Poletje ni dober čas za zmajsko fotografiranje … zrak je kot melasa, možgani kot pire krompir in spuščanje zmajev človeku ravno ne pade na misel (če smo iskreni, nič ne pade na misel). Stati pod razbeljenim soncem na travniku, ki ga imajo milijoni insektov za dom, ni ravno zdravo, pa naj bodo zmaji še tako zen – in četudi je v hladilni torbi mrzlo pivo (ali šest njih).
Ampak … pred nekaj meseci so sredi Ljubljanskega barja, kjer se načeloma ne sme niti čebelnjaka postaviti, kaj šele štiri zidove, tla in streho, nekaj zgradili. Prva zgradba v srcu Barja po tisočletjih – zgradba, ki zapovrh posnema prav tiste, ki so stale tukaj štiri, pet, šest tisoč let nazaj.
Kolišče.
Mnogo čudes narave najdemo v krajinskem parku Ljubljansko barje. Nekateri so vsem na očeh, šotna barja, vlažni travniki z modro stožko, štorklje; drugi skriti, plašni in redki, vidre, barjanska okna, kosci, strašničini mravljiščarji, šakali. Globoko v črni, težki barjanski zemlji pa se skriva še nekaj: pričevanje o iznajdljivosti in domiselnosti naših prednikov, edinstven tip bivališč iz mlajše kamene in bronaste dobe, kolišča.
Tam v petem tisočletju pred našim štetjem je Barje prekivalo plitvo jezero – okej, strokovnjaki se še kregajo, ali je šlo res za jezero, ali za skupek močvirnih jezerc, ali je bilo Barje zgolj bolj ali manj poplavljena ravnic, in vse kaže na to zadnje. A kakorkoli že, danes bi se taki zamočvirjeni širjavi v širokem loku izognili, neolitičnim in bronastodobnim mojstrom pa je vodnata pokrajina nudila prav vse, kar so potrebovali: varnost in bogate vire. Pa je na Barju skoraj sedem tisoč let nazaj vzniknila takoimenovana kultura kolišč.
Kolišče je v resnici zelo preprosta in zelo učinkovita arhitekturna rešitev. Zarineš par kolov v mehko polžarico na dnu jezera (ali mlake, ali močvirja), nanje postaviš podest, na podestu pa zgradiš kočo. Težko dosegljivo in lahko ubranljivo bivališče nad vodo, ki teši žejo in nosi hrano.
Ko se je prvi neolitski arhitekt domislil, da bi si postavil hišo na kolih, so ga hitro začeli posnemati: zaenkrat smo na Barju odkrili 40 kolišč in zagotovo še kakšno čaka, da ga izkopljemo iz črne, mokre zemlje. Ko so se kolišča prijela, so trajala; najstarejše do zdaj odkrito je iz 4.600 pred našim štetjem, najmlajše iz 2.500. Dve tisočletji življenja in umiranja, ljubezni in prepirov, veselja in žalosti na kolih, zaritih v polžarico …
Barje se že od nastanka sem počasi suši, pa je nekega dne ostalo samo zoprno močvirje in živahno barjansko sosesko je vzel hudič. V bistvu že znamenito leseno kolo, ki nam ga je težka anoksična zemlja Barja tako lepo ohranila in ki so ga datirali tja okoli leta 3.100 pr.n.š., oznanja počasno zamiranje koliščarske kulture. Kolišča niso bila več kul, iz vzhoda so prihajali črnolasi tujci z ostrejšimi bodali, Jazon je ubil zmaja … prišla je doba resnega kmetijstva, obrti, trgovine in osvajanj, proti kateri naši koliščarji niso imeli šans. Prilagodi se ali zgini – koliščarji so se prilagodili, kolišča so izginila, potopljena v črno prst, pokrita z odejo šote in tisočletij.
Nekje v devetnajstem stoletju so rezači barjanske šote in kopači melioracijskih jarkov začeli odkrivati nenavadne ostaline. Kar je lezlo iz zemlje, je začelo zanimati arheologe; najprej so iskali kipce in bronasto bižuterijo, potem nova nahališča, še kasneje izginulo kulturo, način življenja, koliščarje. Na koncu so znanstveniki in zanesenjaki združili moči in prepričali UNESCO, da je skupino kolišč pri Igu, to edinstveno zvezo ljudi in vode, sam UNESCO prepoznal kot neprecenljivo dediščino vsega človeštva.
Je pa hecno danes obiskati Unescovo svetono dediščino kolišč na Barju – ker pač ni česa videti. Vse, kar nam je ostalo od koliščarjev in njihovih hiš na kolih, je ali v muzejih, ali pa ostaja skrito v barjanski zemlji. Razlog za to je jasen: ostaline so večalimanj zmeda z vodo prepojenega lesa, premešana in polomljena od teže prsti in časa. Redki so leseni predmeti, ki se ohranijo pet tisoč let in več – le puščave, ledeniki in močvirja znajo tako lepo skrbeti za les – če bi jih potegnili na zrak, bi zgnili, razpadli, izginili.
Že res, da je puščanje ostalin skrbi zemlje logično, ni pa privlačno; človek hoče stvari videti in otipati. Slogan “pridite na Barje in si oglejte svetovno dediščino – prav nič se ne vidi!” bi pritegnil le redke; radovedni šolarji, ki jih vlečejo na Barje gledat imaginarna kolišča, se dolgočasijo, zdolgočaseni otroci pa zrastejo v odrasle, ki jih bolj malo reči zanima. Kaj se torej lahko stori? Se da kolišča na nek način narediti vidna, otipljiva, resnična?
Ja, se da.
Da se, na primer, zgraditi kolišče – točno tako, kot je nekdaj bilo. Potrebujemo le jezerce ali mlako, stotine kolov, ki jih zarinemo v polžarico, na njih postavimo podest in na podestu zgradimo koče. Še drevak za vožnjo po jezeru, pa imamo čisto pravo kolišče, po katerem lahko hodimo, s kočami, v katerih lahko prespimo!
Pa so mojstri in navdušenci iz ZRC SAZU, občine Ig, kulturnega ministrstva in Evropskega sklada za regionalni razvoj stopili skupaj, naredili načrt, zbrali sredstva – in v samem srcu Barja je zraslo nekaj, česar tod okoli že tisočletja ni bilo moč videti.
Pravo kolišče.
MorostIg – ime združuje staro besedo za močvirje in ime bližnjega naselja Ig – je neke vrste skansen, muzej na prostem, natančna rekonstrukcija kolišča, ki stoji praktično točno tam, kjer je pred 4.600 leti stalo najstarejše znano barjansko kolišče Resnikov prekop. Deblak v jezercu, replika tistega, ki so ga našli pri Mateni, daje še dodatno avtentičnost vsemu skupaj. Dvignjena pot pelje do kolišča, informativne table vodijo nazaj v čas in pripovedujejo zgodbo o življenju pred tisoči let.
Lep, miren, skrivnoste kraj je to, točka, kjer se dotakneta sedanjost in preteklost. Skupaj z muzejem v središču Iga – hiša Morostig – je odličen cilj za prijetno popoldne, za učenje, odkrivanje in kontemplacijo.
In, seveda, odličen cilj za zmajsko fotografiranje!
Ljubljansko barje je občutljiv ekosistem, kot krajinski park je resno ščiten. Tu je težko snemati iz zraka, pa naj bo cilj še tako privlačen; droni plašijo ptice, motijo vidre, masakrirajo metulje in prepodijo šakale.
Zmaj pa, ta sin Eola (ali, bolje egipčanskega boga vetra Shuja, da smo vsaj v času bližje našim koliščarjem), brat ptic in netopirjev, ne plaši in ne podi nikogar. Zmaj leti tiho in mirno, visoko zgoraj počiva na blazini vetra in si nežno deli nebo z otroci Narave. Fotoaparat, pripet na vrvico zmaja, skoraj neviden tiho opazuje vse pod seboj. Zmajska fotografija je naravi prijazen način, da na zemljo pogledamo z očmi ptic in bogov.
Zmaji bi bili koliščarjem všeč.
Zmajske fotografije smo posneli z Insta360 na Starem modrem rokkakuju in z Nikonom P330 na Novem modrem rokkakuju; oba zmaja je sežil in umeril mojster Janez Vizjak, Dr.Agon kites.