V pasti sinhronizacije

Tole zmajsko fotografiranje je bilo bolj priložnost za testiranje … spet smo šli na Barje, sonce je bilo že nizko, svetloba difuzna, a smo tokrat s seboj nesli prav posebno napravo, ki nosi fotoaparat: ne le picavet, ampak radijsko voden picavet, ki nam ga je podaril čudoviti Sandro Macchi – SMAC.

Picavet je sicer izum enega pionirjev zmajskga fotografiranja Pierra Picaveta in zato nosi njegovo ime. Picavet rešuje enega od večjih problemov fotografiranja z zmajem – kam pritrditi fotoaparat. Neposredno na zmaja ne gre, ker je fotoaparat težak in bi motil stabilnost in aerodinamiko letalca. Če ga pripnemo na vrvico zmaja, pa imamo težave z divjim nihanjem, ko zmaj in z njim vrvica plešeta v vetru.

Pa je eden od pionirjev fotografiranja z zmajem, francoz Pierre Picavet, izumil posebno platformo s sistemom škripcev, na katero se pritrdi fotoaparat, po njem imenovano picavet. Ta reč se pripne na vrvico zmaja na dveh točkah, škripčevje pa skrbi, da ostaja fotoaparat v vodoravni legi in usmerjen v željeno smer, ne glede kako zmaj nori po nebu.

Radijsko voden picavet gre še korak dlje. Običajni picavet ne pomaga kaj dosti, kadar želimo z zmajem poslikati več reči … fotoaparat usmerimo, zmaja spustimo, ga potegnemo dol, usmerimo fotoaparat drugam, ga spustimo, spet potegnemo dol in tako naprej, dokler se od izčrpanosti ne zgrudimo.

Radijsko voden picavet omogoča, da spreminjamo kot in smer fotoaparata kar med letom, in tako poslikamo vse naokrog – kar je seveda super, problem pa postane teža in predvsem zakompliciranost sistema. Servo motorji za spreminjanje nagiba fotoaparata in za vrtenje okoli navpične osi. Radijski sprejemnik, ki sprejema ukaze s tal. Še ena videokamera z oddajnikom ter sprejemnik na tleh, da lahko vidimo, kaj vidi fotoaparat (ko je reč dvesto, tristo metrov proč, se ti ne sanja, kam točno je fotoaparat usmerjen. Pa še baterije, ki vse to poganjajo …

Reč je resno težka, da ne govorimo o ubogem zmajarju, ki mora gledati prenos z neba, usmerjati fotoaparat in paziti, da mu zmaj ne zbezlja.

Ampak, ker nam je Sandro tako širokosrčno podaril sistem (čeravno brez videokamere in oddajnika), je bil res čas, da ga končno spravimo v zrak.

Kamere nismo imeli, pa smo Sandrov picavet uporabili v takoimenovanem “autoKAP” načinu: nagib fotoaparata smo fiksirali, vrtenje okoli navpične osi pa nastavili na najbolj počasno možno – dvajset sekund porabi za cel krog, fotoaparat pa vmes slika; tako bi po par krogih dobili celo 360 stopinjsko zmajsko panoramo.

Fotoaparat smo nastavili, da je vsakih deset sekund posnel eno sliko in vse skupaj poslali v nebo …

Vidite, v čem je problem – zataknili smo se v matematiki, čas med dvema fotkama je bil sinhroniziran z vrtenjem okoli osi!

K sreči servomotorji niso perfektni, tudi veter je precej mahal, pa je fotoaparat kljub vsemu uspel posneti Barje z vseh kotov.

Smo se pa nekaj naučili in imamo za vse zelo racionalen nasvet: razmerje med časom, ki ga fotoaparat porabi med dvema proženjema, in časom, ki ga porabi za cel krog, naj bo ….

… iracionalno.

Zmajske fotke Ljubljanskega barja in naravnega rezervata Iški morost so bile posnete z Insta360 na radijsko vodenem picavetu, ki sta ga v nebo ponesla najprej Stari modri rokkaku, potem pa še Cindy delta.