“Ej, a veš, da je Dirka po Sloveniji?”
“Ja, in?”
“Pa jutri bo pihalo.”
“Ja, in?”
“Pa prenos dirke je na Eurosportu in na TV Slovenija 2.”
“Ja, in … aja! Ooooo!”
Naše zmajsko društvo je nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Ena od naših temeljnih nalog, vklesana v naš statut, je promocija zmajske kulture.
Kar pomeni, da spuščamo zmaje, prirejamo festivale, velike in male, organiziramo zmajske delavnice, in se trudimo izkoristiti vsako priložnost za brezsramno promocijo.
Najboljša promocija je, seveda, kadar nam uspe zmaje nekako spraviti na televizijo.
Vsi smo videli raznorazna čudaštva, ki jih iznajdljivi in ustvarjalni Francozi počnejo, ko gre Tour de France skozi njihovo vas, da bi vsaj za hip ujeli pogled televizijskih kamer. Pa smo še mi dobili idejo: izkoristimo TV prenos kolesarske Dirke po Sloveniji, poiščimo travnik nekje ob trasi etape, spustimo zmaje v zrak – in pustimo snemalcem, da naredijo svoje!
Izkazalo se je, da je tako reč izvesti v resnici precej zakomplicirano. Pihati mora, in to v pravo smer (če bi zmaj padel na cesto in podrl glavnino, bi sicer prišli na televizijo, a iz povsem napačnih razlogov). Trase etap so določene, zato mora biti travnik neposredno ob eni od njih – kar pomeni, da razne gorske in gozdne etape odpadejo. TV prenos slovenskega Toura se začne ob enih popoldne, torej polovica etape sploh ne pride v poštev. Na lokaciji moramo biti vsaj uro pred prihodom kolesarjev, ker zaprejo cesto. In vsi zmaji morajo biti v zraku prav tisti trenutek, ko karavana in kamere odbrzijo mimo.
Četrta etapa letošnje Dirke po Sloveniji od Škofljice na Krvavec je bila vsaj na prvi pogled idealna. Ko naj bi se začel prenos, bi kolesarji po planu vrteli pedala nekje čez Sorško in Kranjsko polje. Krasna, široka ravnica; sama polja, nobenih stavb, gričev in gozdov, ki bi mešali veter. Pa še napoved pihanja je bila več kot odlična: tam proti petnajst, morda dvajskt kilometrov na uro!
No, že res, da je ravnica široka in nadvse primerna – odkriti mikrolokacijo, kjer bi zmaji poleteli, pa je bil čisto drug problem. Počasi smo se peljali od Vodic proti Valburgi in Smledniku, in vse bolj nas je skrbelo. To je kmečka dežela, ki jo pokriva skrbno obdelana, plodna gruda. Polja pšenice, koruze, sočivja … nikjer prostora za zmaje! Redki travniki so kot zanalašč ostajali nepokošeni, vsi pa dobro vemo, kako se kmetje odzovejo, ko jim visoko travo tacaš. Daljnovodi, ki so šli križemkražem čez polja, so še poudarjali rastoče razočaranje …
A ravno ko je panika začela stiskati grla, smo opazili sveže pokošen travnik, na pravi strani ceste, daleč od dreves in daljnovodov.
Bili smo pri Mošah, malo naprej od Dragočajne, na levem bregu Mavčiškega jezera. Imeli smo kake tričetrt ure do prihoda karavane kolesarjev.
Zmaji so poleteli.
Tudi naš Proteus anguinus maximus, orjaška človeška ribica, ponos Dr.Agon kites!
Potem pa se je začelo zares … najprej so mimo pribrzeli policisti na motorjih, ki so z lučkami in sirenami čistili in zapirali cesto. Tudi policisti so ljudje, pa so, ko so videli zmaje, upočasnili, gledali, mahali in se smejali do ušes.
Potem se je pripeljal prvi del karavane spremljevalnih vozil z direktorjem dirke na čelu (vsi so trobili, mahali in se smejali), in v daljavi smo zaslišali helikopter – kolesarji so bili vse bližje!
Pa še pobeg se je zgodil, ubežniki so si nabrali štiri minute prednosti – kar je pomenilo, da bodo šle kamere vsaj dvakrat mimo: najprej čelo dirke, potem pa še glavnina!
Snemalca v helikopterju so leteče pošasti strašno zanimale, pa je šel naprej in se približal …
… tako zelo, da smo bili vsi živčni.
In potem so mimo padli ubežniki, osem pogumnih, ki so drveli kot za stavo. Trudili so se, da bi povečali razliko, pa so gonili na polno, in šlo je kot vihar. Pri takšni hitrosti je vse skupaj videti res impresivno …
Helikopter je še malo krožil okoli zmajev, potem pa je šel za ubežniki.
Štiri minute kasneje se je pripeljala glavnina.
Kolesarji niti za hip niso dvignili pogleda k zmajem – vožnja v glavnini, kolo do kolesa, pri 60 km/h ne dopušča sprostitve – so pa vodje moštev, mehaniki in pomočniki v spremljevalnih vozilih noreli, trobili, mahali in se smejali.
In potem so izginili v daljavi.
In takrat so nam začeli piskati telefoni: “Zmaje smo videli na televiziji!” “Kako noro dobro je bilo pa to!” “Še komentatorja sta bila navdušena! …
Ko smo prišli domov, smo seveda najprej šli nazaj pogledat dirko.
Pa vi povejte, kako je izpadlo!
Res je bilo super; prav simpatična izkušnja, tale dirka. Zabavali smo se, karavana Tour of Slovenia se je zabavala, in milijoni gledalcev po svetu – smo vseeno bili tudi na Eurosportu! – so vsaj za nekaj hipov uživali v naših letečih pošastih.
Tako se skrbi za zmajsko kulturo. Hura za nas! 😉