“Pokopala vam bom zmaje!”
– burja, v nedeljo.
Jesolo Kite & Beach festival je ogromen. Največji v Italiji, med največjimi v Evropi in na svetu. Izjemen zračni spektakel z gnečo na nebu in na zemlji; na tisoče zmajev, na stotisoče obiskovalcev, polno nebo letečih pošasti vseh barv, oblik in velikosti …
… mi pa gremo izbrat najmanjše zmajčke za naslovko članka o največjem zmajskem festivalu?
O, ja.
Ker ti zmajčki, manjši od palca, najlepše pokažejo, kako ni prav nič pomembno, ali spuščate osemdesetmetrske hobotnice ali drobne metuljčke,;zakompliciranega codyja, ki ste ga izdelali sami, ali maksi manto, ki ste jo kupili; pisane vetrne vreče ali umetniške appliquéje …
Važno je, da reč leti v vetru. Kar leti, je lepo.
Dva kilometra peščene plaže (en krog ti vzame dve uri; če pozdraviš vse prijatelje, štiri). Več kot dvesto zmajarjev. Več kot 200.000 ljudi.
Ni besed, ki bi to pričarale; nobena fotografija, noben video ne zmore pokazati, kaj Jesolo Beach & Kite festival v resnici je.
Morali bi biti tam.
Niki je bil tam.
Niki je otrok, ampak na takem zmajskem festivalu smo vsi otroci.
Z odprtimi usti buljimo v nebo.
“A lahko pomagam, a lahko pomagam?”
“Seveda, Niki – primi in zvleci dol tole manto”
V prijetnem vetriču, ki je pihal tja do dvajset na uro, manta ni niti trznila. Prej bi Niki splezal po vrvi do nje – in sam posnel kaj iz zraka – kot da bi mu pošast pustila, da jo zvleče na tla.
A Niki še ni opravil z njo. Z družino so šli na en krog po plaži – par ur jim je vzelo – in se popoldne vrnili nazaj.
Vmes pa smo poskrbeli za naše osnovno poslanstvo …
V Jesolu smo imeli samo dva člana, ker je za druge nekaj zoprnega prišlo vmes (hitro se pozdravi, Vik!). Ko dva človeka spustita štiri vrvice v zrak in obesita hecnice nanje, imata problem. Zmaji so vedno malce neugnani in jih je treba imeti na očeh – en zmajar poskrbi za dva, dva zmajarja za štiri in tako dalje – a to pomeni, da nihče ne more stran; niti na vece, kaj šele na kavo (ali pivo).
Veter je bil razigran, manta vedno pleše po svoje, rokkaku je bil morda za kanec previsoko, da bi se lahko sprostili – predvsem pa so vsenaokoli drugi zmajarji, ki spuščajo svoje zmaje blizu … in včasih skoraj preblizu.
Če smo hoteli izvesti zmajsko fotografiranje iz zraka, smo morali par zmajev spustiti dol. Manto vsekakor.
Zmajsko fotografiranje pa se je povsem sfižilo. Insto smo pozabili napolniti, stari dobri Nikon pa se je odločil, da bo sabotiral vse skupaj. V poznem popoldnevu je bilo sonce nizko, morje se je bleščalo, nastavitve so se podrle … in fotke so povsem presvetljene.
Za v kanto, kot bi rekel Janez.
Ravno smo zaključili z neuspešnim zmajskom fotografiranjem, ko je Niki z družino prišel nazaj (Loni, hvala za par hladnih!) …
“Ej Niki, a dvignemo manto nazaj?”
Manta je kar precejšen monstrum, veter pa je postajal vse bolj sunkovit. V takem je že tako svojeglavo pošast težko spraviti v zrak, ne da bi pri tem podrl festival, zbil gledalce in odrezal kakšno roko ali dve.
A se Niki ni dal. Držal je manti gobec, da se je napihnila, vlekel za štrik, tekal naokrog, razpletal rep … potem pa vodil manto skozi sunke, se izmikal švigajočim vrvicam – dokler se ni manta veličastno dvignila v modro nebo nad Jesolom.
Spodaj pa je Niki v pesek narisal tole:
Na zmaje se je navlekel … 😉
Po takem čudovitem zmajskem dnevu smo bili izčrpani, nismo pa še končali.
Čas je bil, da razsvetlimo noč!
Nočno spuščanje zmajev je res nekaj posebnega. Hude zverine polne LED diod se dvignejo v noč, se bleščijo in utripajo v vseh mogočih barvah, vrvice pa kot da izginjajo v temo, ker se nosilnih zmajev ne vidi.
Naš astronavt se je prvič pridružil prijateljem na nočnem nebu – in bilo mu je nadvse všeč.
Še luno, tega okroglega zmaja, ki kar brez vrvic leti tam visoko zgoraj, je predstava navdušila.
Potem pa se je veter le utrudil – in eden najboljših zmajskih dni se je naposled končal.
Nedelja se je začela z obupnim treskom. Nekaj je prevrnilo mizo in enega od stolov na balkonu, in nas vrglo iz spanca.
“Koliko je to, štirideset?”
“Pravijo, da so sunki čez sedemdeset …”
Nedelja je za tak festival najpomembnejši dan – vsi pridejo na sončno plažo uživat v vetrovnem spektaklu (pričakovalo se je čez sto tisoč ljudi), zato so Filippo in ekipa mesece in mesece prosili Vsevišnjega, naj jim v nedeljo nakloni vetra.
Vsevišnji pa se je odločil, da bo širokogruden, in je prinesel veter. Ves veter. Mrzel in divji.
Burja.
“Ej, a bi lahko ta veter nekako shranili? Dovolj ga je za pet festivalov …”
Samo Daniela, ta vetrna čarovnica, je z Gerhardom spuščala majhno delto, da jo je privzdigovalo od tal.
Na žalost smo morali biti v nedeljo do večera doma, a težava ni bila le v tem, da zmaji niso mogli – niso smeli! – leteti. Predor Kastelec so že zaprli, sunki v Vipavski dolini pa so šli čez osemdeset: grozilo je, da bodo vse poti zaprte.
“Veter se bo kmalu umiril,” je kričal Nat, da bi prevpil vse bolj divje sunke. Pesek je letel, da je bolelo.
Čas je bil, da gremo … da pobegnemo.
Odkopali smo zmaje, ki jih je zasula burja, jih zvlekli do avta in se majaje odpeljali proti domu. Burja je sekala že tja proti devetdeset, cesta je bila na tem, da jo zaprejo.
A kot se nam tolikokrat zgodi – samo da gremo, pa je festival spet popoln.
OB štirih popoldne so se prvi zmaji dvignili nazaj v nebo.
Ob šestih je letelo vse.
Mi pa smo bili ravno čez mejo; sonce je sijalo, veter se je umiril, vse ceste so bile odprte.
Pa smo se žrtvovali in s predčasnim odhodom rešili še en festival …
Toliko ljudi je, ki smo jim dolžni zahvalo za ta prečudovit zmajski vikend v Jesolu …
Filippo, Nat, Angelo in vsa ekipa, ki je tako garala in uspela izvesti tako fantastičen Jesolo Beach & Kite festival. Še vedno ne razumemo čisto, kako jim je uspelo – in to že četrtič zapored. Kape in klobuki dol!
Župan Cristofer De Zotti in celo mesto Jesolo, osebje čudovitega Vidi Miramare hotela, pa prostovoljci, varnostniki in vsi, ki so naredili festival.
Pa seveda vsi prijatelji zmajarji … Roberto, Daniela, Bear, Massimo, Gerhard, Ina, Stephan, Arjan, Denis, Simon, Livio, Karin, Arnaldo, Sara, Volker, Paola, Giancarlo, Herman, Gunther, Roger, Sandro … vseh dvesto in več, ki so bili tam.
In Niki.
Hvala vsem iz srca – in se vidimo spet čimprej, nekje na polju, z vrvico zmaja v roki.
p.s.
Kaj dobiš, če na zmajskem festivalu snemaš s telefonom video v počasnem posnetku, pa vržeš telefon visoko v zrak?
Tole:
Lepe fotke sta naredila Alisa and Loni Jovanović, ostale so naše. Zmajske fotke je zašuštral Nikon P330 na MASAG β rokkakuju.