Relinquo vos liberos ab utroque homine
– sveti Marino
Zemlja proti morju. Gol apnenec proti plodnemu flišu. Gozd proti kamnu. Zgodovina proti blaženi pozabi. Svetloba proti temi. Kraj nasprotij, ki štrli iz voda Kvarnerja, otok dveh obrazov. Deveti največji otok Jadrana.
Mentorides mu skupaj s Pagom rekel Pseudo-Scylax. Arba starih Liburnov, Grkov in Rimljanov. Za Hrvate in nas: Rab.
Arba, iz katere je nastal Rab (slovanska metateza likvidov pa te fore), je železnodobna, liburnijska beseda, ki označuje temen, senčen, odmaknjen, zaraščen kraj. In res – še danes skoraj polovico otoka preraščajo starodavni gozdovi svetega hrasta.
Med razbeljeno belimi, kamnitimi otoki Jadrana je Rab res poseben – le Mljet je bolj gozdnat.
Poseben kot je, se je Rab vedno upiral. Upiral se je Grkom (ti so morali povsem razbiti liburnijsko floto, da so se ga dokopali), upiral se je Rimljanom, pa Slovanom, Benečanom, Italijanom …
Vsak upor je pustil brazgotine. Stare zidove, ki jih je skoraj nemogoče datirati. So grški? Rimski? Ilirski? Tu so davno pozabljeni sveti kraji in nikdar pozabljeno kraji bolečine in strahu. Brazgotine in madeži. In svetniki.
Kot Marino, mož morja, kamnosek z Raba. Kamen proti morju. Arba je bila one dni preblizu cesarski palači v Saloni, pa je, kristjan, bežal pred Dioklecijanovimi psi čez Jadran v Arminium, kjer se je udinjal pri obnovi razrušenega mesta. Tam ga je v diakona namazilil Gavdencij – in tam je srečal neko žensko.
Ženske, ki srečajo svetnike, so ali tudi same svete, ali pa nore. Za Marina, predvsem pa za njegove slavilce, je bilo njuno srečanje zoprna epizoda v sicer brezgrajnem življenju, pa so gospo razglasili za noro: norica naj bi povsem brez razloga trdila, da je Marino njen bivši mož (se pravi, pozabaval se je z njo in jo pustil, da je šel iskat zabave drugam), kamnosek pa se je, da bi pobegnil tem zlobnim natolcevanjem, moral umakniti visoko na goro Titan, kjer je živel kot puščavnik (se pravi, skrival se je pred razjarjeno družino zapuščene ljubice).
Čudaški kamnosek z Raba, samotni diakon v gorski pustinji, je postal prostovoljni Homo sacer, posebnost rimskih verovanj; nekdo, ki ga lahko vsak Rimljan ubije, a ga ne sme žrtvovati. A Marinova zgodba se godi tam proti koncu tretjega stoletja našega štetja: besede se spreminjajo počasi, njihov pomen pa dosti hitreje. Sacer je one dni še pomenil izločenca, tistega, ki je skupnost zapustil in bil zapuščen – a ne več prekletega, temveč posvečenega. Sacer je postal sacred, svet.
Pa je Marino postal svetnik. V dar je prejel celo goro, kjer se je živel in molil; najprej sam, potem v eni prvih meniških skupnostih učencev in sledilcev, ki so šli za njim v divjino. In gori so dali ime kamnoseka z Raba:
San Marino.
Na smrtni postelji je sveti Marino dahnil znamenit Relinquo vos liberos ab utroque homine: odrešim vas obeh mož. Na papeža in cesarja je cikal rabski kamnosek, in vse od tedaj je San Marino republika; majhna, a z globokimi koreninami, ki segajo vse tja do bleščeče temnega otoka sredi Kvarnerja.
Rab, ki se kar naprej upira. Seka roke, zažiga heretike. Umori v zavetju noči. Temnice Castel Sant’Angela, kjer se je končalo življenje še enega težkega, bleščečega Rabljana.
Markantuna, Marcusa Antoniusa de Dominisa, je sam Isaac Newton citiral kot odkritelja prave nravi mavrice. Bil je tudi prvi, ki je ritmično dihanje morja, plime in oseke, povezal z vlekom meseca in sonca.
Markantun je bil tudi splitski nadškof in primas Dalmacije, ki se je skregal z rimsko kurijo, pred inkvizicijo pobegnil v Anglijo, tam napisal besen obračun s katoliki, De Republicâ Ecclesiasticâ contra Primatum Papæ, se skregal z angleškimi dobrotniki (pravijo, da je bil debel, zoprn, jeznorit, pretenciozen in strehotno podkupljiv), pobegnil z Otoka nazaj v Rim in tam napisal besen obračun z anglikanci, Sui Reditus ex Anglia Consilium.
A zoprn, jeznorit in vobče neznosen, kot je bil, je hitro šel preveč ljudem na živce, pa ga je še enkrat zgrabila inkvizicija. Relapsiranega heretika so vrgli v papeško ječo Angelskega gradu, kjer so ga, čakajočega na sojenje, septembra 1624 umrli.
Inkvizicija pa ni jenjala. Par mesecev po Markantunovi smrti so razglasili sodbo: njegova herezija je bila potrjena, njegovo truplo zo izkopali iz svete zemlje, ga vlekli po mestu in ga skupaj z njegovimi knjigami zažgali na Cvetličnem trgu.
Mož z Raba, ki se je upiral vsemu in vsakemu. Težka duša nasprotij in protislovij, a tudi duša, ki je napisala In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas: enotnost v resnici, v dvomu svoboda, dobrosrčnost v vsem.
Kar lepo.
Brazgotine, madeži in svetniki Raba.
Grozote vojne so Rab poslednjič obiskale v poletju 1942, ko so Italijani pri vasi Kampor postavili koncentracijsko taborišče.
Smrtnost, da se uporabi malce neprimerno besedo, je bila v Campo di concentramento per internati civili di Guerra – Arba pri 18 odstotkih, kar je več kot v mnogih bolj razvpitih nacističnih lagerjih.
A med grozotami se je spisala tudi ena najbolj veličastnih zgodb druge svetovne vojne; zgodba o pogumu, srčnosti in pravičnosti v srcu Raba.
Koncentracisjko taborišče Rab so Italijani vzpostavili kot ključen del mašinerije etničnega čiščenja tistega dela Slovenije, ki so si ga priključili kot Provincia di Lubiana, zato je bila velika večina taboriščnikov Slovencev.
Spomladi leta 1943 pa so Itaijani na Rab prepeljali okrog tri tisoč judovskih zapornikov, ki so jih imeli zaprte v lagerjih na okupiranih delih takoimenovane NDH. Nemci in ustaši so jim namreč nenehno težili, naj te Jude prepustijo njim, da jih odpeljejo na vzhod, Italijani pa se niso dali. Pa ne iz neke posebne skrbi za judovsko skupnost: Italijani so se hoteli kazati kot neodvisen, suveren partner v odnosih z nacistično Nemčijo.
Je pa ta nečimrna poteza vsaj začasno rešila življenje tisočim Judov, ki so se pridružili tisočim Slovencev v otoškem lagerju.
Lager so Italijani razmejili v dva odseka, enega za Slovence (in Hrvate) v takoimenovanem previdnostnem pridržanju (paziti je bilo treba na slovansko svojat), drugega za Jude v zaščitnem pridržanju (paziti je bilo treba, da se Nemci ne dokopljejo naših Judov). To nenavadno razlikovanje med zaporniki je ustvarilo verjetno edinstven primer koncentracijskega taborišča, v katerem je bilo za Jude poskrbljeno bolje kot za ostale.
A vojna sreča se je že davno obrnila. Manj kot tri mesece po prihodu Judov na Rab je Italija kapitulirala, stražarji so zapustili lager, taboriščniki pa so bili končno svobodni.
No, stražarji niso kar sami zapustili svojih mest. Že davno pred kapitulacijo so taboriščniki v popolni konspiraciji organizirali Rabsko brigado, vojaško-politično organizacijo, ki so jo vodili slovenski in judovski komunisti. Jedro brigade je imelo okrog 160 članov, simpatizerjev pa je bilo dosti dosti več. In brigada je imela stike s partizani na celini.
V odločilnem trenutku in v koordinaciji s poveljstvom na celini je Rabska brigada šla v akcijo. Slovenci in Judi so razorožili stražarje, prevzeli komando in zajeli skladišča orožja. Rabska brigada je postala prava brigada; 1750 borcev in bork, razporejenih v pet bataljonov, od katerih je bil eden povsem edinstven v vsej zgodovini odpora fašizmu in nacizmu: Judovski rabski bataljon, 250 oboroženih in odločnih Judov, pripravljenih na boj z naciji!
Poveljstvo na celini je organiziralo orjaško evakuacijo taboriščnikov z Raba; v nekaj tednih so z ladjami prepeljali skoraj vse na osvobojena ozemlja Like, Korduna in Banije. Rabska brigada pa je šla na pohod v Slovenijo, kjer se je vključila v legendarno 14. divizijo.
Skoraj 2.500 Judov je rešil Rab – uporni, pravični otok.
Malo takih zgodb, če sploh kakšno, pozna druga svetovna vojna.
Grozote druge svetovne vojne so se končno umaknile, partizani so 12. maja 1945 nabrcali Nemce z otoka. A grozote same niso šle daleč, le potuhnile so se v vodah rabskega otočja in se boe štiri leta kasneje vrnile. Tokrat ne na sam Rab, temveč na drug otok njegovega arhipelaga.
Na Goli otok.
Koncentracijsko taborišče na Golem otoku je bil grozovit kraj, kjer je revolucija žrla svoje otroke. Peklenski lager komunistov za komuniste, za tovariše, soborce, včerajšnje brate.
Brate, ki so kar naenkrat začeli razmišljati narobe.
Na Golem je jugoslovanska partija skrivala trupla spora z Informbirojem, s sovjeti in njihovimi “vzhodnoevropskimi” kolonijami. Šestnajst tisoč ljudi je šlo čez Goli (to je uradna številka, v resnici jih je bilo dosti več), kjer so jih pretepali, stradali, mučili, zgarali in umorili. Okoli 600 pobitih političnih zapornikov (vsi na Golem so bili politični) je podprtih z dokumentacijo; prava številka je vsaj desetkrat višja.
Najstrašnejši časi Golega so trajali sedem let. Razmere za zapornike so se leta 1956 izboljšale, leta 1963 pa so taborišče spremenili v zapor za običajne kriminalce. Goli so dokončno zaprli leta 1988.
Grozote so zapustile Rab in njegovo otočje – morda za zmeraj.
Danes Rabu vladajo turisti. Nasprotja, spori in upori se zdaj vrtijo okrog banalnosti, o z brisačami rezerviranih mestih na plaži, o mizah v gostilnah, o pesku, ki se zažre v vse, o odpiralnem času bifejev na plaži.
Mi – torej, Zmajsko društvo KAP Jasa in Zmajoljupci, hrvaška zmajska zveza – smo bili na Rabu gostje Darka in Avanterre, adrenalinskega parka, skritega v tipičnem rabskem gozdičku nad marino med dvema plažama.
Levi plaži rečejo Livaćine, desni – Rajska plaža.
Rajska plaža je nenavadna za te kraje: skoraj dva kilometra dolg pas zlate mivke, najdaljša in verjetno edina peščena plaža na otokih Jadrana. Tu smo v nebo poslali svoje zmaje, da pokažemo, kako bi bil videti pravi zmajski festival.
Livaćine imajo bar Santa Marija, ki nas je gostil z morsko hrano, pelinkovcem in vrčki mrzlega.
Večino časa smo preživeli z zmaji na plažah, v apartmaje Lavanda čudovite barve sivke smo se vračali le za kratek, a zaslužen spanec.
Spuščanje zmajev je naporno.
Spuščanje na Rabu pa je bilo še prekrasno za povrh.