Nekoč je na jasi sredi gozda živela gobica.
Bila je prijazna in ljubka gobica – a je tako naneslo, da je imela rumen klobuk in kratek, moder bet.
Zato so bili vsi prepričani, da je strašno strupena.
Nihče se ji ni upal približati. Ne zajci ne srne, ne muhe ne medvedi, še polži so se raje držali stran.
Na svoji jasi je bila gobica zelo osamljena, pa je večino svojega časa prebila tako, da je gledala v zaplato neba nad krošnjami, ki so jo tu in tam preletele ptice.
O, da bi tudi jaz lahko letela …
Nekega dne je gobica pometala jaso, ko je njen svet naenkrat postal vijoličen.
Pogledala je gor: njeno zaplato neba je prekrila vijolična pošast.
Pokazalo se je veliko rumeno oko.
Oh!
Kdo … kdo pa si ti? je vprašala gobica.
Trilobit sem! je rekla pošast.
Kaj pa delaš, tribolit?
TriLObit. Letim! Letim, da se z Žogico Nogico dobim!
O, letiš … lepo se imej, trilobit!
Trilobit je počasi odletel naprej, da je gobica videla samo še dolge lovke. Čutila je, kako se ji žalost dviga po modrem betu – pa se je opogumila in zaklicala.
Trilobit, trilobit!
Kaj je, gobica?
Bi … bi me vzel s sabo?
Seveda!
Trilobit se je obrnil, se spustil do gobice, ji nadel venček iz vrvic, jo pripel na svojo vrvico in se dvignil v nebo. Gobica je poletela!
Letela sta čez gozdove in prispela do travnika, kjer je v vetru plesal zmaj z Žogico Nogico.
Živjo trilobit! Koga si pa pripeljal s seboj?
Gobico iz gozda!
Kako je lepa, je rekla Žogica. Rumena kot sonce, modra kot nebo!
Gobici je bilo kar malo nerodno, pa jo je trilobit dvignil višje, da se je zavrtela v vetru.
Lepo je bilo leteti nad travnikom. Tako drugače je bilo od njene jase! Gobica je toliko reči videla prvič: široko nebo, zeleno reko, bela drevesa, prelepe cvetlice, velika zmaje, ki so bili tako prijazni in se je niso nič bali …
Leteča gobica sem, si je rekla, in prijatelje imam!
Zmaj in Žogica Nogica sta se jima pridružila tam visoko zgoraj in skupaj so plesali do večera in naprej – in še danes plešejo, če le piha.
Letečo Gobico je – tako kot Zmaja in Žogico Nogico – skrbno izdelal Janez, dr. Agon.
