Sončni mrki so redka reč; v devetih letih spuščanja zmajev ni lunina senca nikdar prekrila the krajev, zato smo se na spuščanje ob mrku resno pripravili.
“O hudiča, a to je jutri?!”
Da ne govorimo o tem, kako je nekdo od nas gladko spregledal razliko med Temps Universel Coordonné in srednjeevropskim časom, ki se te poletne dni razlikujeta za dve uri, pa je že ob petih hotel riniti na mrk, ki se je začel ob pol osmih …
So pa veter napovedali!
Predvsem pa sta poznopopoldanska ura in lačna luna obetali nekaj manj peklensko vročino …
Ja, delni mrk se je obetal. Popolni sončni mrk je nekaj povsem drugega; razlika med 100 % mrkom in 99,99 % mrkom je astronomska – a zmajar vzame, kar mu nebesne sfere ponudijo, pa nas je naše Barje vabilo, da si na izi vzamemo pozno popoldne in večer in spustimo kakšnega zmaja skozi mrk.
Res smo si vse skupaj na izi vzeli: malo sproščenega spuščanja, malo zmajske fotografije, pa še belega trilobita z LED lučkami smo vzeli, da bi imponiral množicam in bil spektakularnejši od nebeških ibung.
Bela pošast je šla hitro v nebo, rdeča delta (ki jo je poljubil sam sveti Roberto Červijski!) se mu je pridružila, oba zmaja za fotografiranje pa sta mimo njiju lezla vse višje in višje v nebo.
Bližje kot si soncu, boljše so fotke!
Žužki (avgust na Barju brni) so prvi odkrili, da se dogaja nekaj čudnega in so se gladko poskrili. Prijetna, topla svetloba se je začela spreminjati, slabeti na nenavaden, drugačen, celo malce srhljiv način.
Sončna svetloba načeloma izgubi moč na dva načina: ali pridejo oblaki, ki jo naredijo šibkejšo difuzno – ali pa sonce zahaja in postane šibkejša in rdečkasta. Skoraj nikoli pa ne ošibi kar tako, kot da bi reostat obrnil.
Razen ob mrku.
Kraljica noči se je začela vtikati v dan. Bolj kot je srebrni disk prekrival zlatega, bolj čudno in čudno je bilo.
Hitro je bilo jasno, kako je ta nežna srhljivost mrka oni dan Medijce in Lidijce prepričala, da naj se nehajo mlatit tam po Anatoliji. Z neskončno vojno nezadovoljno sonce je enostavno nehalo svetiti tako, kot zna in zmore, pa sta ljudstvi sklenili mir na enega najzgodnejših datumov v zgodovini, ki ga poznamo do dneva in ure natančno: 28. maja leta 585 pred našim štetjem. Dobro vemo, kako se vrte nebesne sfere …
Zmaja z kamerami sta letela vse višje, kot da hočeta preleteti sonce, ki je počasi zahajalo in se mrčilo.
Sence so se daljšale …
… svetloba je ugašala …
… in vse bolj čudno je bilo.
Jasno da nismo imeli filtrov za fotoaparate, pa je na fotkah sonce presvetljeno. A so vseprežemajočo čudnost čutili tudi zmaji visoko na nebu.
Mi pa smo spodaj na tleh opazovali globok poljub lune in sonca z edinimi očali za gledanje mrkov (in uparjalnikov), ki smo jih imeli.
Redka izkušnja, takle mrk; tako za nas kot za zmaje.
Ko sta se naš satelit in naša zvezda v strastnem objemu zvalila za hribe kot par ob koncu romantične komedije in je Barje objela prava tema, je naš trilobit z lučkami naredil pravi spektakel in z Ižanke zvlekel množice ljudi, ki so si hoteli pobližje ogledati še eno čudo na nebu tisti dan.
Mrki so redki, a ne vedno: prvi nas čaka že avgusta prihodnje leto, naslednji junija leta 2030, oba delna. Takrat pa zagotovo pridemo obozoženi s filtri in vsem potrebnim za dobro zmajsko fotko mrka.
Zmajske fotke posnete z Insta360 na Cindy delti in z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju; oba zmaja je izdelal mojster Janez Vizjak.
