Nekaj brezčasnega je v pustoti Banije – in nekaj pustega v brezčasnosti te visoke planote zahodno od Stolca v Bosni in Hercegovini.
Le kuščarji in tu pa tam kak poskok, modras, uživajo v tej kamniti kraški suhoti, med trnovim grmičevjem in podivjanimi granatnimi jablanami. Globok občutek niča prevzame človeka, ki stoji nad prepadom v suho dolino Radimlje – in si komajda lahko predstavlja, kako drugačna je bila ta planota nekaj tisočletij nazaj …
Večina zgodovine ljudstev Balkana in vzhodne obale Jadranskega morja je zdrobljena, črepinjasta: glinena posoda z nečitljivim napisom in bronasta čelada, okrašena s frizom nejasnih postav; nekaj kovancev, zlizanih in oksidiranih do nerazpoznavnosti; zgodbe o vojnih pohodih, ki so jih napisali zavojevalci; na hitro obnovljen in robid očiščen zid, za katerega se ne ve, ali je služil obrambi ali bivanju, živinoreji ali obredom … Ostaline, ki nam skušajo povedati svojo zgodbo, a ne najdejo besed, jecljajo, govorijo v neznanem jeziku; njihova pripoved ostaja razdrobljena, prekinjena s premolki, s tišino …
Sprednjo stran starega bronastega novca krasi glava vladarja, ki nosi tipično ilirsko čelado v slogu pileus. Na reverzu vidimo ladjo in nekaj zlizanih grških črk:
ΔΑΟΡΣΩΝ
Prgišče takih kovancev, nekaj črepinj in kosov orožja, lakonično in pristransko poročilo o zmagovitih rimskih legijah, ter ruševine veličastnega zidu, ki je nekoč branil akropolo uničenega mesta – to je vse. Vse, kar nam je ostalo od skoraj mitskega, skoraj izmišljenega mesta Δαορσών – Daorson, prestolnica Daorsov, ilirskega ljudstva, ki je na planoti Banije živelo in umiralo pred več kot dvema tisočletjema.
Daorson: samoten in brezčasen.
Daorsi se v zgodovini pojavijo v četrtem stoletju pred našim štetjem kot ljudstvo, ki živi v dolini Neretve in v njenem zaledju. Pod vplivom grških kolonistov s Hvara in Korčule, iz Apolonije in Epidavra so se hitro helenizirali, pa so ime svojega mesta na kovance tolkli z grškimi črkami. Bili so spretni morjeplovci, njihove ladje so vozile tovor od jadranskih otokov gor po Neretvi in nazaj; še Rimljani so spoštovali mornarico Daorsov. Bogati in neodvisni so vztrajali pri kovanju svojega denarja – in ti kovanci so danes takorekoč edini, ki nam pripovedujejo zgodbo o Daorsonu. Kovanci in razrušeni zidovi.
Smrtni sovražniki Daorsov so bili, kot je to v navadi, še eno ilirsko ljudstvo – Delmati, katerih ime danes nosi Dalmacija. Tako zelo se niso marali, da so v ilirskih vojnah Daorsi stopili na stran Rimljanov – ko so leta 167 pred našim štetjem Rimljani razbili Ardiejsko kraljestvo Ilirov, so Daorsom dali neke vrste imuniteto; oddelek rimske vojske je zasedel Daorson, ljudi pa pustili na miru.
Ko pa so se Delmati še zadnjič postavili po robu rimski republiki in so Daorsi s svojo mornarico priskočili na pomoč prokonzulu Publiju Vatiniju, je Daorson padel – leta 44 pr. n. š. so Delmati z udarom v zaledje pregnali daorško pehoto v mesto, ga oblegali, zavzeli in ga porušili do tal. Na koncu so bili edini zmagovalci Rimljani: Jadran je bil očiščen piratov, Ilirija je bila pokorjena, ne Delmatov ne Daorsov ne Daorsona ni bilo več. Vse kar je ostalo, so mogočne ruševine, ki še vedno nemo pričajo o krikih Vae victis! (ali kakorkoli se je že to slišalo v ilirščini) – kot da so odmevali včeraj, ne dva tisoč let nazaj.
Ko je bil Daorson na višku svoje moči, je bil za te kraje res veliko mesto: na utrjeni planoti Banije je živelo kakih tri tisoč ljudi. Na skalnem pomolu nad dolino Radimlje je zrasla akropola, s treh strani obdana s prepadi, na vzhodu pa jo je varoval megalitski zid, pet metrov širok in osem metrov visok, z dvema stolpoma in veličastnim vhodom v najsvetejše.
Zid je varoval tumule, grobove kraljev, kultni prostor – in nekaj še bolj pomembnega: kamnito zajetje, bazen oziroma cisterno, edini vir vode na suhi kraški planoti.
Daorson je rasel navzven in navzdol: Daorsi so gradili hiše na terasah, vklesanih v stene nad dolino Radimlje, in zunaj akropolskega zidu na planoti. Zgradili so si agoro, glavni trg, in stoo, sterbiščno dvorano za srečanja in debate. Kmalu so potrebovali še eno zajetje, ki so ga polnili mladeniči, noseč mehove z vodo iz Radimije več kot dvesto metrov nižje.
Na akropoli so arheologi našli temelje in nekaj kosov ogromnega granitnega kipa. Daorsi so si izklesali Kadmosa, prvega grškega junaka, ustanovitelja beocijskih Teb, in njegovo ženo Harmonijo.
Kadmos je zanimiv grški legendarni lik. Po rodu iz Fenicije, brat Evrope, ki je po ugrabitvi svoje sestre (Zevs, kdo pa drug) pohajal po grškem svetu in jo ne ravno na polno iskal (ne gre se kregati s strelometcem, kajne). Bil je na Samotraki, pa v Delfih in povsod okrog, ubil je svetega zmaja in ustanovil Tebe. Kot tebanski kralj se je poročil s Harmonijo, hčerjo Afrodite in Hefajsta: vsi bogovi so prišli na poroko in prinesli res kul darila, razen Hefajsta, nevestinega očeta, ki je Harmoniji kdove zakaj podaril res bedno reč – ogrlico, ki prinaša nesrečo.
Ogrlica je delovala hitro: Tebe so se pogreznile v državljansko vojno in Kadmos je s Harmonijo moral bežati bežal na sever, v Ilirik. Tam sta ustanovila cel kup mest – tudi Daorson, seveda, vsaj Daorsi so bili prepričani v to.
Ampak ogrlica še ni nehala s svojim mračnim poslanstvom: Kadmos se je nekega dne spremenil v zeleno luskinasto pošast (kot kazen za umor svetega zmaja), Harmonija pa je prosila Ateno, naj ji pusti deliti usodo s svojim možem. Legenda pravi, da njun grob varujejo kače – in ker poskoki še danes opravljajo svojo sveto dolžnost na akropoli Daorsona, je morda prav tu zadnje počivališče junaka in njegove harmonične ljubezni.
Je prekletstvo Harmonijine ogrlice (v bistvu prekletstvo Hefajsta, ker je Afrodita imela afero z Aresom in je bila Harmonija pravzaprav Aresova hči!) uničilo Daorse in Daorson ter planoto Banije prekrilo s pusto brezčasnostjo? Kdo bi vedel …
Daorson – kar je pač ostalo od njega – ne vidi veliko radovednežev, in zdi se, da jih niti noče. Planota je negostoljubna, zidovi molčijo, modrasi stražijo, veter – nepredvidljiv in nerazpoložen.
Zato je bilo zmajsko fotografiranje nad mrtvim mestom zelo intenzivno. Zmaj je divjal po nebu, fotoaparat je nihal in se zapletal (in na koncu treščil ob kamenje tumulusa), fotografije so neostre, zamegljene, premaknjene – na njih se komajda sluti tisto, kar je ostalo, in tisto, česar ni več.
Kot da prekletstvo Harmonijine ogrlice, skrite v svetem tumulu, še vedno skrbi, da Daorson ne ostane zgolj uničen, ampak tudi pozabljen.
Vse zmajske fotografije posnete s Canonom A810 na The Spark rokkakuju, pod nadzorom mojstra Viktorja.
