Redko, skoraj nikoli se takole ne poklopi … tri aplikacije za veter, veleznani Országos Meteorológiai Szolgálat, madžarska meteorološki center, pa EMFCW in EUMETSAT, še naš Arso in vse zanesljive in manj zanesljive vremenske spletne strani so govorile isto:
Trenutno veter piha z juga-jugozahoda, 13 km/h.
Ja, itak.
Staro reklo, lažeš kot vremenar, se je še enkrat potrdilo.
Ampak če smo se že peljali do tja, gremo lahko na polno – do bridkega konca.
Ker četudi tvegamo, da se res preveč ponavljamo: za zmajski festival ne potrebuješ vetra – za zmajski festival potrebuješ prijatelje.
In v Zamárdiju, na obali Blatnega jezera, je bilo prijateljev na kupe.
“Samo še par minutk,” je vpil Tóni izza kotla.
“To si rekel že pred pol ure.”
“Ne, res – za minute gre.”
“Ja, minute pred katastrofo …”
Brbotavemu čudu, ki se je varilo v kotlu, se reče slambuc. Tipična jed madžarskih pastirjev: slanina, svinjska mast, krompir, lebbencs pašta in par skrivnih sestavin se vrže v kotel vode, potem pa se najprej pusti, da zavre, nato da voda izpari, da gostljata reč pravilno porjavi – in se ga vrže na krožnike, tik preden se vse skupaj zažge. Če prehitro odstaviš kotel z ognja, nisi naredil slambuca; če ga pustiš predolgo, je samo še za v smeti.
Ni čudno, da je Tóni – Antal Bodóczky, profesor na univerzi za umetnost, dizajn in inovacije MOME v Budimpešti – bil vse bolj živčen: skakal je okoli kotla, mešal, poskušal, v nosnice lovil tisto zmuzljivo, skoraj nedosegljivo aromo (pravi slambuc je umetniško delo!) … in potem končno zatulil:
“FERTIK JE! PRIDITE JEST!!!”
Kotel slambuca z lahkoto odpravi lakoto v svetu. Njegova kalorična vrednost (energijska gostota) je precej višja od raketnih goriv: če bi ga zbasali v kovinski valj in ugotovili, kako ga na enem koncu zažgati, bi madžarski pastirji že pred stoletji gnali živino po planotah Meseca.
“Nikoli več ne bom lačen,” je s šibkim glasom izdaliv nekdo od zmajarjev, “nikoli več.”
Odličen je bil, Tonijev slambuc, da smo po večerji vsi kot zmaji ležali v travi, loveč sapo. Slambuc je zmagal.
Égenjáró Nemzetközi Sárkányfesztivál Zamárdi, festival z največ ostrivci na svetu, Mednarodni zmajski festival “Skywalker” na Szabatstrandu v Zamardiju je bil jasno za zmaje in zmajarje – bil pa je tudi praznik neverjetne dediščine enega najbolj barvitih Madžarov, izjemnega umetnika, zmajarja in ustvarjalca zmajev, učitelja in profesorja:
Istvána Bodóczkyja.
(Ja, Tóni je njegov sin.)
Življenje in delo Istvána Bodóczkyja bi zlahka napolnilo nekaj knjig, pa tudi film o njem bi bil daleč od dolgčasa. Diplomiral je kot slikar na madžarski Akademiji lepih umetnosti, potem je pridobil še diplomo za učitelja, se poročil z angleško lepotico (to je bilo sredi najsivejšega “socializma”), ustanovil prvi zmajski klub na Madžarskem, potoval križemkraž po svetu, od enega zmajskega festivala do drugega (pasoš je imel, ta nasploh sumljiv element), razstavljal slike in zmaje v Budimpešti, v Dieppu, Berlinu in še marsikje, in postal prava legenda madžarskega zmajarstva.
Bil je odličen, srčen učitelj, mentor in vodič, tako otrokom kot odraslim. Generacije je zapeljal na zmajsko in na umetniško pot, jim kazal, kako visoko in daleč lahko poleti njihova domišljija, ter užival v delu z najrevnejšimi v najbolj zakotnih krajih domovine. Skušal je v celoto povezati zmaje, umetnost in učenje – kar mu je uspelo kot le malokomu.
Njegove knjige- Sárkányépítés (Izdelovanje zmajev), Papírsárkány (Zmaji iz papirja), Hidden symmetry – so prav vse legendarne; sam pa je svoje življenje in svojo pot opisal v My way of kiting (vredno klika!) …
“Ko snujem umetnino, me sploh ne zanima, ali bo letela. Prepričan sem, da če se mi bo zdela dobra, bo tudi letela.”
Samo tole si poglejte:
Ja, to je zmaj. Ja, je umetnina. In ja, leti.
Tudi tale leti:
Pa tale tudi:
Razstava njegovih nenavadnih, osupljivih, nemogočih zmajev je je svečano odprla prav v času zmajskega festivala, v ZAM!ART, podobno osupljivem in nemogočem arhitekturnem čudu na obali Balatona …
No, zmajev: njegova dela so čudovita zmes umetnosti in letenja, ki nekako presegajo oboje …
Nezemeljski mehurček ZAM!arta je idealen prostor za razstavo teh nezemeljskih, eteričnih letečih umetnin.
“Spoznal sem, da moji zmaji ne letijo, temveč lebdijo – in tudi sam lebdim, ko držim njihove vrvice …”
Točno tako. Hvala, profesor Bodóczky!
“We respectfully ask the international kite flyers to please show more enthusiasm …”
Zamárdi je nadvse prijetno mestece, zeleno in zračno, s starimi (in novimi!) vilami ter prikupnimi vrtovi, skritimi za visokimi živimi mejami. Visoke platane se zibajo v vetru (oziroma ne, ker ne piha!), madžarsko morje šepeta … Prijetno je in simpatično urejeno; od ulic in vil do promenade ob obali Balatona, z otroškimi igrišči, bari in restavracijami, razstavišči in kulturnimi centri.
Kot da bi mesto vedelo, kaj hoče. Recimo, pomagati skupaj spraviti zmajski festival.
István. Kati, Tóni in ostali organizatorji, pa prostovoljci, pomočniki in sponzorji so se mesece trudili, da so pripravili zmajski festival. Odlično delo so opravili: baza v ZAMu, ogromno in idealno letalno polje, super zmajske delavnice za otroke, razstava zmajev, okrogla miza o zmajih, plus vrhunska hrana in hladna pijača –
– potem pa se jim festival zaleti v laži vremenarjev …
Napovedan veter – če lahko komaj zaznavnemu premikanju kakšne molekule zraka tu in tam sploh rečemo veter – zagotovo ni pihal z juga ali jugozahoda ali sploh od koderkoli.
A kot da nas kaj takega lahko ustavi. Edini, ki jim je uspeh zmajskega festivala morda še bolj pomemben kot organizatorjem, smo zmajarji.
Pa smo vlekli in tekli in motrili oblake in opazovali listje na drevesih, če se premika; drug drugemu smo zagotavljali, da bo veter prišel ob dvanajstih, da bo zdaj pa res zapihal ob enih, ob poltreh, petih, sedmih, zvečer, jutri … dokler se nimso izčrpani zvrnili po tleh, priznali poraz in šli na par mrzlih.
Vsaj delavnice so bile polne nalezljive energije otrok, ki jih veter ni motil pri lepljenju in sestavljanju zmajčkov!
A četudi zmaji ležijo po tleh kot kupi nesreče … tam je László! Pa Gyuri! In Ferenc! Pa Lubica in Andrea, Zoltán in Balazs, pa Aga and Bartek! Cel kup prijateljev – koga briga veter! Na zdravje! Egészségére!
Zmaji so bili na tleh, mi pa smo leteli.
“Vidva prekleta hudiča …”
– Norbert, tik preden smo se odpravili nazaj proti Ljubljani
Na zmajskih festivalih je tako: lahko zajebavaš, a vedi, da boš zajebavan. Kot norbert, ki se je samo hecal, ker je študiral v Ljubljani in se zaljubil v mesto (njegov Anouk pa v Brdarjev kip volka na Petkovškovem nabrežju) in nama je bil res res fovš.
Ali ko smo rekli Lászlu, naj zavpije natakarici za še eno rundo (László je izgubil glas nekje v začetku devetdesetih), pa je potem László rekel Gregorju, naj se na vsak način izogiba onega čudaka v beli majici, kažoč na Zoltána – in Zoltánu ni bilo nič jasno, ko je Grega bežal pred njim.
Ali ko nismo zamudili nobene priložnosti, da ne bi Lubice in Andreje zbodli, da “nismo povabljeni” na njun festival na Slovaško (čez slaba dva tedna se začne in bo fantastičen!) – potem pa sta se tako prepričljivo pretvarjali, da sta resno besni, da je šele druga runda koktejlov dosegla mir. “Gintonic naj bo dvojni!”
Zmajarji so drugačni. Ena od teorij, ki smo jo razvili prav tam na obali Balatona, pravi, da gre za duševno motnjo, ki trpečega primora oglaševati svojo motnjo: dvigne zmaja, da ga opazijo enako moteni in prihitijo zraven.
Zato je eden od simptomov zmajarstva to, da neznanca ki si delita to motnjo, v nekaj minutah postaneta najboljša prijatelja. Vsak zmajski festival ti poveča število prijateljev za par novih: mi smo jih v Zamárdiju pobrali vsaj pet!
Potem pa … razprave o subtilnih razlikah v pomenu besede punca v slovenščini in madžarščini. Odkritje, da smo z Ago že tako dolgo Facebook frendi, da zdaj naši Facebook otroci skupaj v šolo hodijo. Neskončne debate o umetnosti, zgodovini, o trikih na zmajskih delavnicah, o dogodivščinah in prigodah, o vsem mogočem. Krohotanje, hecanje, pokanje vicev … pa ugibanje, kaj je v steklenici, ki jo je dobila Kati (domač jeger ali domač teranov liker) – in prepričevanje, da naj steklenice v nobenem primeru ne deli z nikomer, ker je (karkoli že je) tako dobro, da si tega ne zasluži nihče drug razen nje.
“Ej Gyuri, a si še kdaj pil slabo pálinko?”
“itak.”
“In? Kakšna je bila?”
“Pa … dobra!”
Krohotanje dolgo v noč pod zvezdnim nebom Zamárdija …
Ko že govorimo o Istvánih, legendah … na zmajskem polju se je našel še eden: István Komjathy s svojim legendarnim doperom.
Ta István je izjemen zmajski fotograf; mojster urbanega KAPanja, da mu ni para: s kakšnih nemogočih krajev gre on spustiti svojega ogromnga dopera in kaj vse ujame v objektiv … Chapeau, mojster. In tam na polju so bili še Zoltán, Gyuri, Ferenc in še par zmajskih fotografov in videografov; pravi cvetober samih res hudih – in mi.
In niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi v takem brezvetrju naš Originalni Modri rokkaku spravil fotoaparat v zrak …
Še Ferenc je vrgel puško -se pravi, zmaja, v koruzo – se pravi, v travo, in odšel na enega mrzlega.
Legendarni dopero je plesal na termiki samo zato, ker je István norel po travniku or in dol, se komaj izogibal ljudem …
… drevesom …
… in temu, da bi fotoaparat zabil v tla.
Smo pa ujeli Anouka! 🙂
Norbertov kuža je tako srčkan in tako kul … še en prijatelj, ki smo ga sneli v Zamárdiju!
Vseeno, mojster je pač mojster:
Nam – se pravi, našemu fotoaparatu na Istvánovemu zmaju – je uspelo ujeti tole:
Naporno (in kar se dosežene višine tiče ne preveč uspešno) zmajsko fotografiranje – ki pa je bilo na moč zabavno!
Res je bil užitek videti vse te mojstre v akciji (z Zoltánom se sploh še nismo srečali v živo), debatirati o picavetih, kamerah, zmajih in tehnikah, pripovedovati najbolj odpiljene zgodbice in si kazati najbolj uspele (in najbolj utrgane) fotografije.
V čast nam je bilo pripeti svoj fotoaparat na legendarnega dopera – in ga celo malo voziti po termikah, ker ga je István posodil za en krog!
Samo poglejte, kako fajn se nam zdi 🙂
Kaj naj rečemo … preživeli smo prečudovit vikend v prijetnem mestecu z odličnim letalnim poljem, v družbi prekrasnih, zanimivih, odpuljenih ljudi. Dva dni vrhunskega festivala, dva dni z najboljšimi prijatelji.
Hvala, Zamárdi!
Hvala, občina in njen polgármester, župan Gyula Csákovics!
Pa sponzorji in dobavitelji; ZAM! ART a kultbuborék; ZAM Zamárdi s puncami in fanti, ki upravljajo z njima; Pizza Pazza; PartON Bistro; univerza Moholy-Nagy University of Art and Design Budapest; vsi prostovoljci, pomočniki; pa otroci, ki so na zmajskih delavnicah naredili toloko prelepih zmajčkov; pa naši gostitelji v stari zamárdski vili s čudovitim vrtom; pa Norbert (in Anouk!) za vso pomoč in za osupljive posnetke z dronom; pa še firmi Hello Wood za kamion, ki so ga posodili.
Hvala vsem prijateljem, starim in novim, s katerimi smo imeli čast leteti v Zamárdiju.
Predvsem pa hvala vam, Kati, István in Tóni. Najboljši ste!
Köszönöm szépen!
1 thought on “Z zmaji na Madžarsko: Égenjáró Nemzetközi Sárkányfesztivál”