Osemnajstega junija 2017 smo prvič spustili zmaja s kamero v nebo.
Za naše tretje zmajsko fotkanje, enkrat avgusta 2017, smo šli najprej na Šilentabor (kjer smo v burji spustili sleda brez repa na 800 metrih štrika, norci), potem pa še na eno krasno jezero.
Zmajska fotka tega jezera:
Veter je vlekel, stari modri rokkaku je letel perfektno – a kot lahko vidite, jezera ni.
S presihajočimi jezeri je težka …
Saj je super, suho presihajoče jezero, a še bolje bi bilo imeti fotko polnega, z vodo in valovi in vsem tem
Oh, kolikokrat smo šli na Pivško … vsako leto, vsako pomlad, vsako jesen, še pozimi tu in tam. Kadarkoli je bilo jezero polno (hvala za spletne kamere na Petelinjskem in Palškem jezeru!) smo tam čakali na veter, vlekli zmaje in preklinjali.
Sedemnajst jezer je v parku Pivška presihajoča jezera. V osmih letih in več kot petnajstih poskusih zmajskega fotkanja nismo polnega pivškega jezera ujeli niti enkrat.
Potem pa …
Potem pa se je tega marčevskega petka vse poklopilo
V trenutku ko sta Originalni kodri rokkaku in Cindy delta zaplula nad krošnje borovcev, smo vedeli, da ga imamo. Jugozahodnik je bil močan in zmerno turbulenten, sonce se je trudilo sijati skozi pajčolan cirusov, jezero pa je bilo končno pripravljeno sprejeti fotoaparat nadse.
In glej: Palško jezero.
Od zgoraj je zeleno! 🙂
Palško jezero je hidrološko čudo, ki ga varuje Krajinski park Pivška presihajoča jezera. Palško je največje med jezeri v zgornji pivški dolini: ko je vode res veliko, je po površini blizu Blejskemu jezeru. A že pri srednjem vodostaju prekrije kvadratni kilometer in čez, kotanja pa drži prek sedem milijonov kubikov vode.
A je Palško jezero jezero le par mesecev na leto.
Kriv za to pa je, kot vedno, kras. Palško jezero je rezultat delikatne, neugnane igre med vodo in kalcijevim karbonatom. Zgornja pivška dolina in gore okoli nje so iz krednih apnencev, pa se važijo s čisto vsakim kraškim pojavom, kar si jih zamislite – jame, vrtače, doline, uvale, ponori, izviri, estavele, škraplje, brezna …
… in presihajoča jezera.
Palško je v resnici večja dolina (da uporabimo krasoslovni terminus technicus). Ovalna je, kak kilometer in pol ima počez, široka pa je dobrih petsto metrov.
Voda se že tisočletja igra po tej stari terasi reke Pivke, raztaplja apnenec, širi razpoke in hiti v neznano podzemlje. Tako se je dolina širila in poglabljala, dokler se ni nekega dne voda z neba srečala z vodo pod zemljo: dno doline se je dotaknilo podtalnice.
In Palška luknja je postala Palško jezero.
No, če bi bilo tako preprosto …
Pivško dobi kar dosti dežja, a voda z neba pade skorajda izključno v dveh sunkih, pomladi in jeseni. Dvakrat na leto dobi dolina in gore okoli nje res veliko vode . toliko, da je razpoke, ponori in estavele ne zmorejo vse popiti, Pivka sama pa je prešibka, da bi vso povodenj odnesla v Postojnsko jamo in naprej.
Nivo podtalnice se takrat res dramatično dvigne (v Matijevi jami na Palškem jezeru za 60 metrov in več!), zalije dna dolin – in Pivško dobi sedemnajst očes, sedemnajst čudovitih jezer.
Voda brbota iz razpok in izvirov, mezi iz estavel in buči iz jam. Včasih tako silno, da odplakne prečudno bitje, plutonskega Proteusa, človeško ribico, v s soncem obsijano jezero.
To za človeške ribice ni dobro; če jo najdete v kakem od jezer, pokličite SOS Proteus na 031 804 163 – iz Jamskega laboratorija bodo prišli strokovnjaki in to edinstveno prebivalko neznanih globin rešili.
Ko voda naraste prek kote 553 m, se Palško jezero razlije v dva zaliva, Njivce in Ždink – v bisvtu se vode iz Ždinka pridružijo Palškemu, jezero pa se prek praga zlije v Njivce – in skoraj objame hrib, ki mu pravijo Jezerščak.
Potem pa dež preneha in voda se začne umikati; estavele obrnejo svoj tok, jame in razpoke kažejo vodi pot v podzemlje. Globoko pod tlemi se tokovi razcepijo: iz Palškega gredo proti Trnskim izvirom, nekateri se presmukajo pod celo dolino in tečejo proti Reki, Timavi in Jadranskemu morju, spet drugi se tlačijo pod Javorniki v Planinsko polje, večino pa Pivka odnese v Postojnsko jamo in naprej do Črnega morja.
Voda odteče, Palško in druga jezera Pivke gredo spat, sanjat o vetru, ki kodra njihove gladine – dokler nebo ponovno ne spusti dežja, da se krog sklene in spet zavrti.
To je melanholična pokrajina, livade in gaji okrog Palčja.
Oddaljena je in samotna. Palčje je predzadnja vas na makadamski poti, ki v resnici ne vodi nikamor. Zemlja je pusta, tanka in kamnita; na šeststo, sedemsto metrov nad morjem težko kaj uspeva.
Tudi Palško jezero je le privid. Prelep, zanimiv, čaren – a vseeno privid. Jezero ne more pomagati ljudem: v njegovih vodah ni življa, za seboj pa pusti mokro, močvirno zemljo, ki je ni moč obdelati. Še tisto, kar zraste in se pokosi, je dobro le za konje (preveč robatega luka tu raste, ta pa daje kravjemu mleku čuden priokus).
Jezera ne moremo ojezeriti za stalno, osušiti ga pa nima smisla.
A ta introvertirana, samotna dežela zna dosti zgodb povedati, če se komu da poslušati. Ne govori glasno, ne vpije – svoje spregledane, majhne, pozabljene zgodovine bolj sama zase šepeta.
Mejice tečejo prek opustelih polj in pašnikov, mejice, ki pričajo o neznanskem trudu Palčanov in njih boju s trdo Naravo. Vsako polje je bilo treba na roke očistiti, zložiti kamenje v nasipe, ki so jih prekrili leske, črni trni in brini, da so posevke vsaj malo ščitili pred mrzlimi vetrovi.
Koliko so stare te mejice? Kdo ve. Razdelitev polj je še danes taka kot v sedemnajstem, osemnajstem stoletju. Mejice so skrbno vrisane na Franciscejski kataster; na LIDAR posnetkih jim lahko sledimo skozi nedavno zasajene borove gozdove in prek zaraščajočih se travnikov.
Kaj torej vidi zmaj z višine – srednjeveško krajino? Prazgodovinsko, kamenodobno? Morda … mejice, gomile, zabrazgotinjena dežela je redkobesedna. Še jezeru – ki so ga vojske cesarstev, kraljestev in socialističnih republik imele za tarčo, pa so mu tako razbile dno, da ga je bilo potrebno rekonstruirati – je malce nerodno pred tujci.
Ampak je pa prelepo.
Visoke trave nihajo, borovci šumijo, valovi se razigrano podijo po gladini jezera. Vse je nestalno, trenutno, začasno – trave se bodo posušile, drevesa bodo padla, jezero bo izginilo – in vse je nespremenljivo, brezčasno, večno.
Od povsod kod voda vre melanholija …
Črepinje zgodb, pitijski stavki … To je apolinijska dežela, stroga in čudna. Dionizova noga ne stopi sem, epikurejci hitijo mimo na svoji poti k toplemu morju, še stoikom je malce neprijetno.
Le Heraklitu bi bilo Palško jezero všeč, njegova brezčasna hipnost.
Tudi zmaj ve, da ne more dvakrat poleteti nad istim jezerom.
Zmajske fotke posnete z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju in z Insta360 na Cindy delti – zmaja je naredil dr.Agon kites.