Peklenski veter nad paradižem

Bled. Apoteoza slovenskega turizma, naš najlepši kraj, prečudovit do kiča in čezenj.

Alpsko jezero z otočkom in cerkvico, mogočen grad nad prepadno steno, hribi vsenaokoli, sneženi vršaci izza njih. Pravi paradiž!

Ortofoto posnetke Blejskega jezera in okolice. Rdeča pika označuje kraj, kjer smo spustili zmaja – veter je pihal načeloma iz severa.

Paradiž že, paradiž – za oko morda, za zmaje pa bolj pekel. Jezero je v luknji, obdani z griči in hribi in gorami, zato je veter povsem nepredvidljiv, sunkovit, zmešan. Le dva, morda tri mesta na obali so primerna za spuščanje zmaja – pa še to samo, kadar veter sodeluje.

Poskus zmajskega fotografiranja se je začel sumljivo gladko. Zmaj se je hitro dvigal v močnem in sunkovitem pišu.

A purple lens flare embraces the island church of the Assumption of St Mary

Pripeli smo picavet s fotoaparatom na vrvico in vse skupaj spustili nad vodo in v nebo. Naš cilj je bila, jasno, cerkvica Marjie Vnebovzete na otočku – zgrajena je bila v baročnem stilu okoli leta 1700, a so bile cerkve in svetišča na tem mestu že prej; slovansko grobišče so našli tam, in celo neolitsko naselbino (otoške naselbine so precej redke).

Zmaj je letel, fotoaparat se je dvigal, veter je lepo sodeloval … potem pa nehal.

Geografija in severnik, ki je padal z Alp, sta se zarotila proti nam. Zmaj je prišel v turbulentno plast dobrih 50 metrov nad jezerom – in promptno izgubil vzgon

Fotoaparat je začel kot kamen padati proti hladnim globočinam jezera, mi pa smo panično vlekli vrvico, da bi ga rešili.

Pa ne bo to zadnje, kar bo naš Nikon posnel!

Fotoaparat smo s skrajnimi močmi in v zadnjem trenutku spravili na suho, naš zmaj pa …

… no, zmaj pa je šel malo plavat 🙂

Potegnili smo ga iz jezera, ga spet dvignili, se na vse kriplje trudili, da bi prebili vrtinčaste plasti zraka, a zaman. Zmaj je norel levo in desno, se divje dvigal (in še bolj divje vlekel), pa padal kot list, se vrtel in zvijal. Niti mi niti naš rokkaku nismo bili kos peklenskim vetrovom nad paradižem.

To bitko smo zgubili, vojne niti slučajno. Sploh ker so pred nekaj leti trije KAP mojstri – Wolfgang Bieck, Pierre Lesage and Bert Maetens – uspeli z zmajem slikati prav to, kar smo hoteli mi (tudi oni po divjem boju z vetrom), tako da niti ne razmišljamo, da bi vrgli birisačo v ring, zvili štrike in šli domov.

Takoj ko bo veter, se vrnemo – da osvojimo nebo nad prečudovitim Bledom!

Leave a Comment