V enem od stripov, v katerem nastopata Gašper in tiger Hops (mimogrede, prestava imen sledi njih zvočnosti, a pri tem popolnoma izpusti kalvinizem Calvina in empirizem Hobbesa), ležita junaka v travi in buljita v luft, ko Hops pripomni, kako čudovito je modro nebo. Gašper na to odvrne, da je nebo celo “preveč modro” in da potrebuje “nekaj rdečega”. Gašper steče stran in se vrne z rdečim zmajem; ko ga spusti v modrino, postane nebo še lepše.
Magični Festival Plavajoči grad – Floating Castle Festival – je nebo, kaj nebo, celo vesolje glasbe, umetnosti, predstav, pripovedovanj in ustvarjanja, ki se vsako leto razprostre po travnikih in jasah pod starimi lipami, smrekami in kostanji, ki čuvajo naš cukrček od gradu, grad Snežnik.
Pa smo pomisili, da to skoraj popolno nebo ustvarjalnosti potrebuje malo barve … se pravi, zmajev, da bi bilo res popolno.
K sreči so podobno menili tudi organizatorji festivala Plavajoči grad 2025, pa so nas povabili zraven.
Ampk iskreno, tale članek se je kar nekajkrat začel pisati in ravno tolikokrat se ga je ustavilo in izbrisalo. Pa je zgodba povsem preprosta in ne ravno edinstvena: bil je festival, mi smo bili tam s svojo tipično neskončno, kaotčino, valečo se zmajsko delavnico, tam je bil cel kup otrok in njihovih staršev, na koncu pa so nebo in drevesa krasili zmaji – a se je pisanje vsakič znova zaletelo v isti obstakelj:
festival Plavajoči grad sam.
Grad Snežnik z vrtovi in gozdovi, ki ga obdajajo, je prekrasen in luštkan in magičen, a tudi precej od rok tam v Loški dolini, naprej od Cerknice in od Blok. Na dober dan leži kako uro vožnje od Ljubljane, vsi pa vemo da poleti ni dobrih dni, ko se avtocesta prelevi v parkirišče za blaznele ljudi, ki kričijo “Adriático o muerte!” …
Odmaknjenost seveda pomeni, da je narava nedotaknjena in prečudovita: tu vodiči, ki obiskovalce peljejo gledat medvede, vrnejo denar, če ne srečajo nobenega. Pomeni pa tudi, da se nič kaj dosti ne godi tod okoli; samotna dolina je tiha, vasice so majhne n samozadostne, štimunga zelo zelo umirjena.
Zvleči v to dolino večdnevni festival – glasbo, performanse in delavnice, umetnost in ustvarjalnost in kar je še tega – se bi zdela precej nora ideja. In tudi je: nora, ampak deluje. Deluje bolje, kot bi na prvo žogo pričakovali.
Štiri dni. Enaindvajset odrov in še tri prizorišča povrh. Več kot štiristo umetnikov in izvajalcev iz celega sveta. Koncerti, dogodki, predstave, recitali, recitacije, delavnice, vsak dan cel dan. Dobrote za oči, ušesa in jezike. In na tisoče obiskovalcev, ki se zgrnejo v odmaknjeno dolino pod čarobni grad, od družin z dojenčki do usnjenih bajkerjev in zvezdookih hipijev, od veselih lokalcev do popotnikov od daleč, ki po travnikih in jasah nekdanjega posestva Šnebergov poslušajo, gledajo, delajo, plešejo, norijo, kampirajo, najdejo prijatelje in ljubezen, se zabavajo, spijo, skačejo in divjajo naokoli.
Kako to opisati? Težko. Malo krajev je na tem svetu in v tem času, ki pridejo blizu Plavajočemu gradu.
Vpišite Floating Castle Festival 2026 v svoj koledar. Še danes.
Nam so k sreči že na začetku rekli, da je festival orjaški, pa smo šli na polno: dva avtomobila, kup materiala za delavnice, še en kup zmajev, če bo pihalo – in pet postavnih zmajarjev, odločenih, da stotinam otrok pokažejo, kako se naredi zmaja.
Potem pa se je začela klasična otroška izštevanka. Iiiiin pet … ehm, zmajarjev … šlo je na ta snežniški grad …
Najprej je Gregor ugotovil, da se ima vrniti iz daljne Indonezije dan pred našim nastopom, in da bo verjetno preutrujen za karkoli. In štirje zmajarji šli so na ta snežniški grad …
Pa je žena obvestila Ivorja, da imajo že mesece prav na ta vikend rezerviran apartma na morju. In trije zmajarji šli so na ta snežniški grad …
Pa so Janezu povedali, da bo prav ta sobota delovna sobota. In dva zmajarja šla sta na ta snežniški grad …
Pa je Timotej dobil pozdrave iz notranjske in vabilo na zmenek s školjko. In en zmajar šel je na ta snežniški grad …
En zmajar ni dovolj, pa smo bili na tem, da vse skupaj odpovemo – a se je Gregor pogumno uprl jetlagu in otrokom žrtvoval svoje utrujeno telo in odsotno pamet. Gremo na Plavajoči grad! Za otroke gre!
Avtocesta je bila parkirišče, pa sva se čez gore in prek planot prebila do Loške doline, prispela skoraj uro prepozno, in padla v od začetka do konca vrhunsko organiziran in dobro namazan festivalski pogon. Tule je zapestnica, tole so kuponi za kosilo, tamle je kofe, reči zložita tukaj, jih bodo odnesli na prizorišče, parkirata tamle, akcija, uživajta!
Še več – dali so nama prostovoljca! Kar je takorekoč rešilo celo reč, saj na naši valeči se, neskončni, kaotični zmajski delavnici en zmajar uspe krotiti tam do šest mulcev, dva zmajarja pa največ petnajst … pa še to komajda
Ko sva prišla do Malih Butal, kjer se je delavnica imela zgoditi, naju je pričakal lično urejen delavniški kotiček – senčka, tri mize, klopi, flumastri, voščenke, voda – in kakih dvajset otrok, ki so naju pogledali z velikimi očmi in v en glas zapeli:
“Stric, a lahko zmaja naredim?”
Ja, lahko. Seveda lahko …
No, brez Damjana, ki sicer ni nikoli prej izdelal zmaja, a se je hitro učil in je po petnajstih minutah že zmogel sam krotiti tretjino horde, bi omahnili pred poldnevom. Z njim pa smo omahnili ob pol štirih, po skoraj petih urah povsem podivjanega izdelovanja zmajev, neskočnega rezanja, lepljenja, barvanja, lomljenja, vezanja, tekanja in spuščanja.
Čili kon karne brez čilija in hladen radler sta nas oživila, pa smo imeli še popoldansko rundo – in se ne bi ustavili sploh, če ne bi vmes posegla Alja in zaukazala konec delavnice. Mi smo sicer šibko protestirali – zakaj pa konec, saj imamo še materiala! – a ko šef reče, da je konec, je konec.
Takrat smo se prvič zares ozrli naokoli – sence so bile že pošteno dolge – in kamorkoli je pogled zašel, je udaril ob vsaj enega mulca, ki je tekal naokrog, zmaj pa je plesal nad njim.
Res je bilo lepo.
Zmaga.
Žal vam ne moremo prikazati vse lepote in divjosti zmajske delavnice pod snežniškim gradom, saj smo komajda dihali, kaj šele fotografirali. Prav tako je skoraj nemogoče opisati vajb, ki ga dajejo tisoči ob glasbi, med predstavami, na ustvarjanjih; leže na travi, tekaje med drevesi, vandraje z roko v roki – vajb Plavajočega gradu.
A je bil to vajb, v katerega so zmaji pasali ko … no, kot zmaji na nebo.
Več kot sto petdeset zmajev so otroci in še kak starš povrhu sestavili in jih spustili nad plavajoči grad. Vse je žarelo od radosti, navdušenja, prvinskega veselja, od lepote pisanih zmajev, ki so barvali nebo.
Mi pa smo žareli od utrujenosti – a tudi od ponosa.
In že razmišljamo o festivalu Plavajoči grad 2026!
Iskrena hvala – in iskrene čestitke! – organizatorjem, ki so uspeli skupaj spraviti tako fantastičen festival; Matiji, Larisi, Alji in vsem ostalim izmozgancem; pa jasno Damjanu, brez katerega ne bi zmogli; pa vsem umetnikom, izvajalcem, ustvarjalcem, ki so festival zgradili, pa vsem obiskovalcem – predvsem pa vsem otrokom, ki so čisto sami naredili zmaja, ki je poletel v modro nebo in ga naredil še lepšega.
Se vidimo prihodnje leto! 😉
1 thought on “Zmaji nad plavajočim gradom”