Praznina. Mokra, tuja, strašljiva praznina. Sto petdeset kvadratnih kilometrov niča.
No, v resnici smo samo mi videli praznino; tisočem vrst se je kraj zdel idealen, pravi paradiž. Pa še nam se je pred leti prikupil, ko smo si hiše na kolih gradili ob robu plitvega jezera, uživali njegovo zaščito in se mastili z njegovimi dobrotami – potem pa jo utekli brž ko je presahnilo. Kelti in Iliri so se ga že bali, Rimljani so se ga lotili kot sovražnika (in prav po cesarsko priznali poraz). Kasnejši rodovi so ga gladko prezrli.
Dokler ga niso.
Ljubljansko barje. Pliocenska tektonska udorina, dvajset kilometrov dolga, deset široka in na mestih skoraj 200 metrov globoka, skoraj do vrha zapolnjena z rečnimi in jezerskimi sedimenti. Resno velika močvara.
Strašno je Barje. Tu je živel zmaj, ki ga je Jazon potolkel, pa njegovi potomci, ki krasijo ljubljanski grb in Zmajski most. Ljudje so se mu na široko ognili; kar je bilo prometa, je šel po Ljubljanici, Iški in Ižici, vasi pa so si gradili na trdnem robu; na dolomitnih osamelcih, ki štrlijo iz naplavin, in na vršajih. Niti najbolj izkušeni lovci se niso drznili pregloboko v morost – izginili bi, Barje bi jih požrlo.
A ko so leta, stoletja in tisočletja tekla, se je ta strah vse bolj redčil. Barja niso več videli kot grozlivega, ampak kot nekoristnega. Kaj se to pravi, sto petdeset kvadratnih kilometrov ravnice, pa nikjer nič, ne plodnih polj, ne ljubkih vasic? Človek je v samozavest padel, pa se mu je zdelo, da ve, kako izboljšati, meliorirati svet. Vzel si je pravico, da zasužnji in vpreže Naravo samo, da bo delala zanj – in se ni ustrašil nobenega velikopoteznega vmešavanja in preoblikovanja.
Le kaj bi lahko šlo narobe, mar ne …
Leta 1762 je Franz Zorn, Tabakgefälls-Administrator oziroma upravitelj tobačne režije na Kranjskem, prosil, naj mu dajo kos močvirja pri Brezovici, on pa da ga bo na lastne stroške osušil. Posestvo je dobil, on pa je skopal velik in dolg kanal – še danes se po njem imenuje Curnovec – ter mrežo drenažnih jarkov na Zornovšah. Projekt mu je fantastično uspel: v le nekaj letih je na izsušenem posestvu lahko gojil travo za seno, vrtnine in žita; prej so z barskih tal lahko le steljo dobili, pa še to slabo.
Zornov dosežek – pa tisti opata v Bistri in Čudna, ki je zravnal Iško in jo potegnil naravnost do Ljubljanice – je prišel na ušesa dunajskemu dvoru, ki je že tako stremel, da bi neproduktivne kose cesarstva melioriral. Zdaj se je zdelo, da bo veliko močvirje pod Ljubljano moč spremeniti v pravo žitnico, Banatu podobno: sto petdeset kvadratnih kilometrov plodnih polj!
Črtkana: stara struga, ki je nekoč v zavoju nesla vodo proti vzhodu v Ižico
Ko se je v Barje vmešal Dunaj, se je vse skupaj začelo premikati strašno hitro, sploh za cesarstvo birokracije in komplikatorjev. Zdaj so sestavili načrte za popolno osušitev vsega Barja: res orjaške vsote so zbrali (iz njih je potem Gruber zgradil današnji Arhiv Slovenije, Zois ga je pa nategnil z nepremičninskimi posli, da je moral jezuit sredi noči v Petrovo bežat) in začeli z delom. V nekaj desetletjih je Barje povsem spremenilo svojo podobo; prekrila ga je mreža kanalov in jarkov, na čelu katerih je tekel Gruberjev kanal za Gradom, ki je odtok voda z močvirja resno pospešil.
Načrt je uspel; voda je odtekala, nekoristno močvirje se je sušilo in kazalo, da je voljno spremeniti se v koristno žitnico. Sam cesar Franc in cesarica Karolina sta si prišla ogledat to zemljotvorno čudo pod Ljubljano – in čbelčar Miha Kastelic (ta, ki je bil zraven, ko je Čop utonil) je slavilnico napisal:
Vence Ljubljana spleta, raja,
šum veselja korg bobni,
danes srečen dan obhaja,
ko cesar Prule poslavi.
In res – preden leto štirkrat mine, po močvirju pelje pot! Dva tisoč let po Rimljanih, ki so od Lavrice do Iga prvi čez močvirje cesto potegnili, so končno lahko zgradili drugo cesto na Barju: od Ljubljane naravnost do Iga.
Ižanke pa niso gradili zato, da bi Ižanci lahko svoje pridelke in izdelke v Ljubljano na trg peljali. Ižanka je bila hrbtenica drugega dela pretvorbe Barja v žitnico: naselitev tistih, ki naj bi zemljo obdelali; pionirjev, prvopristopnikov, kolonizatorjev zadnje prave divjine na Kranjskem.
Gruberjev kanal je Struppi prebil leta 1780; po premoru zaradi Francozov so s poglabljanjem strug začeli leta 1825, čez tri leta pa so že končali cesto na Ig. Prve parcele sveže izsušene zemlje so bile ponujene kolonizatorjem na Volarju leta 1830, ko je cesarski par blagoslovil podjetje. Ljubljančani pa, spretni trgovci, so zemljo na čast cesarici Karolini Avgusti imenovali Karolinengrund, Karolinška zemlja. Marketing pa to …
1 – Zornovše; 2 – Curnovec; 3 – stara Iška; 4 – nova Iška; 5 – sveže zgrajena Ižanska cesta.
Parcele so prodajali dobesedno za par krajcarjev – samo da se poseli! – in za povrh ponujali še odpustitev iz vojaške službe, kar je resno zasladilo posel. V zameno pa so morali naseljenci očediti posest, zgraditi hišo, skrbeti za drenažo in jarke – in kmetovati. Prve koče in hiše so zrasle hitro, najprej na Karolinški zemlji, potem na Ilovici, na Volarju (ki so ga po barjanski črnici hitro preimenovali v Črno vas), pa na Havptmancah in naprej vob Ižanki vse globlje in globlje v sušeče se močvirje. Naseljenci so odstranili grmovje in drevesa, kopali jarke, skrbeli za zemljo – in želi, kar so sejali Najprej seno in steljo, potem vrtnine, ko je prej namočena zemlja prišla k sebi, pa že žita in koruzo.
Kot je preroško pel Kastelic v čast cesarju:
On močvirje razgleduje
ki ga noben ukrotit ne vé,
kjer je znamenje, oznanjuje:
vstalo z njega bo poljé.
6 – Črna vas; 7 – Ilovica; 8 – Havptmance. In na levi železna cesta Dunaj – Trst.
Hiše še nekako zgradiš na barjanski mečini, ali po koliščarsko ali plavajoče; težje reči pa se ti potopijo. Ko so gradbinci cesarske železnice od Brezovice zavili do Notranjih Goric, so imeli pred seboj le dobra dva kilometra pravega Barja: pri Preserju je že trdina. Ko so tu nasuli približno tak nasip za progo, kakor so ga bili naredili od Ljubljane mimo Brezovice do Notranjih goric, jim je začel lezti v zemljo in se jim je kratko in malo udrl. Pa so še nasuli; toliko kamenja in peska so zmetali v lačno močvirje, da se je levo in desno od proge svet vzpel in odrinil, vse skupaj pa je zalila voda. So vrtali, da bi prišli do žive skale – in po petdesetih metrih globine obupali. Brez idej in z neizprosno časovnico so še naprej metali kamenje v Barje – sedem let in par hribov je šlo za to! – dokler se jih ni usmililo.
Namočena močvirska zemlja ni za nikamor, osušena močvirska zemlja pa ni dosti boljša. Novodošli Barjani so se hitro znašli v težavah; gnojenje je bilo drago, pa so požigali šoto in pepel posipali po njivah, da je sploh kaj raslo. Kolonisti so se zapletli v hud, izčrpavajoč pretep s kemijo, biologijo, fiziko in pretiranim optimizmom: večina naseljencev je komaj zmogla, skoraj vsi so tolkli hudo revščino.
Največje muke pa jim ni delala neplodna zemlja, temveč gravitacija. Ko je voda odtekla in se je močvirje osušila, zemlje nič ni več držalo pokonci – pa se je posedla. Znižajo nivo vode za meter, zemlja se posede za meter. In poplave se vrnejo.
Vse jezove na Ljubljanici in na Gruberju so odstranili. Trikrat so poglobili struge, umaknili otočke in sipine, odrezali vse okljuke dolvodno od Ljubljane. A vsakič, ko se je voda znižala, je zemlja sledila. Dirka proti dnu – s tem, da se dno nenehno znižuje.
Cel projekt kolonizacije Barja je bil v resni nevarnosti. Ne le, da skoraj nikogar nso več mogli prepričati, naj pride garati v močvirje – stari koloni so prodajali svoje parcele naivnim in bežali. K sreči je znova na pomoč priskočila Narava, zapovrh pa so se še vrli ljubljanski mojstri odnosov z javnostmi nečesa domislili …
Ljubljanskemu barju se one dni ni reklo barje. Za nekoristni svet so rabili izraz močvirje, tudi nemški morost in kdaj pa kdaj mah. Vsi ti izrazi pa so zveneli slabo – se pravi, zelo natančno so predočili lastnosti označevanca: vlažna, zoprna, nezdrava pokrajina, kjer se vse udira, gnije in umre, nad mokroto pa lebdi megla, polna miazem. Vzklik “Pridite živeti v močvirje!” je mogel navdušiti le malokoga.
Leta 1876 je mestni svet ljubljanski izdal navodilo, da naj se ulicam in trgom nova nemška in slovenska imena nadanejo. V komisiji za imenovanja sta kot strokovnjaka sodelovala tudi zgodovinar Dimic in pisatelj Fran Levstik – in prav ta je odločil, da močvirje potrebuje novo, lepše zveneče ime, ki bo pritegnilo kolone.
Sedijo takole Erjavec, Levstik in Cigale, pa beseda nanese na prodajo lotov zemlje, ki so jo iztrgali vodam. Tretjič so šli globiti strugo Ljubljanice, a težke barske črnice nihče ni hotel v zakup vzeti.
“Kdo pa bi, pri zdravi pameti, v močvirje rinil.”
In se nekdo – nemara Erjavec – spomni na staro besedo, ki je bolj ozko označevala mokrišča: barje. Levstik se navduši in v prevodu nekega prospekta o melioraciji že uporabi nov, piarovsko ustreznejši izraz: Ljubljansko barje. Izraz se je hitro udomačil; najprej še z naglasom, barjè, potem pa prek časopisov že bárje.
Druga reč, ki je zastalo kolonizacijo Barja spet pognala v tek, pa je bila dar Narave: šota. Prekupčevalci in promotorji so zgrabili ta resurs in tekli z njim, izmišljujoč si vedno bolj neverjetne podatke.
Neki dr. Orel je računal, da je s porabljivo šotno plastjo, cenjeno na povprečno 1,26 m debeline, pokritih 25.750 oralov, to je tri četrtine Barja, kar naj bi dalo 329.600.000 centov suhe šote. Konsum v privatnih hišah in industrijskih podjetjih v Ljubljani je cenil na 500.000 centov letno – in je na temelju tega ocenil zalogo šote za preko 659 let!
Spet drugi so ugotavljali, da šota v resnici nenehno raste: če se jo previdno koplje, je zaloga takorekoč neskončna.
In res: podjetja so prešla na šoto – ljubljanske opekarne, pa tovarna sladkorja, pa topilnica svinca. Lokomotive so gnali na šoto in imeli idejo, da bi jo na tone vozili v Trst in z njo kurili ladijske kotle. V mestu so skoraj vsa zasebna kurišča žgala šoto, da je gost, smrdjiv smog zavil Ljubljano.
Šotni posel je cvetel in barjanskim kolonom je končno šlo dobro; nekateri so celo obogateli. Rezali so in rezali šoto, kurili in žgali, prodajali in se širili. Pritok naseljencev na Barje je spet stekel.
Ampak.
Šote seveda niti približno ni bilo toliko, kot so mojstri naračunali. V nekaj desetletjih so jo zrezali in požgali praktično vso, nazaj pa ni hotela zrasti. Doba lahkega zaslužka (no, vsaj lažjega kot žalobno oranje težke, slabe barjanske zemlje) je minila, naseljencem so ostale le dve možnosti: nazaj k trdemu kmetovanju – ali pa zapustiti Barje.
Mnogi so odšli. Barje se je še kar sušilo in posedalo; kopanje novih kanalov, poglabljanje strug in dviganje nasipov je komaj ohranjalo korak s ponavljajočimi se poplavami.
Optimistično pehanje za kmetijskim paradižem pa se v resnici nikoli ni nehalo. Na tisoče, desettisoče kilometrov kanalov so skopali in še jih kopljejo. Ljubljansko barje je narezano v dolge, ozke pravokotnike, s terciarnimi kanali ob daljših stranicah in sekundarnimi kanali ob krajših; ti vodijo vode v primarne kanale, ti pa v reke. Na koncu jih Ljubljanica odpelje v Savo in naprej, proti Črnemu morju.
Tole je približno osem kvadratnih kilometrov, celo Barje pa jih obsega 150 – da si lažje predstavljate, koliko dela je šlo v močvirna tla.
V teh nepreštevnih pravokotnikih danes gojijo večalimanj isto, kot so pred stoletjem in več. Seno in steljo na vlažnih travnikih, silažno koruzo (ta je edina dovolj visoka, da preživi redne poplave) na njivah. Ljubljansko barje je danes ena najbolj preoblikovanih krajin v Sloveniji: človeška roka mu je vsilila to umetno, nenaravno podobo.
Ampak.
Bolj kot so samozvani ukročevalci narave, ki svet razumejo binarno – koristno ali nekoristno, dobičkonosno ali ničvredno – rinili in rinili, bolj je nova generacija začela riniti nazaj.
V milijonih let, odkar se je odprla zemlja in so brezno potrpežljivo napolnile reke; odkar so koliščarji poselili plitvo jezero in odšli, ko se je posušilo; odkar so Rimljani brkljali, srednjeveščani trepetali, odločevalci ukazovali, kolonisti pa preoblikovali – se je Ljubljansko barje spremenilo v nekaj res posebnega. Barje ni prvobitno, ni nedotaknjeno – je pa edinstveno.
In Barju so na pomoč prišli zaščitniki.
Skoraj nič ni ostalo od nekdanjega močvirja, ko so se pojavile prve ideje o zavarovanju ravnice med Ljubljano, Igom in Vrhniko – ali vsaj tistih nekaj delčkov, ki so nekako preživeli. Kos poplavnega gozda. Barjanska okna na robu vršaja. Visoko barje na Kostanjevici. Nekaj bornih ostankov šote. Ižica, edina reka na Barju, ki je niso uravnali in zaprli v kanal.
In Iški morost, obnavljajoči se naravni rezervat, ki ohranja vlažne travnike, mejice, sestoje šaša, poplavno goščo in staro strugo Iške.
Iški morost je spomin na Barje, kot je nekoč bilo – divje, potem udomačeno, nato pozabljeno, zdaj pa obnovljeno in obnavljano; zaklad, ki so ga imeli na nekoristnega in ničvrednega.
Skrb za Barje, tudi za najbolj degradirana območja, se krepi. Košnjo prestavijo daleč v avgust, da lahko ogrožene močvirske ptice poskrbijo za svoj naraščaj. Pazimo na metuljčke, rastlinice, ptičke in celo želve. Naravi prijazno kmetovanje se širi, turizem pa skušajo držati na sonaravnem, trajnostnem povodcu. Barje nikoli ne bo takšno, kot je nekdaj bilo – a pazimo nanj, ga obnavljamo in ščitimo.
Ljubljansko barje si še liže rane posegov, ki so se začeli s tistim Zornovim kanalom iz leta 1762 – zmaji pa z višine gledajo, da je vse v redu.
Zmajske fotke posnete z Insta 360 na Mini Millie. Originalni modri rokkaku je tudi nesel fotoaparat, a njegove slike niso prišle skozi sito.
Vence Ljubljana spleta, raja,
šum veselja krog bobni,
danes srečen dan obhaja,
ko cesar Prule poslavi.
On močvirje razgleduje,
ki ga noben ukrotit ne ve,
kjer je znamenje, oznanjuje:
vstalo z njega bo polje.
Ta beseda Kranjce vname,
nove struge kopljejo,
posuše globoke jame,
kasni Ljubljanici tek dado.
Preden leto štirkrat mine,
po močvirju pelje pot,
žito raste,
voda zgine,
hiše vstajajo povsod.
To dobroto neizrečeno
zasekuje vekomej,
znamenje, tebi posvečeno,
vnukom v srca globokej.
Po Iliriji razodeva
srečo tvojo zvesti Ljubljanc,
večno, večno on prepeva
tvojo milost, cesar Franc!
M. Kastelic, 1829
