Bukve so fejst.
Ene najlepših dreves so bukve … srebrna debla z zlatozeleno krono … in ni je svetlobe, ki bi se lahko primerjala s tisto v bukovem gozdu spomladi.
Bukve – Fagus sylvatica – so danes izjemno uspešne in široko razširjene; vsakič, ko je bilo vlažno in vsaj malo toplo, so se razlezle po praktično celem kontinentu. Ko pa so se pred več kot sto tisoč leti severni vetrovi spustili nad Evropo in jo odeli v ledeni plašč, so imele bukve hude težave. Pa ne toliko zaradi mraza (bukve so strašno kul), kot zaradi suše. Bukve ga rade popijejo i v ledeni puščavi niso imele česa iskati.
Pa so se spustile v beg – ampak kam? Med zadnjo ledeno dobo je bilo v Evropi le malo krajev, kjer bi se bukve lahko lepo ukoreninile. Še največ dežja je padlo na gorskih pregradah ob morju, a če so bile te previsoke, so hitro dobile kapo iz snega in ledu.
Malo krajev je bukvam ustrezalo. V resnici vemo le za par refugijev: v Kantabrijskih gorah, v Pirenejih, v južni Franciji in južni Italiji, na jugovzhodnih pobočjih Dinarskega gorstva in po vznožjih Karpatov na Moravskem.
Eno od ledenodobnih zavetij so bukve našle na južni strani Snežnika, najvišje slovenske gore zunaj Alp. Ta prvobitni bukov gozd se je obdržal in je danes del čezmejnega spomenika UNESCO svetovne dediščine Starodavni prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope.
Srce tega prvobitnega bukovega gozda, kjer so bukve prevedrile ledeno dobo, je strogi gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle. Prekriva nekaj sto hektarjev grozovitega, praktično neprehodnega kraškega terena (beseda ždrocla označuje strašen kraški pojav, do petdeset metrov globoko in do osemdeset metrov široko udornico navpičnih sten, v kateri se sneg obdrži globoko v poletje) – kar je že od nekdaj preprečevalo ljudem, da bi gozd pošteno izkoriščali.
Bukov gozd na Ždroclah je tako nedotanjen že desetletja, nekateri deli pa gotovo stoletja. Danes nihče, razen kakega znanstvenika in raziskovalca tu in tam, ne sme stopiti vanj – ker gre za enega najpomembnejših in najbolj znamenitih bukovih gozdov na svetu.
Po zadnji ledeni dobi so se bukve iz svojih pribežališč spet veselo razširile po vsej Evropi. So pa palinološke in genetske raziskave pokazale, da niso vsi bukovi refugiji enaki: bkve iz Španije in Francije niso šle nikamor, južnoitalijanske populacije niso zmogle prečiti Padske nižine, balkanske bukve je ustavila dolina Donave in Panonska ravan …
Bukve iz Ždrocel in snežniških gozdov pa so dobesedno eksplodirale. Prav te bukve so vodile rekonkvisto Evrope in so skupaj z moravskimi prave junakinje holocena. Če kjerkoli v Evropi vidite bukev, so njeni predniki skoraj zagotovo iz Ždrocel!
Prav te junaške bukve pa so gorivo še ene hecne zgodbe – zgodbe o gradu, ki naj bi jim vladal:
gradu Snežnik.
Začetki te zgodbe so temni in večinoma neznani. Vemo, da so snežniški gozdovi bili v lasti Oglejskega patriarha vsaj od enajstega stoletja dalje. Prvič se beseda Snežnik pojavi v dokumentu iz 1269, ki omenja Maynardusa de Snepercha, Majnarda Snežniškega, ministeriala patriarhov.
Trdnjava je bila strateško postavljena na odcepu Patriarhove poti iz Ogleja proti Krki in Savi, ki je pri Cerknici zavil v Loško dolino in naprej čez Babno polje in Prezid proti Rijeki; snežniško posestvo pa je zajemalo ves masiv Snežnika daleč na pivško stran, proti cestam, ki so vodile v Trst.
Skozi stoletja je grad Snežnik šel skozi številne roke plemenitežev. Popravljali so ga in prezidavali, svojo današnjo podobo pa je dobil nekje v šestnajstem stoletju: šarmanten renesančni dvorec ob obrhu na robu Loške doline, pod mogočnimi gozdovi Snežnika.
Ogromni, skoraj neskončni gozdovi v lasti Snežniških so lastnikom obljubljali neizmerno bogastvo – a, kot bomo videli, zgolj obljubljali. Zgodba gradu Snežnik je čudna in hecna (ali žalostna; odvisno, za koga navijate). Posebni privilegiji, ki so sledili turškim vpadom, par butastih graščakov in precej brihtnih tlačanov je spisalo to precej edinstveno zgodbo.
Klasična fevdalna zgodba je preprosta: Gospod imajo moč in vse sorte privilegijev, tlačani garajo in trpijo. Če trpijo preveč, se uprejo, nakar jih Gospod uniči z vso močjo sistema, ki je jasno na strani močnejšega.
Tule pa je šlo ravno obratno: tlačani s celim kupom bizarnih privilegijev so se v grajske dobičke tako zajedali, da so se Snežniški uprli; tlačani so se zbrali in se pritožili sistemu – ki se je postavil na njihovo stran, da se je grad s posestjo skoraj potopil.
Zaradi tlačanov je šlo Snežniškim tako na tesno, da so grad ponudili kot prvo nagrado na državni loteriji (!) in se vse do poznega devetnajstega stoletja niso uspeli izmotati iz tlačanskih težav. Šele tedaj je Snežnik zacvetel in postal eden najpomembnejših središč gozdarstva v teh krajih.
Niti svetovne vojne niti socialistično eksperimentiranje potem niso mogle škoditi odlično zastavljeni posesti: danes je grad Snežnik izjemna turistična znamenitost in kulturno središče – globoko v gozdovih Snežnika pa imamo UNESCO svetovno dediščino.
Otomanske prednje čete so v Loško dolino prinesle grozo, strah in skoraj popolno uničenje. Leta 1522,1528 in 1530 so bila še posebej strašna. Pa so gospodje, tako cesar kot Snežniški, tlačanom obljubili cel kup privilegijev, da bi pospešili vrnitev življenja in ponoven razcvet teh krajev. Med privilegiji je bil tudi tisti, ki je stoletja zatem povzročal gospodarjem gradu Snežnik toliko težav: pravica tlačanov do lesa iz obsežnih snežniških gozdov, poseben usufructus, služnost.
Sprva ni prav nič kazalo, da je huda ura na obzorju; tlačani so iz gozdov pač jemali malo lesa za kurjavo in malo za gradnjo in obnovo svojih kajž. Gospodarstvo pa je cvetelo, trgovina z daljnimi kraji se je razživela – in hitrorastoča obmorska mesta, Rijeka, Trst, Benetke so bila vse bolj lačna lesa. Pa so podjetni tlačani začeli na polno sekati po snežniških gozdovih in les voziti na obalo Jadrana
Kaj pomeni “na polno”? No, v zimi 1793/94 so tlačani odpeljali za pet tisoč voz lesa!
Snežniškim – takrat so grad in gozdove imeli v lasti von Lichtenbergi – se je gladko odpeljalo. Ne le da so tlačanske služnosti omejevale sodobno gospodarjenje z gozdom: neumita svojat jih je ropala pri belem dnevu!
Na več načinov so Snežniški poskusili omejiti to brezsramno ropanje. Tlačanom so ponudili, da jim odkupijo služnosti – pa so tlačani zahtevali nemogoče vsote. Prepovedali so vožnjo po gozdnih cestah (ki so jih zgradila in vzdrževalaI. Postavili so mitnico pri Svetem Matiji na glavni cesti, v njej nastanili oborožene stražarje in pobirali (ali vsaj skušali pobirati) visoke mitnine za les.
Tlačani so, jasno, vse to videli kot nezakonit napad na njihove od boga in gospoda dane večne privilegije. Pa so najprej pisali cesarju Leopoldu drugemu, leta 1793 pa so šli in Aloisa von Lichtenberga tožili na sodišču.
Tožba je šla slabo – za gospoda Snežniškega. Težava je bila v tem, da so bile tlačanske gozdne služnosti zapisane v snežniškem urbarju leta 1669, ko so Auerspergi kupili grad in posest, ne da bi se prav posebej brigali, kaj te služnosti v resnici pomenijo.
Tako niso zapisali nobenih, ne letnih ne osebnih omejitev količine lesa, ki so ga tlačani lahko vzeli, predvsem pa je pisar uporabil besede Holzung in ganzem Walden: to je pomenilo, da so lahko tlačani snežniških gozdov vzeli toliko lesa, kot so hoteli – sekali pa kjerkoli se jim je zljubilo!
Pisanje je bilo nedvoumno, pa se je sodišče postavilo na stran tlačanov. Alois je tožbo grdo izgubil: vse služnosti in vsi privilegiji so bili potrjeni, on pa je moral zapovrh plačati precejšnje sodne stroške. Ena nula za tlačane!
No, seveda ni bilo vse rožnato; tlačani so bili še vedno tlačeni, gospodje pa so jih tlačili. Je pa luštno videti tiste spodaj, ki uporabijo sistem in zakone – napisane njim v škodo! – da prelisičijo napuhlega graščaka in mu povzročijo cel kup težav … in to resnih težav.
Uspeh snežniških podložnikov je bil za grad in snežniške gozdove uničujoč. Kmetom je dol viselo za gozd, ki takoalitako ni bil njihov; sekali so vsepovsod in vlekli debla, ne da bi se ozirali na poganjke in obnovo gozda. Dohodki gradu so upadali, pa so odpuščali gozdarje in stražarje, ker je še bolj omejevalo gospodarjenje z gozdom. Snežniška posest se je potapljala.
Leta 1801 sta nepričakovano umrla Alois von Lichtenberg in njegova žena Cecilija, zapustivši cel kup negodnih otrok. Upravljanje z ogromno posestjo bi že brez tlačanskih težav bilo trd oreh za še tako sposobnega upravitelja – bogati in razvajeni mulci Lichteberški pa so bili, kot bomo videli, vse prej kot sposobni.
V tridesetih letih so veseli dediči zafrčkali praktično vse, kar je od posesti ostalo. Skregani med seboj in globoko v dolgovih so poskusili reševati Snežnik s prodajo nekaterih delov, kot je bilo oddaljeno Babno polje – a ni kaj dosti pomagalo. Gradu Snežnik je grozil stečaj.
Upniki so zato predlagali nekaj, kar se dandanašnji sliši precej nenavadno, za tiste čase pa je bilo kar običajna praksa: loterijsko posojilo. Tako so leta 1832 razpisali državno loterijo in na tisoče srečk je šlo v prodajo po celem avstrijskem cesarstvu.
Prvi dobitek: grad in posestvo Snežnik.
Ali 250,000 goldinarjev v gotovini.
In v resnici je bila loterija uspešna. Večino dolgov so poravnali, sam grad pa je ostal v Lichtenberških rokah – ker je srečni dobitnik, kovaški pomočnik z Ogrske, raje izbral gotovino.
Da je grad ostal v rokah dedičev, pa je bilo slabo. Navidez bogati, razuzdani in butasti so bili – in za to obstajajo potrdila. Preden so lahko izvedli loterijo, je dunajska policija skupaj spravila moralno-politične dosjeje vsakega od Lichtenbergov, ti pa nam povejo vse, kar je o njih treba vedeti.
Najstarejši, Wolfgang, je bil v policijski karakteristiki označen kot glavni krivec za propad Snežnika. Opisali so ga kot ravnodušnega skrbnika, ki se za posest ni kaj dosti brigal, je pa drzno (in neuspešno) trgoval s konji. Sigismund je bil glasen in jako pameten, sicer pa popoln brezdelnež, ki je moral zaradi neposlušnosti zapustiti vojaško službo.
Maksimiljan je bil lahkomiseln in lahkoveren, ki se je znal dobro otepati vsakršnega dela, dostikrat pa so ga videli pohajkovati z deklino barona Tauffererja. Karel je bil neznosen in tečen, predvsem pa zelo zelo mlad. Sestro Luizo pa so vestni policisti opisali kot koketo – kar so potrjevali njeni otroci brez jasnega očetovstva.
Takim vetrnjakom res ni dobro prepuščati upravljanje in vodenje tako zahtevnega posestva, kot je snežniško.
Leta 1851 so bili Lichtenbergi končno prisiljeni prodati Snežnik. Za 400.000 goldinarjev ga je kupil merkantilni svetnik dr. Sigismund Karis z Dunaja, ki pa je bil malce preveč naiven; brez kakršnihkoli izkušenj vodenja posestva je ugriznil dosti več, kot je mogel pogoltniti – po še enem stečaju pa je grad Snežnik z gozdovi za pol milijona končno prišel v roke res sposobnega moža: princa Ota Viktorja von Schönburg-Waldenburga.
Sledila je večalimanj zgodba o uspehu. Odgovorni in spretni lastniki, odlični upravitelji, pametna vlaganja in odločni ukrepi proti kraji lesa (tlačani se niso dali zlahka) so grad Snežnik in snežniško posest spremenili v pravo zvezdo sodobnega gozdarstva.
Posest so konsolidirali in tlačanske služnosti odkupili (z denarjem in s parcelami). Zgradili so obsežno mrežo gozdnih cest ter najeli sposobne gozdarje in upravitelje – med katerimi sta se vsaj dva z zlatimi črkami zapisala v zgodovno snežniških gozdov: Josef von Obereigner in Henrik Etbin Schollmayer.
Dosti težav je seveda še ostalo. Odkup služnostnih pravic je bil kompliciran proces, ki je zavlekel še tja v kraljevino Jugoslavijo. Zdaj svobodni kmetje (tlačanstvo je bilo v teh krajih dokončno odpravljeno šele leta 1848) so še vedno rovarili po gozdovih, zato so snežniški na strateških pozicijah gradili gozdarske in lovske koče – ki so šle kmetom strašno na živce: leta 1874 je 120 jeznih mož s Pivškega do tal porušilo lovski dvorec na Mašunu, ki so ga ravno začeli graditi.
Snežniška posest pa je rasla in postajala vse bolj dobičkonosna. Odprli so prvo gozdarsko šolo, ki jo je v celoti financiral grad, pouk pa je potekal v slovenskem jeziku. Z gozdovi so vešče upravljali in dosti načel gozdarstva, ki so jih uveljavili v snežniških gozdovih, je še danes v uporabi.
Obereigner in Schollmayer sta posest postavila na tako trdne temelje, da je skoraj brez praske preživela dve svetovni vojni (med drugo je upravitelj Leon Schauta imel dobre dnose z osvobodilno vojsko, pa je uspel zaščititi grad pred revolucionarji, ki sicer niso marali za take simbole zatiralstva) in socializem – in je v odličnem stanju še danes.
Ko s pomočjo zmaja zremo v grad Snežnik in gozdove nad njim, vidimo bogato zgodovino, polno nenavadnih zgodb: tlačane, ki so v rog ugnali graščaka, grad na loteriji, skorajšnje uničenje in ponoven razcvet nepreglednih gozdov in dičnega renesančnega dvorca …
Z gradom Snežnik danes upravlja Narodni juzej Slovenije. Po vsej pravici je oblegana turistična znamenitost (v bivših pristavah imajo na voljo krasna prenočišča) in prostor številnih kulturnih prireditev – kot je Festival Plavajoči grad, ki smo se ga imeli čast udeležiti.
Visoko nad gradom v divjini Snežnika pa rastejo bukve, ki so tu prečule ledeno dobo – da so lahko ponovno osvojile Evropo.
Zmajske fotke posnete z Insta ACE Pro na Originalnem modrem rokkakuju. Zgodbo o gradu smo si vzeli (in jo najbrž pokvečili; vse napake in opustitve so naše) iz članka Alenke Kačičnik Gambič: O kmečkih dolgovih malo drugače.