Nebeško ribarjenje

Par reči na tem svetu zmore resno ujeti naš pogled in nas začarati. Plameni odprtega ognja, recimo. Oblaki, ki se podijo čez nebo. Žuboreč potok.

Zmaji v vetru.

Spuščanje zmajev je zelo zen početje. Svet se skrči na veter, na petje vrvice, na ples zmaja. V eni roki je štrik (v drugi znabiti pivo), oči so prilepljene na nebo, ure minevajo … Vsi zmajarji trpijo zaradi bolečega vratu.

Zmajarjenje je kot ribarjenje – vrvica, pivo, ure in ure buljenja – samo da so tu oči uprte v nebo, tam pa v vodo.

Zato je zmaj v obliki ribe res primeren, cela jata še bolj. Metaforo krepijo.

Zmaji znajo biti res dobri v lovljenju pogledov (in krivljenju vratov). V resnici je povsem vseeno, kaj se spušča – cenena kitajska mavrična delta ali povsem nor edo z aplikejem, za katerega je mojster porabil na stotine ur – zmajarji so ribiči duš, zmaji so vabe.

Ljudje, ki so se tistega dne vozili po Barju, niso zgolj našli Nema, ampak kar tri. Plesali so nad drevesi in mokrotnimi travniki, kot da bežijo pred strašnim Trilobitom, četudi njih in nedolžnega morskega členonožca loči prepad stotin milijonov let.

Hecno, koliko zmajev je posnetih po vodnih bitjih; mante, hobotnice, meduze, ribe, kiti … Kot da plavajo, se zdi, kot da je nebo ocean.

Še eno bitje neba si je prišlo pobliže pogledati naše zmaje. Prapraprapravnuk, takorekoč; zmaje, prve leteče reči, ki smo jih naredili, in letalo povezuje tisoče let dolga nit. Mali je bil očaran: stari mojstri letenja še vedno zmorejo, še vedno uživajo v vetru, še vedno zlahka počnejo tisto, kar mi ljudje nikoli ne bomo mogli: letijo.

Zanimalo nas je, kako so zmaji videti od tam zgoraj, pa smo na enega pripeli fotoaparat. Sonce se je skrilo za oblake, pa svetloba ni bila ravno najboljša – a zmajsko fotografiranje je zmajsko fotografiranje: moramo, v krvi nam je.

Pa še čast smo izkazali tistim zmajem, ki le redko dobijo pozornost – delovnim konjem, ki vlečejo in omogočijo lepšim in zanimivejšim od sebe, da se sploh lahko dvignejo v nebo: pilotom.

Piloti se vedno skrivajo visoko zgoraj, medtem ko pisane pošasti, pripete na njih, pobirajo vse oooohe in aaahe. A brez njih ni zračnega spektakla, brez njih so lepotci in lepotice samo vreče, ki žalostno ležijona tleh. Živeli piloti!

Bil je res krasen dan. Vrtavke so se vrtele, ribice so plavale …

… vratovi so boleli.

Še Žogica Nogica je uživala v letu – čeprav ne zgleda preveč zadovoljna.

Zelo fin, zelo zen zmajski dan. Še takih!

Zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na Novem Modrem rokkakuju, izdelku mojstra Janeza iz Dr.Agon kites.

Leave a Comment