustili.
Veter, kot tisti zoprni, naduti in tečni odrasli v knjigah Astrid Lindgren, seveda ni hotel sodelovati. Ampak, kot pravi staro zmajsko reklo, za spuščanje zmajev v resnici ne potrebuješ vetra – potrebuješ samo prijatelje.
In v Velenju smo prijateljev srečali na stotine.
“Stop! Konc! Zmanjkalo bo!”
“Česa bo zmanjkalo? Palic? Papirja? Selotejpa? Repov? Vrvic?”
“Ja!”
Ja. Spet smo si zabičali, da se bomo zmajskih delavnic tokrat pa zares lotili odločno, urejeno in umirjeno – in spet nam je, malce zanalašč, vse skupaj ušlo iz rok: tudi v Velenju smo se znašli v eni sami, orjaški, valeči se, kaotični, zmešani delavnici, ki je trajala in trajala in se ni hotela nehati.
Trikrat smo bili na tem, da pokličemo močne fante, da razženejo množico, ker pač nihče ni hotel razumelti, da potrebujemo pavzo za malico, ker nihče ni hotel slišati, da se ponoči težko naredi zmaja – in ker Gregor in Timotej enostavno ne znata reči ne mulcu, ki z velikimi očmi stoji ob mizi in s tihim glaskom prosi:
“A lahko še jaz naredim zmaja?”
Razumna odrasla v timu sta morala fizično odstraniti mojstra delavničarja, poriniti otroke in starše stan od miz, skriti material in zavarovati škatle, ter utreti črto umika skozi množico, da smo sploh prišli ven.
V nedeljo zvečer nam je zmanjkalo čisto vsega.
“Teeeeeeciiiiiii!!!!!”
– Ivor nekemu mulcu
Kot rečeno, naš plan je bil, da imamo in zmajske delavnice in manjši zmajski festival – in mesto, ki so nam ga odkazali za to, se je zdelo nadvse primerno za oboje: Mestno igrišče in travnik nad njim. Prostora na igrišču je obilo, sence ne manjka (težko je imeti celodnevno delavnico na še vedno močnem zgodnjeseptembrskem soncu). Travnik nad igriščem je prostran in odprt, predvsem pa je zaradi strme brežine težko dostopen, kar vsaj do neke mere preprečuje otrokom zapletanje v nevarne vrvice velikih zmajev.
Skratka, odlična geografija, super infrastruktura; dva spodaj vodita zmajske delavnice, dva zgoraj na travniku spuščata leteče pošasti. Ko veter piha z juga, veliki zmaji poletijo prav nad igrišče!
A ko smo zvlekli zmaje gor na travnik in jih razgrnili, se je zgodilo tisto, kar se nam tolikokrat zgodi: stavek “ko veter piha z juga” je najprej postal “če veter piha z juga”, kmalu nato pa “če veter piha”.
Noben pravi zmajar ne teče z zmaje. To se pač ne dela. Razen, seveda, če te stotine otroških oči milo gleda, ker si obljubil zračni spektakel in leteče pošasti in orjaške zmaje in ne vem kaj, tebe pa so lažnivi pratkarji spet pustili na cedilu.
Pa smo vlekli in tekli, tekli in vlekli (še trilobita nam je uspelo spraviti v zrak za kakšno minuto, da so se naredile fotke za sponzorje in da je množica spodaj vpila “OOOooooooooOOOOOOoooo!”), da smo komaj dihali – ko smo se zavedli, da je okoli nas vse polno cenene delovne sile.
Otroci.
“Okej, primi vrvico … ne tako, takole … zdaj pa napni … in zdaj pripravljeni! Na mesta! Pozor! Teeeeeecciiiiiiii!!!!!”
In otroci so tekli, za njimi pa je v nebo poletela pošast.
Tekli so in tekli, padali in vreščali in se smejali, pustili, da jih je pošast prekrila, pa spet vlekli in tekli in tekli in vlekli – velenjski grad dokler se sonce ni spustilo za Velenjski grad.
Niso mogli nehati, ker ko zmaj poleti v nebo, je tisti, ki v roki drži vrvico, pravi pravcati pilot.
“Mami, mami, a si videla! Pilot sem! Zmaja sem spustil, tega ogromnega!”
Seveda je mami videla. In fino se ji je zdelo.
No, medtem ko sta pridna in delovna možaka na travniku garala na polno, predvsem pa ponavljala, da pač “ni dovolj vetra” in da “pravijo, da bo mogoče ob dveh (treh, pol petih, šestih( začelo pihati” ter se tu in tam drla “teeeeeeeciiii!!!”, sta zabušanta spodaj uživala lahkotno življenje vodij zmajskih delavnic.
Kot vedno, se je tudi tokrat vse skupaj začelo zelo organizirano. Nabrali smo material, ga zbasali v škatle, imeli smo sestanek, naredili smo načrt – potem pa smo napolnili dva avtomobila (dva zato, ker se predsednik, tajnik in blagajnik ne smejo peljati skupaj v istem vehiklju, predvsem pa zato, ker smo imeli toliko robe) in hajdi v Velenje, Pikino mesto.
Organizatorji so nas resno presenetili: prostor je bil pripravljen do zadnje podrobnosti, mize in stoli so čakali, zmajsko polje je bilo pokošeno in na novo ograjeno, zabavni znaki pa so povedali, da bodo tu kmalu vladali zmaji.
Pa še prostovoljke smo imeli za pomoč!
Tri študentke razrednega pouka, bodoče učiteljice z izbrušenim občutkom za otroke in dovolj izkušnjami, da zmorejo obvladati hordo nevzgojencev in njihovih staršev, so čakale, da jim pokažemo, kako se naredi zmaja.
Pa smo jim.
TAkoj jim je bilo vse jasno, prvi trije zmaji so poleteli – in zmajska delavnica se je lahko začela.
Prikapljali so prvi mulci, malce zadržani, in tiho vprašali, če se tu dela zmaje. Seveda se! Pa se je usedel prvi, pa drugi in tretji in peti, dobili so papir, škarje, selotejp, barvice – in kmalu so se kosi papirja začeli spreminjati v zmaje. Po petnajstih minutah je prva punčka stekla proč, za njo pa je v vetru plesal zmaj.
In potem je eksplodiralo.
Vsaka punčka je bila Pika Nogavička, s kitkami in pegami Vsak fantek je bil pirat, z brki in brado in kapo in prevezo čez oko. In vsi so se tepli za material.
“A lahko tudi jaz naredim zmaja?”
“To je moj stol!”
“Kje so škarje?”
“Kako privežem vrvico?”
“Moj otrok je bil prej tukaj!”
“A lahko daš selotejp?”
“Pusti moje palice! Mamiiii!”
“A se lahko že enkrat umakneš?”
“Hočem rdeče repe!”
“Rabim zeleno barvico!”
“Kje je roza papir?”
“Stric, zmaj se mi je strgal …”
Ena od prostovoljk je imela genialno idejo – pa je stekla stran in se vrnila s še tremi prostovoljkami.
Po dveh urah totalnega, čudovitega kaosa je kakih dvesto zmajev barvalo nebo nad Mestnim igriščem. Dvesto otrok je tekalo in, ker otroci gledajo svojega zmaja in ne, kam tečejo, padalo in se zaletavalo v drevesa, kandelabre in eden v drugega.
S travnika zgoraj je vse skupaj izgledalo kot radarski zaslon, na katerem se trajektoriji dveh otrok, zatopljenih v zmaja, ki letita za njima, sekata – ti pa nemočno opazuješ, kako sta si vedno bližje in bližje in veš, da je trčenje neizogibno. In potem … Bam!
Čas za kosilo je prišel in minil – šele ob petnajst čez dve smo uspeli uteči zmaježeljnim hordam.
Po izdatnem okrepčilu v znameniti velenjski inštituciji smo se vrnili – v totalen kaos. Vsaj petdeset otrok je nadlegovalo prostovoljke, nekateri so že trgali papir, vlekli repe in brskali za škarjami … “Hočemo zmaje! Hočemo zmaje! Hočemo zmaje! …”
“O, končno ste nazaj … Takole je že cel čas, odkar ste šli!”
Zmešana, kaotična, podivjana delavnica se je postavila nazaj in se valila dalje …
Ob šestih je prišla šefica in nas obvestila, da naj počasi nehamo, ker se vse dogajanje na igrišču ob pol sedmih zaključi. “Ni problema – samo pošljite nam par močnih fantov z velikimi palicami, da tole razženejo!”
Šele ob sedmih je zadnji zmaj odletel proč – nas pa je skrbelo, ali imamo sploh dovolj materiala za še eno tako norenje.
“Osemsto. Še več. Več kot osemsto.”
– dežurni matematik, ko se je zaključila nedeljska delavnica
O, ja. Več kot osemsto zmajev je letelo nad Velenjem ta čudoviti, nepozabni vikend. Naš absolutni rekord.
Ekipa je mrknila
Then the sky above Velenje turned red.
Potem pa je mrknila še luna.
Ko smo se vozili nazaj domov, so naša srca letela kot zmaji.
Zdaj pa je čas za zahvale.
Najprej našemu sponzorju, Trendu in Roku, za papir, ki so ga otroci spremenili v zmaje!
Potem hvala Mestni občini Velenje, Pikinemu festivalu, Festivalu Velenje, Veleposlaništvu kraljevine Švedske in vsem sponzorjem, dobrotnikom in podpornikom!
Dunji, Levu in Galu za gostoljubje, odlično večerjo in, skupaj s Tanjo, za nadvse prijeten večer, ki se je vse prekmalu končal.
Pa seveda izjemnim organizatorjem: veliki šefici Barbari, pa Staši, Ani in Mateju, pa Klavdiji in Tjaši in šefici Mateji – in vsem, ki skrbijo, da je največji otroški festival v državi tako uspešen. Bravo!
Orjaške zahvale gredo prostovoljkam – resno, brez vas ne bi imeli šans! – Zoji, Brini in Nini ter Tjaši, Uli in Paskal. Zaradi vas smo ostali povsem brez material za zmaje. Res hvala!
Največja zahvala pa mora seveda iti otrokom, ki so prišli in so se jim oči zasvetile, ko je zmaj, ki so ga naredili sami, poletel v nebo. Čudoviti ste bili, mi pa smo počaščeni, da smo lahko z vami preživeli dva prekrasna zmajska dneva!
Pika, Velenje … upamo, da se vidimo naslednje leto – in srečno! ⚒️ 🪁
1 thought on “Pika se gre mance z zmaji: 36. Pikin festival v Velenju”