Nad biserom otočja

Prvić, otok na koncu poletja, biser šibeniškega arhipelaga.

Skoraj vse smo vam povedali o letošnjem, ponovno povsem norem festivalu Kreativni dnevi Fausta Vrančića, ki je prvi oktobrski vikend na tem čudovitem otočku tako lepo zaključil poletje (če še niste, kliknite, ne bo vam žal!) … z otroki smo delali zmaje, spuščali smo naše leteče orjake, plesali in debatirali dolgo v zvezdne noči – in seveda, ker imamo KAP, kite aerial photography, v imenu društva, se ukvarjali z našim core businessom, zmajskim fotografiranjem.

Dva zmaja trilobita / se smukata okol’ zvonika

Prvič je čudovit, iz zraka pa sploh, in zmaj je ravno pravšnja reč za slikanje lepot otoka od tam, kjer so ptice doma. Zeleno, posuto s starimi kamnitimi hišami, cerkvicami, spomeniki; modro z jadrnicami, ribiškimi čolni, plavalci. Zmaj ne moti jadranskega miru, ne plaši živali, ne razburja otočanov, ne ruši zena otoka.

Zaliv in pristanišče Prvić Luke. Če dobro pogledate, vidite nekaj čudnega na desni, pred zvonikom.

Prvič je čudovit, vetrovi nad njim ne tako zelo. Ko so si Prvićani zgradili mesto in pristanišče, niso prav nič razmišljali o zmajih, pa so si izbrali pred vetrovi lepo zaščiten zaliv.

Vitković, s spoštljivimi 78 metri najvišja gora Prvića, brani zoprni burji teženje z vzhoda – kar je zmajem sicer povšeči. Maestral se najprej nakodra nad polotokom Donja Banda, potem pa se zaleti v Prvić Luko in Vitković, se dvigne in zavrti; namesto da bi se zmaj sprostil, se bori z vsaj tremi plastmi turbulenc in protivetra (tistih zračnih žepov, kjer vzgon kar izgine in ki tako radi razveseljujejo potnike v letalih). Visoke ciprese, zvonik in hiše na pobočju samo čakajo, da bi pojedle zmaja – ta zračni vrtiljak vedno dela žur, preden se zmaj in fotoaparat dvigneta nadenj.

Orjaški trilobit nad Prvić Luko

Jugo prinaša dež, pa ga zato skoraj nihče ne mara. Veter, ki na vetrovni roži še ostane, severo-severozahodnik, je še najbolj zmajem prijazen – a z njim stopi na prizorišče geografija in urbanizem: piha vzporedno z obalo, glavni trgec Prvić Luke pa je ob morju dolg in proti notranjosti ozek. Malo kvadratov je na voljo zmajarjem in zmajem, med prebijanjem turbulenc ni dosti prostora za reševalne akcije in hitre reakcije. Premalo za sproščeno spuščanje …

Poleg tega je festival, nebo je polno zmajev in vrvice gredo vse križem, zmaj s fotoaparatom se mora izogibati orjaškim napihljivcem, kot je ta trilobit na fotki zgoraj, ti pa se niti malo ne zmenijo za mršavega rokkakuja, ki se nestanovitno dviga mimo njih proti višavam.

Vodice in Tribunj na celini, pogled preko Vitkovića.

V resnici ni lahko videti, čemu bi bile vrvice nametane kot paličice mikada. Načeloma bi morale biti vzporedne, saj veter piha v isto smer za vse, mar ne? No, ne – že oblika zmaja vpliva na njegovo vedenje v zraku (sicer večinoma v vertikali; delta pač leti višje kot rokkaku, veliko vlogo pa ima tudi točka, na kateri se nosilna vrvica pripne na zmaja – s premikanjem le-nje zmaj leti ali bolj visoko, ali pa nižje). Glavna razloga za bizarno zmedo vrvic na zmajskih festivalih pa sta veter in krojaško mojstrstvo.

Ni ga zmaja, ki bi bil ukrojen, sešit in sestavljen popolno. Malo več teže na levi; sredina, ki ni čisto na sredini; blago, ki se je na eni strani bolj raztegnilo kot na drugi – in zmaj gre veselo vstran.

Veter se pa sploh rad igra z vrvicami. Veter ni nikdar miren, konstanten, laminaren; temveč je turbulentna zmeda tokov in vrtincev, ki nas s prezirom zviška gleda, ko ga hočemo izračunati. Turbulenca je eden od velikih izzivov sodobne fizike: če želite večno slavo in milijon zelencev, rešite tiste preklemane Navier-Stokesove parcialne diferencialne enačbe, pa bo.

Plasti vrtincev, protitok in zračni žepi, divji ples – vse se zaroti proti nemočnemu zmajskemu fotografu. Ni jasno, kam usmeriti fotoaparat, ker se zna smer vetra z višino precej spreminjati … če zmaj sploh poleti do tam in ga prej ne ujamejo strašni zmajojedi, drevesa in zvoniki.

A ko zmaj prebije še zadnje divje turbulence in vstopi v nežni tok jadranskega vetrca, kakih sto petdeset, dvesto metrov nad otokom, se mu pred objektivom razgrne paradiž.

Šibeniško otočje je eden lepših krajev, ne le v Dalmaciji in na Jadranu, temveč nasploh. Na stotine otokov in otočkov, nekateri zeleni, polni borovcev, mandljevcev, granatnih jabolk, fig in trte, drugi apnenčasto beli. Mesteca in vasice, kot Prvić Luka, polni zgodovine, s kamnitimi hišami ob ozkih, kamnitih uličicah.

Prvić Luka, otok Tijat na levi in Kaprije za njim; za vrvico se skriva Logorun, zadaj je Murter in v daljavi Kornati

Skoraj dvesto petdeset otokov, otočkov, grebenov in čeri sestavlja arhipelag; nekateri, kot Prvić, manj kot miljo od obale, drugi daleč tam zunaj sredi modrine. Otoki starih imen, Žirje, Tijat, Kakan Zmajan, Obonjan, Logorun … in Prvić, biser med njimi.

Prvić je prvi, najbližje celini, Vodicam in Srimi; je otok na koncu poletja – in morda otok večne pomladi, poimenovan po zagonetnem Prvinu, starohrvaškem božanstvu cvetočega letnega časa. Zeleni hribčki, razvejani polotoki, ozke uličice, skriti zalivi, spokojni mandrači … presegajo tisto običajno lepoto Jadrana, ki nas je razvadila – zato je ves otok, kulturna in zgodovinska celota otoka Prvića, pod skrbništvom Ministrstva za kulturo.

Visoko nad prepirom vetra in otoka počiva zmaj na blagem dalmatinskem vetru in se polni s širokimi razgledi Prvića in arhipelaga. Nežno se ziblje sem in tja v sapici – kar je dobro, sicer bi bile vse slike kot ena – uživa, zasanjan in poln zena, ki ga izžareva le dalmatinski oktober.

Ko ga potegnemo dol in pogledamo, kaj je fotoaparat ujel – nikdar ne vemo, kam točno je bil usmerjen objektiv, in dosti stvari se lahko zgodi tam zgoraj – nam uidejo vzkliki dveh občutij: očaranosti nad podobami, ljubosumja na letalca. Vidimo, kar je videl zmaj, a kot piksle, ne z lastnimi očmi; simulaker, ne visoko resničnost. Ljudje, kljub vsem letečim strojem, ne letimo in ne bomo leteli; evolucija nas žal ne pelje tja gor …

A četudi nimamo kril in nam ne bodo zrasla, pa imamo nekaj skoraj tako dobrega: zmaje. Ti dobrohotni velikani prečkajo turbulentne praznine in se družijo s pticami, da nam, obsojencem na trda tla, lahko prinesejo poglede, ki nam jih evolucija skriva.

Zato smo jim hvaležni. 😉

Zmajske fotografije posnete pod nadzorom mojstra Viktorja, z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokakkuju, ki ga je naredil Janez Vizjak, šef Dr.Agon kites.

Leave a Comment