OOOOOoooooOOOOO!!!
– vski, ki so se oni dan znašli na Rabu
Kot v sanjah je bilo …
A je bilo neverjetno, popolnoma resnično.
Zmajska delavnica, o kakršni lahko le sanjamo, se je odvijala pred našimi očmi, pod strumnim pogledom Žuže in Žareta, globoko v adrenalinskem gozdu pri Loparju na Rabu.
Za razliko od naših zmešanih, neskončnih, kaotičnih in z death metal soundtrackom podloženih delavnic, ki sicer rodijo na stotine zmajev, nas pa pustijo povsem izčrpane, je bila tole resna, ordning-und-disziplin zmajska delavnica. Zmajoljupci – hrvaška zmajska zveza – so brihtni, imajo toliko izkušenj in znajo tako dobro z otroki, da je njihova komaj kako uro dolga delavnica prava oaza miru, osredotočenosti in urejenosti – in je na videz povsem lahkotna in enostavna.
Pa ni. Nič lahkotnega, kaj šele preprostega ni v taki delavnici.
A je bilo nenavadno prijetno opazovati trideset mulcev, ki so se vsi mirno posedli za mize, vsi hkrati nalepili ojačitve na bodočega zmaja, porabili pol ure tišine in koncentracije, da so z voščenkami porisali in okrasili papir (nekateri so ustvarili prave leteče umetnine!), čakali na druge (“če si končal, počakaj, da vsi zaključijo s tem korakom!”), prilepili repe, pritrdili vrvico in se zbrali za res luštkano skupinsko fotografijo.
Potem pa so stekli na plažo in v nebo so poleteli pisani zmaji, ki so jih mulci naredili čisto sami!
Kar oči so se nam potile …
Ta sanjska zmajska delavnica – v resnici sta Zmajoljupca izvedla kar dve – v adrenalinskem parku, skritem v prijetnem gozdičku nad Rajsko plažo, je bila del zvitega načrta, ki so ga stuhtali Darko, mojster adrenalina, ter Žuža in Žare: spremeniti Rab v otok zmajev.
Natančneje: da prepričajo tiste, ki odločajo in zmorejo, da na tem kvarnerskem otoku organizirajo pravi zmajski festival.
Povsem nemogoče je razložiti nekomu, ki zmajskega festivala ni še nikoli videl v živo, za kaj sploh gre. Nobena zgodbica, ne fotografije, ne hudi videoposnetki ne morejo niti približno prikazati spektakla, ki ga ustvarijo stotine orjaških zmajev na nebu. Moraš videti festival, da bi ga razumel – in da bi razumel, kako lahko zmaji oživijo zaspano, dolgočasno turistično destinacijo. Lopar je vas, v kateri poleg apartmajev, hotelov, kampov, bifejev in plaž ni kaj dosti drugega. Stotine takih Loparjev je na Jadranu; a nariši mu nebo, polno letečih pošasti, pa postane izjemen, nepozaben.
Pa je Darko, ki šteka turizem, nakuril Žužo in Žareta, da naredita mali, demonstracijski proto-festival – ki bo, če uspe, rodil pravega. Zmajoljupca sta poklicala nas, da bi bilo več štrikov v zraku, pa smo se onega četrtka zbasali v avto in se odpeljali proti Rabu.
Pot na Rab, v srce Kvarnerja – na otok, ki so ga že stari Grki vzljubili in na katerem se je rodil sveti Marino, ustanovitelj in imenodajalec male republike San Marino – je zabavna: najprej čez most na Krk, potem pa na trajekt. In ko zapelješ na trajekt, se vse spremeni:
Rab je poln geoloških, zemljepisnih in vremenoslovnih posebnosti. Severovzhodna stran je praktično gola, na jugovzhodni pa se bohoti največji ohranjeni hrastov gozd na Jadranu. Mesteca in vasice – ni jih veliko – se skrivajo pred velebitsko burjo; na flišnih tleh, stisnjenih med bloke apnenca, so njive in vinogradi, stotine zalivov in zalivčkov pa vabijo turiste. Lopar se zapovrh ponaša z najdaljšo mivkasto plažo na Jadranu, dvokilometrsko Rajsko plažo.
In prav Rajska plaža je postala temelj za bodoči Rabski zmajski festival.
Vse pa je bilo odvisno od našega mini demo festivalčka.
V povprečju smo imeli čudovit veter!
– Žare
Zmajska delavncia se je končala, pa smo znesli robo do morja. Postavili smo senčnico, napolnili vreče s peskom, razvili vrvice, pripeli leteče monstrume …
… in nič.
Rajski plaži je manjkal ključni element zmajskega festivala. Tista magična reč, ki se začne na V.
Veter.
Demonstracijski festival mora biti res hud, da se iz njega lahko rodi pravi festival. Žalostne vreče, ki ležijo po pesku, niso hude in težko prepričajo kogarkoli, da odpre denarnico. Da bi zmaji bili spektakularni, morajo početi nekaj povsem specifičnega.
Morajo leteti.
Po daljših in napornih pogajanjih z rabskimi bogovi vetra so nam ti milostno naklonili malo sapice, ravno toliko, da se je dvignilo par trilobitov in en večji delovni zmaj. Plesali so na robi vzgona in komajda dvignili nekaj vrtavk v nebo, medtem ko je Žare vlekel velikega morskega psa gor in dol po pesku, odločen, da ga dvigne v zrak.
Ta izkušene zmajarje je bilo vse skupaj malce patetično. Če ne piha, pač ne piha; pusti zmaje na tleh, se bodo že dvignili, ko se jim bo zazdelo – mi pa smuknemo v najbližji bar, si privoščimo enega mrzlega in razpravljamo o čudaštvih lokalne meteorologije.
Ljudje na plaži pa so videli nekaj čisto drugega.
“AAAAAAA! KAJ JE TO?!“
“A bi prijel za vrvico? Daj, poskusi!”
“MAAAAMIIIIII! GLEJ, PILOT SEM, PILOT!”
Kar smo mi videli kot par žalostnih zmajev, ki se komajda držijo neba, so otroci videli kot čisto magijo.
Pa starši tudi. Pa lastniki bifejev. Pa vobče vsi, ki so se takrat znašli na Rajski plaži.
Ljudje so se zgrnili na nas, preizkušali vlek vrvice, spraševali vse mogoče. Otroci so dirjali po pesku in skakali, da bi se zgrabili letečo pošast za rep. Bogovi vetra imajo radi veselo deco, pa so sapico malo pojačali – in vedno več zmajev je poletelo v modro rabsko nebo.
Turisti so odkrili, da bližnja trgovina ne prodaja le žog, loparjev in mast, ampak tudi zmajčke – in kmalu so se metuljčki, pikapolonice, dinozavri in orli pridružili svojim orjaškim bratrancem visoko nad plažo.
Ne, nismo napolnili neba nad Loparjem. Premalo nas je bilo.
A za demonstracijski zmajski festival …
… je bilo pa skoraj popolno.
Pa smo malce naduti postali.
Nočno letenje? Seveda bo! Povejte vsem!
Hrvaška obala je raj za jadralce. Pa ne le zaradi krasnega morja, čudovitih otokov in otočkov, zalivov in zalivčkov, samotnih plaž in spektakularnih pečin. Glavna prednost te strani Jadrana je, da veter pod večer ponavadi ugasne, da se lahko varno sidrajo in sladko zaspijo.
Noči na Jadranu so ponavadi veličastno mirne.
Brezvetrne.
Par zmajev z LED diodami smo prinesli s seboj in se cel dan hvalisali, kako da bomo razsvetlili noč z neverjetno zračno svetlobno predstavo, ki bo vsem zmešala glave.
Noč pa je bila veličastno mirna. Brezvetrna.
“Žare, ne piha”
“Ja … mogoče moramo na drugo plažo, morda je tam kaj vetra!”
Druga plaža je bila manj kot petsto metrov stran, in četudi je rabska vetrovna scena čudna, tako čudna pa le ne more biti: da bi na tej plaži bila popolna bonaca, na plaži zraven pa izdaten piš.
A smo malo podcenjevali čudaštvo loparskega Eola. Na Livačinag na drugi strani rta je bilo vetra … no, več kot nič. Malo vlečenja, malo upanja, malo kričanja – pa je prvi svetleči trilobit zaplul v žametno črnino noči nad Rabom.
“OOOOOoooooooOOOOOOO!”
Magično.Sladko – a, kot vidite, kratko.
Ob desetih zvečer je še tale veter šel spat, utripajoče pošasti so polegle po trnju, mi pa smo se še kar zadovoljni vrnili v bazo. Veselila nas je jutrišnja napoved: od petnajst do dvajset kilometrov na uro ima pihati!
Drugi dan se je začel s še eno odlično organizirano, urejeno, mirno, prijetno zmajsko delavnico za otroke. Po kosilu smo poslali iskalce vetra dol na plažo, da preverijo točnost vremenarjev.
Niti bilka trave se ni premaknila.
Na Rajski plaži je bilo morje kot ogledalo.
Na drugi strani rta, na Livačini – nič.
Veter se je uspešno potuhnil.
Tudi vzdušje se je potuhnilo. Odprava iskalcev vetra je stala sredi bonace, sonce pa je pripekalo. Edina smiselna rešitev je bil odmor za hidracijo.
Mrzli so izginjali vse hitreje, ko se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Modra zastava, priča izjemnosti Rajske plaže, se je premaknila.
Pa še enkrat, močneje.
Potem pa je zaplapolala. V vetru.
“A si videl to?”
Listi na starih hrastih so zašumeli. Palme so se jim pridružile. Nekogaršnja brisača je poskusila z drznim begom.
“Spij, gremo!”
V minuti smo zvleki goro zmajske opreme na pesek, postavili senčnico, napolnili vreče s peskom, razvili štrike in nad plažo dvignili leteče velikane.
Pando. Morskega psa. Orko. Vse vrtavke, kar smo jih premogli.
In za vrhunec še našo velikansko človeško ribico, letečega Proteusa maximusa.
Veter se je krepil in dosegel popolnost. Mali zmajčki so se pridružili orjakom, množice so se zbrale in buljile v vse bolj polno nebo – in za hip so lahko vsi uzrli, kako bi bil videti pravi Mednarodni festival Rab; kako bi napolnil in obarval nebo nad Rajsko plažo
A je veter šel še naprej od popolnosti: kmalu ga je bilo preveč.
Prvi je SOS z neba poslal na zemljo stari trilobit, ki je začel plesati (česar trilobiti načeloma ne počno). Človeška ribica se je vznemirila in začela pometati plažo, stole, šotore, otroke in te reči.
Veter se je še naprej veselo krepil in začel dvigati pesek. Pa še peska. Pa potem ves pesek.
Zvlekli smo trilobite dol, veliki hrvaški delovni zmaj pa je odkril simpatično nemško družino, ki je uživala sončno popoldne na plaži, in se odločil, da si jih pogleda pobliže.
Predstavljajte si: sedite v senci, berete dobro knjigo, otroci se igrajo v bližini (se pravi, buljijo v telefone). Škržati nabijajo svoje simfonije. Življenje je čudovito.
Potem pa naenkrat z modrega neba prileti štiriinšestedset kvadratnih metrov ripstop najlona in požre vas in celo družino.
“Joj, joj, oprostite … ne, ne, nikar ga ne poskusite dvigniti!!!”
Grega je ukrotil pobesnele kocke in jih zvlekel do senčnice, pod katero smo se skriči pred vse bolj divjim vetrom.
Senčnico, ki jo je veter divjak hotel odtrgati s klinov in jo spremeniti v še enega orjaškega zmaja.
Pesek je šel povsod. Zrnca so letela kak meter od tal in peskala vse, se spravila v očesa, nosove in ušesa, v torbe in fotoaparate, v haburgerje in, na žalost, v steklenice in kozarce.
Vse je hrustalo.
Nismo imeli šans, da bi zvili in pospravili zmaje, pa smo jih obložili z vrečami peska in upali, da jih ne odnese tja nekam v Italijo.
Po kaki uri se je veter končno unesel dovolj, da smo lahko spokali vse reči, izkopali štrike izpod peska in pobegnili.
“Hudo!”
Žare se je režal.
“Tole je bilo pa čisto hudo!”
“Tale veter bi znal ostati čez noč. Danes pa bo nočno letenje!”
Spogledali smo se.
Znabiti, da res!
Plaža Livaćina je bila boljši izbor za drugi poskus nočnega letenja, pa smo vse zvlekli tja in se utaborili pred simpatičnim barom Santa Marija.
Po popoldanskem norenju se je veter umiril, a je še vedno pošteno vlekel. Sonce se je spuščalo in razmere so se zdele idealne.
Pa smo vse pripravili.
Zmaje z lučkami smo spustili v zrak; eden je nosil še astronavta z lučkami, drugi prav tako svetlečega navtilusa. Plan je bil preprost: dvignimo zmaje visoko; tudi če veter jenja, bo tam zgoraj še vleklo – in spektakel bo uspel.
Kot v učbeniku je bilo. Vse je letelo točno tako, kot mora.
In tema je prišla z Jadranskega morja ter prekrila otok.
Odnesla je dan …
… in veter.
V trenutku, ko smo prižgali lučke, so zmaji padli dol.
Kot da bi bogovi vetra zaklicali: “Rez!!!”
A do takrat se je na Livaćinah zbralo kar precej ljudi, tako na plaži kot v bifejih – ljudi, ki so čakali na napovedani nočni spektakel. Napočil je ključni trenutek; množic ne smemo razočarati, na tem stoji in pade bodočnost zmajskega festivala na Rabu!
Zmaji pa so nemočno ležali na tleh …
Žuža je poskusila animirati otroke, pa se je plaža hitro napolnila s tekajočimi mulci, ki so za seboj vlekli velike pisane vrtavke, te pa so jih zavirale in jih metale levo in desno po pesku.
Ja, bilo je zabavno. Otroci so vreščali od veselja, starši so jih smeje snemali.
Ampak …
Nebo je prazno. Kje so zmaji?
Star zmajarski pregovor pravi, da pravi zmajar nikoli ne teče z zmajem.
Nikoli.
Razen, seveda, če je to nujno potrebno.
Pa smo razvili kakih petdeset metrov vrvice, navezali lučkarja, določili prostovoljca in zakričali:
“Teeeeeciiiii!”
Trilobit se je nejevoljno dvignil.
Lučke so se prižgale.
In nebo nad Livaćino je razsvetlila ogromna prazgodovinska pošast.
Množici se je snelo.
Med kričanjem in aplavzom se je svetleči trilobit spustil na tla.
“Še enkrat!”
Še enkrat se je dvignil – tokrat malo višje – in osvetlil plažo.
“Še enkrat!”
Vzkliki so bili glasnejši, aplavz močnejši. Otroci so skakali, starši so snemali. V barih so gostje pozabili piti, natakarji pa točiti.
“Še enkrat!”
Po desetih šprintih s težko vrečo na vrvici je junaški prostovoljec imel dovolj.
In trilobit se je še zadnjič mehko spustil na tla.
Zmajski spektakel se je končal.
Včasih zanj ne potrebuješ vetra – le par odločnih norcev s preveč energije.
Naslednje jutro je bil veter najboljši možen, idealen, popoln.
Jasno, da je bil, ko pa smo morali domov.
Uspelo nam je spraviti skupaj eno kratko letenje, pa eno zmajsko fotografiranje (a smo KAP Jasa ali nismo?) …
Takole zmaji vidijo Rab.
Potem pa je bilo res konec. Zbasali smo se v avtomobile in šli proti trajektu.
In odpluli naravnost v kvarnersko nevihto.
Je demonstracijski mini festival uspel? Smo spravili na svet novega – se bo iz tega rodil pravi Mednarodni zmajski festival na Rabu?
Če smo čisto iskreni, bi lahko bilo bolje. Ja, v povprečju je bil veter odličen – a povprečja so hudič. Bi lahko spustili več zmajev? Naredili še eno zmajsko delavnico? Tekli z zmajem dlje?
Ampak smo v resnici dali vse od sebe. Ostalo so imeli čez bogovi vetra, ti pa so muhasti in dostikrat malce zlovoljni.
V naših postfestivalskih analizah vedno kompliciramo, gremo preveč globoko, v neskončnost razpravljamo o možnostih, odkrivamo napake, stvari, ki bi jih lahko izboljšali, se prepiramo o vezeh, sidriščih, štrikih, smereh vetra in podobnem – pri tem pa znamo pozabiti na edino pomembno stvar.
Otroci so uživali. Vsi so uživali.
Rabske množice so bile navdušene.
Družaba omrežja so bila polna fotk in videov zmajev. Lokalni mediji so se razpisali o nas. Otroci so kot mačka mlade prenašali svoje zmajčke – ki so jih sami naredili! – in iskali nežne sapice, da bi jih še enkrat spustili v nebo.
Eno samo pripombo smo slišali:
“Pa zakaj je že konec?”
In postavljali so nam najlepše vprašanje: “A boste drugo leto tudi pripravili ta zmajski festival?”
Bomo. Upamo, da bomo.
V teh nepozabnih dneh na otoku smo zasejali seme pravega festivala – zdaj pa je vse v rokah Darka in ekipe. Razumejo turiste, razumejo turizem, razumejo otok … in zdaj razumejo tudi magičnost pisanega neba nad modrim Jadranom, polnega letečih pošasti.
Kar pomeni, da moramo zapisati v koledar za naslednje leto:
“Festival. Rab.”
Zahvale gredo Darku in celi ekipi Avanterra parka, pa veseli druščini, ki vodi apartmaje Lavanda in Salvija, pa kuharjem in natakarjem v baru Santa Marija. Zahvale gredo vsem otrokom, ki so naredili svojega zmajčka, vsem ljudem, ki so na plaži uživali v naši predstavi, ki so snemali, navijali, ploskali, spraševali in nas iskreno podpirali.
Zaradi vas je mini zmajski festival tako uspel.
Hvala vam.
Se kmalu vidimo spet!
