Tole je tretji del zgodbic o ljubljanskih forštatih – predmestjih, zgrajenih tik za mestnim obzidjem, ki so bila od nekdaj tako tesno povezana z mestom, da so se po podrtju zidov takoj zlila z njim, in so integralni del Ljubljane takorekoč od samega začetka. Sedem forštatov ima Ljubljana: Šentpeter, Poljane, Karlovški forštat, Trnovo, Krakovo, Gradišče in Kapucinski forštat. Prvi del je bil o Šentpetru, drugi o Trnovem – zvezda tega dela pa je Krakovo.
Romar skozi čas, rajski vrt, skoraj otok …
Pravijo, da mora vsaka zgodba, ki se začne v visokem srednjem veku, omeniti tudi Pauperes commilitones Christi Templique Salomonici …
Templarje.
Eh, Templarji … Križarske vojne, neznanska bogastva, silne moči, tajne združbe, romantične zarote … ja, tudi v zaroti vseh zarot se najdejo Templarji.
Amapk, Templarji v Ljubljani? Ja, tudi tu so se znašli; zakaj pa ne! Nedolgo zatem, ko je Hugo de Payens prepričal Baldwina drugega, da sfinancira do zob oborožen meniški red, ki naj bi skrbel za varnost romarjev v ravnokar osvojeno Sveto deželo, so Templarji eksplodirali, strahotno obogateli in se razlezli po celi Evropi – pa se ne bi na bodoče kranjske dežele, ki so bile tiste dni (se pravi, sredina 12. stoletja) še predmet hudih sporov (in bi elitna ekipa komandosov velikašem še kako prav prišla), hkrati pa jih je čakala še kolonizacija (in bi zlata polni investitor velikašem še kako prav prišel).
In glej, Templarje v Ljubljani omenjata vsaj dve listini; ena izgubljena, ki jo citira Valvasor prek Schönlebna (Schönlebnov oče je bil župan, pa je imel mali dostop do mestnega arhiva), ter dokument, ki ga je v zbirki Križarskega reda našel Dolničar, prvi Operoz. Prva zatrjuje, da so Templarji zapustili Ljubljano leta 1200 (oziroma da so jih Spanheimi takrat vrgli ven), druga pa o križevniški cerkvi (predhodnici predhodnice obstoječe) pove “cuius originem fastus ordinis et vetusta cartophilacea ab Anno 1167. Anspicantur Templariorum olim sedem usque ad Annum 1312 fuisse constat.” – se pravi, da je “izvor (stare) cerkve zapisan v slavni zgodovini in starih listinah reda iz leta 1167”, ter da je “dognano, da je (cerkev) bila sedež Templarjev vse do leta 1312.”
No, pa jih imamo – Templarji v Ljubljani! In to komaj petdeset let po njihovi ustanovitvi v Jeruzalemu!
Tu smo globoko v starih časih in malce na slepo tipamo za pregrinjalo Zgodovine; dokumenti so redki, nejasni, ohranjeni v citatih citatov nezanesljivih kronistov. Najstarejšo znano omembo Ljubljane imamo iz 1120, Templarji menda pridejo leta 1167 in grejo leta 1200 (ali 1312). Ampak če so ubožni vitezi res prišli sem, čemu – in kaj so tu počeli?
Čisto na kratko: Templarji so bili elitna vojaška slia, izjemno vplivni, do zob bogati … in nadvse modni.
Pa so jih Spanheimovci povabili, saj so takrat ravno konsolidirali svoje posesti, iz Koroške lezli na Kranjsko in želeli Ljubljano spremeniti v močno, utrjeno središče. À moi, beau sire! Beauséant à la rescousse! Tako so s Templarji dobili res hudo vojsko, ki so se jo vsi bali, pa še bogate investitorje, ki naj bi izvedli kolonizacijo zapovrh. Templarjem so odmerili kos posesti (verjetno s starim Spanheimskim dvorcem) v jugozahodnem kotu Novega trga (ki je one dni ravno dobro nastal), Templarji pa so se lotili investicij v nepremičnine med svojim Domusom s cerkvijo in pristaniščem na Bregu.
A templarska sreča v Ljubljani ni trajala. Menda so se vitezi preveč dobro razumeli z oglejskim patriarhom, pa so jih Spanheimi vrgli ven in namesto njih v Ljubljano povabili drug vojaški meniški red: Ordo domus Sanctae Mariae Theutonicorum Hierosolymitanorum oziroma Križnike. V vsakem primeru pa je Templarje kmalu vzel hudič, ko so leta 1314 v Parizu zažgali Velikega mojstra Jacquesa de Molaya.
Templarje so zagotovo vrgli iz Ljubljane pred letom 1312 in Dolničarjeva listina se moti; vemo, da so Križniki ustanovili ljubljansko Komendo pred letom 1256 (in so se verjetno motali po mestu že prej, pred 1228) – kar pomeni, da je baucent Templarjev vihral nad Ljubljano manj kot stoletje (in verjetneje komaj nekaj desetletij), od 1167 do najkasneje 1256.
So pa Templarji pustili sledi v našem mestu. Prva cerkev na mestu Križank je njihova (in tam je najverjetneje stal templarski Domus), predvsem pa je z njimi povezano ribiško naselje na Bregu – in prav z ribiči se ob prihodu Križnikov začne zgodba o najbolj nenavadnem, čudnem in starem forštatu Ljubljane.
Sprehodimo se od samega srca Ljubljane, od Tromostovja in Prešernovega trga gor po Wolfovi do Zvezde in naprej v Vegovo ulico. Vegova je ena najbolj kul ljubljanskih ulic, del Plečnikove kulturne osi mesta; kraj, kjer sta se poljubila obzidji rimske Emone in srednjeveške Ljubljane.
Tam, kjer je zdaj Napoleonov spomenik, so nekoč v obzidan Novi trg vodila Nemška vrata, tu je zrasel kompleks Križank s samostanom in cerkvijo Svete Marije pomočnice, zgrajeno na temeljih starejše križniške cerkve, zgrajene na temeljih prve cerkve Templarjev.
Smo na jugozahodnem vogalu obzidja; Zoisova cesta, ki vodi proti Ljubljanici, je bila nekoč Graben, srednjeveški obrambni jarek, ki se je napajal z vodo rožniških podotčkov. Do sem je bilo vse urbano od nekdaj – čez cesto pa se začne čuden kraj: forštat zunaj zidov, star skoraj toliko kot Ljubljana – in skoraj povsem, a ne čisto različen od nje.
Čudno in čarno je to predmestje. Dobrodošli v Krakovem!
Skupek nizkih kajž, ki so s krajšo stranico obrnjene na par ozkih poti. Vrtovi, ki pokrivajo več kot polovico tega nenavadnega pravokotnika, skoraj otoka med Grabnom, Gradaščico in Ljubljanico. Lepo ime nosi ta kraj: Krakovo – dobil ga je ali po žabjem kraku, lasasti algi stoječih in počasi tekočih voda, ali pa (bolj romantično, a dosti dosti manj verjetno) po Kraku, nekem slovanskem bogu, o katerem nihče nič ne ve.
Prvo vprašanje, ki pade na pamet, ko se uzre Krakovo, je kaj zaboga je ta kraj??? Vasica sredi mesta? Kaj je s temi hiškami in ozkimi, dolgimi vrtovi? Kako sploh lahko obstaja kaj takega, po stoletjih nebrzdanega nepremičninskega pohlepa?
Poslušajte: Krakovo se je iztaknilo iz časa.
Skupek kajžic – jata je morda še primernejši izraz, saj so videti, kot da so ravnokar pristale, da se odpočijejo in odletijo naprej po svojih nedoumljivih poteh … Dve ulici, postavljeni v obliki črke T: vas, ki ni bila nikdar vas; otok, ki ni bil nikdar otok.
Red tevtonskih vitezov bolnišnice svete Marije Jeruzalemske – se pravi, Križniki – so začeli rovariti po Krakovem strašno zgodaj. Leta 1270 jim je ministerial von Falkenberg ondi prodal šest hub, sedem let kasneje jim je podaril še nekaj zemlje, leta 1280 pa so od Nikolasa Porgerja pridobili zemljišča inter Purchstal et flumen minus dictum Laybach, med Mirjem in Gradaščico. Vse odtlej je Krakovo … no, pač Krakovo.
Dokumenti in listine govorijo hubah in kmetijah, a Krakovo (ki pokriva borih šest hektarjev) ni bil nikoli prava kmečka vas. Ko se je Novi trg gentrificiral, je križniška Komenda sem naselila svoje ribiče. Ribištvo je bil hud biznis one dni; petkov post je bil strog, ribe, raki in žabe pa niso šteli za meso, da so jih lahko verni žvečili. In kdo je bil bolj veren kot menihi svetega križa! Žene ribičev pa so ozke pasove plodne zemlje okoli kajž spremenile v rajski – se pravi, ljubljanski vrt.
Krakovo. Tu so bili možje ribiči, ženske pa solatarice.
Čisto zares: krakovska ledenka je kmalu postala legendarna. Še danes je Laibacher Eis priznana, uradno katalogizirana sorta treh variant, med katerimi je tudi izjemna Blonde à bord rouge 2, z rdečkasto obrobo okrašenih svetlih, rumenozelenih listov. To ledenko so Krakovčanke pošiljale povsod po rajnki Avstriji in še dlje; o ljubljanski ledenki gre glas, da so se najboljše pariške restavracije teple zanjo.
Prav solata je za vedno definirale Krakovo v očeh Ljubljančank in Ljubljančanov: pomirjujoča podoba solatarice, ki potiska ročno cizo, polno glav ledenke, ob reki do placa in potem prazno nazaj, dan na dan … skozi stoletja.
Krakovo se je morda res iztaknilo iz časa – ne pa iz prostora. krakovo je točno tam, kjer je vedno bilo, nespremenljivo in večno. Izstopajoči T Krakovske in Kladezne ulice vidimo na vseh bakrorezih, na vedutah, slikah, fotografijah in zemljevidih, vse odkar smo se naučili ločevati med zemljevidom in teritorijem.
Tudi na tejle veduti Ljubljane – nedokončani veliki perspektivični veduti. ki jo je v šestdesetih letih 16. stoletja za Valvasorja narisal mojster Folbert van Ouden Allen, je Krakovo; tako je, kot je tedaj bilo že skoraj 400 let. In če pozabimo na točko pogleda in zorni kot, je Krakovo povsem enako tudi na naši zmajski fotki, posneti še štiri stoletja po Folbertu.
Nemogoče je iz pogleda na Krakovo ugotoviti, kdaj je pogled posnet. Razen, žal, po štirinadstropni ogabi, ki so jo zadolženi, skorumpirani in neskončno neumni nasrali v prostor, ki bi moral biti svet.
Zemljevidi se spreminjajo z ozemljem – tako lahko spremljamo, kako se je skozi čas Ljubljana razvijala, rasla, metastazirala in se spreminjala. Krakovo pa je nespremenljivo: na vsakem načrtu skoči ven vzorec dveh cestic, jate hišk in vrtov okoli njih. Kot žig je, Krakovo, kot podpis: dokaz, da zemlejvid ustreza ozemlju; da je Ljubljana res Ljubljana.
Ja, Ljubljana je rasla in prerasla svoje forštate – a Krakovo se je držalo in se še vedno drži: kot da ga besno varuje nekaj …
… ali nekdo.
Zgodovina vobče ni bila dobra s Krakovim. Na ukaz cesarja so ga leta 1487 porušili, ker so se bali da bi prek njega Turki preplezali obzidje. Kuga je redno obiskovala Krakovo (ob teh prilikah so ga z deskami zabili, da bi Krakovčani ne okužili Ljubljane) in do tal je pogorel večkrat, kot moremo šteti … a se je kot feniks vsakič znova dvignil iz pepela, enak kot prej, enak kot danes, enak kot bo vedno.
Kako je to mogoče? No, Križevniška cerkev iz leta 1268 (ali 1277) je imela nad portalom v timpanu zidan krasen relief Marije pomočnice z detetom, ki je veljal za čudodelnega. Idrijski potres je cerkev dodobra načel, pa so ga Križniki spravili v zakristijo – tedaj pa se je začelo pravo romanje k čudežni Mariji magičnih moči: še Dolničar piše o Miraculosa statua Commendae Labacensis.
Ko si je Križniški red leta 1715 postavil novo cerkev (to, ki jo lahko občudujemo še danes), je relief Marije pomočnice z detetom izginil – in se kmalu nato pojavil v Krakovem. Je Komenda podarila relief svojim zvestim tlačanom? So ga dobri Krakovci enostavno vzeli, prepričani, da jim pripada: kot zahvala za vse ribe, za vse goldinarje davka, za vsakoletno kidanje snega okoli Križank, za vsak dan tlake na komendskih poljih?
Kakorkoli že križniška Marija pomočnica je postala Krakovksa Marija. Ob rimskem zidu so zgradili kapelico in čudoviti, čudodelni gotski relief postavili vanjo – in Marija še danes varje Krakovo (okej, kopija Marije; originalni relief je varno spravljen v Narodni galeriji kot eden najstarejših in najpomembnejših umetnostnih spomenikov pri nas).
Ampak, kot svetujejo, smo zgodbo o Krakovem začeli s Templarji, pa jo še zaključimo.
Prvo cerkev na mestu Križank so postavili Templarji kmalu po prihodu leta 1167. Kaj pa če je Marija malce starejša kot mislimo (tisti, ki vedo, pravijo, da niti slučajno; da jo je izklesal Mojster solčavske Marije – ampak kaj pa oni res vedo)? Kaj če je Zaščitnica Krakovega nekoč krasila portal templarske cerkve?
Gremo še dlje: Templarji so bili gospoda ribičev, ribiči so se organizirali v ceh, vsak ceh je imel Velikega mojstra, kralja takorekoč …
Vidite, kam pes taco moli? Marija, njeno dete, Templarji, vitezi, Kralj ribičev …
Ja, okej, okej, predaleč, pregloboko v smešno srednjeveško teorijo zarote. A če se bo v Krakovem kdaj našel kak čuden in čaren kelih (morda lesen; Krakovo je kot obrnjeni Baudolino, nepremični romar v času), mi zagotovo ne bomo presenečeni!
Zmajske fotke posnete z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokakkuju, ki ga je izdelal mojster Janez Vizjak.
