Slovenija je vetrovno čudna dežela (nenazadnje je nas, ki spuščamo zmaje, dosti več od vetrnih elektrarn). Te čudne vetrovne razmere so nas tako primorale, da imamo cel kup različnih zmajev za različne vetrove – še posebej, kadar mora zmaj nositi še fotoaparat. Tako imamo rokkakuje za šibke, delte za srednje in slede za močnejše vetrove. A ko hitrost vetra pade pod tam nekje pet na uro, ga ni zmajskega junaka, ki bi spravil kamero v nebo. Takrat vlečemo ubogega rokkakuja v praznem upanju, da malce višje morda vseeno bolj piha; tekamo gor in dol po travnikih in kamero vlečemo po tleh, dokler se ne vdamo – ko ne piha dovolj, pač ne piha dovolj. To pa se za naš okus in naše želje zgodi vse preveč pogosto.
Rešitev tega problema je v resnici preprosta in temelji na preprosti fiziki. Teža zmaja je večalimanj sorazmerna njegovi višini (blago je tanko, palice so ozke in dolge), vzgon pa je sorazmeren kvadratu višine. Tako dvakrat večji zmaj štirikrat bolj potegne.
Manj je več, pravijo, več je pa še več – za letenje v praktičnem brezvetrju potrebujemo večjega zmaja.
Naš glavni fotografski zmaj je Veliki modri rokkaku, 160 cm širok in dva metra visok. Ni ravno majhen zmaj; s skoraj tremi kvadratnimi metri površine vleče kot hudič, ko piha čez 15 km/h, in zmore dvigniti fotoaparat na picavetu tam nekje do 5 km/h. Izjemen je, a ko veter pade pod pet na uro, tudi on ne zmore več. Za zmajsko fotografiranje v takih razmerah je potrebno več.
Pa je Jane, šef Dr.Agon Kites, šel in naredil večjega. Precej večjega. Tako velikega, da njegove orjaškosti na nebu sploh ne opazimo; šele ko se mehko spusti na tla, nas prevzame njegova gigantskost.
To je Veseli modri velikan.
Ta leteča pojava je klasični rokkaku, samo da je ogromen; 3 metre visok in skoraj da in pol širok. Moder je, kot pač mora biti, in leti kot … no, kot prijazni modri velikan.
Vsi trije modri rokkakuji so bili na nebu nad barjem oni dan, ko je merilec hitrosti vetra pokazal 2,4 kilometra na uro. Mali modri (160 x 120 cm) se je komajda držal tam zgoraj, Veliki modri (200 x 160) je letel, a ni zmogel dvigniti fotoaparata – Veseli velikan pa je stal kot pribit na nebo, vlekoč s silo, ki jo Veliki modri doseže pri več kot 20 km/h.
Strašen zmaj. Bleščeča fotografska kariera se mu obeta v tej deželi čudnih (in šibkih) vetrov …
In najboljši izgovor za ostati doma – “ne piha!” – nam je odletel …
