Tole zmajsko fotografiranje se je začelo zelo zelo na izi.
Precej sončen dan na Barju; prijeten veter, komarji in ostali žužki so brenčali, lastovke so se gostile z njimi, koruza je tiho zorela. Zelo običajno srednjeavgustovsko popoldne.
Kar naprej smo na Barju, a smo tokrat šli na kraj, ki ga le redko obiščemo – na stran smo ga dali za eksperiment, ki si ga že dolgo želimo izvesti: z zmajem ujeti strelo in jo speljati v kup kremenčevega peska, da nastanejo fulguriti. A za to popoldne ni bilo napovedano nič vremensko divjega: pred nami je bilo, vsaj tako smo menili, mirno zmajsko fotkanje ljube nam ravnice.
No, nevihte so se podile okrog, a so bile ali daleč na zahodu, ali pa so šle že varno mimo prek gričev na vzhodu. Nobena ni grozila zmajem, zmaji pa niso imeli nobenih načrtov z lovljenjem strel.
No, nevihte pa so imele načrte z zmaji …
Zmaja sta se hitro povzpela v nebo; najprej Originalni modri rokkaku s starim Nikonom, za njim še ljubka Cindy delta, ki je nosila Insto na vrtečem se nastavku, da poslika Barje iz vseh smeri. Zmaja sta se udobno namestila tam zgoraj, fotkanje se je začelo, vse je teklo kot namazano – in čas je bil za enega mrzlega.
“O, glej, mavrica!”
“A misliš, da jo zmaji tudi vidijo?”
Ja, so jo – vsaj Cindy jo je ujela – ampak mavrica poleg sonca potrebuje dež, edini oblaki naokoli pa so bili tisti zoprni kumulonimbusi, pa nas je začelo malce skrbeti.
“Daj poglej na ARSO …”
Nevihta z mavrico ni grozila zmajem. Še ena velika je bila predaleč na zahodu, da bi ogrožala zmaje. Se je pa tam pod Alpami nekaj kuhalo: na severu se je rodil še en kumulonimb in vsaj na oko precej hitro rasel.
“Ma, saj smo že vse ujeli – tole spijemo in potegnemo zmaje dol.”
Pa je zgoraj potegnil severnik in nevihto, ki je bila vsak trenutek večja, potisnil naravnost proti Barju. Žužki so utihnili, lastovice so se poskrile, veter pa se je začel spreminjati v tisti zoprni prednevihtni piš, vse močnejši in vse bolj sunkovit.
“Pusti pivo, zmaje dol takoj!”
Dvakrat po tristo metrov vrvice smo zvlekli dol v rekordnem času – motivacije na nebu ni manjkalo. Prijetna aerobna vadba; zmaji so se upirali, roke so nas bolele – a so bili zmaji varno na tleh. Ravno smo vse zložili, zvili in pospravili, ko je zagrmelo in so se usule težke kaplje.
Nevihta je prišla.
Kakšna drama …
Nevihte so zoprne in nevarne in nepredvidljive, zmajar pa stoji s tristometrskim strelovodom na odprti ravnici. Ni se za hecat 🙂
Fotke so uspele, Ljubljansko barje je še vedno prekrasno, Cindy je ujela mavrico – uspešno in malce razburljivo zmajsko fotografiranje smo imeli – pa še kraj se je izkazal kot res primeren za lovljenje strel. Kmalu! 😉
Stay safe with your experiments!
Of course … you know, we always try to present our adventures as dramatic as possible 😉