Opeke, ki so zgradile Ljubljano

Koseze so še kar prijetna soseska severozahodno od centra Ljubljane, ki je iz majhne vasice zrasla zajetno naselje, kjer biva skoraj 10.000 prebivalcev.

Čeravno majhna vasica skoraj ves čas svojega obstoja, imajo Koseze precej bogato zgodovino. Blizu je paleolitsko plano najdišče, pa par selišč iz bronaste dobe, skozi naselje teče trasa nekdanjega rimskjega vodovoda, ki je oskrboval Emono.

Kaže, da med selitvami narodov niti eden od njih ni pozabil korakati tu mimo; od Hunov do Avarov, do Gotov (ti imajo v Dravljah pokopališče) in, seveda, Slovanov.

Koseze so dobile svoje ime po kosezih, nenavadnemu in še vedno ne dovolj dobro razumljenemu socialnemu sloju iz zgodnjega srednjega veka. So bili to svobodnjaki, svobodni in bogati kmetje – ali konjeniki, zaščitnica vazalov – ali celopreostanek slovanskega plemstva? Še za izvor besede nismo prepričani, ali je naša ali hrvaška, langobardska ali avarska – so kosezi povezani s qazaqi?

Ne vemo. Vemo pa, da se beseda kot izraz za ljudi in kot ime naselja pojavlja izključno po Koroškem in Kranjskem, na področju prve kolonizacije Alpskih Slovanov, se pravi, nas. Mimogrede, zgodba o Teharskih kosezih je nadvse zanimiva in se vam splača pobrskat za njo.

Kakorkoli že, Koseze so najverjetneje nastale kot posest nekega koseza med 9. in 13. stoletjem. Prva omemba Kosez je iz 1414, ko je Pankrac Jamski pet koseških kmetij v fevd podelil Petru Ortoni, ljubljanskemu meščanu. Stara cerkec svete Margarete je zelo stara; freske na fasadi so iz 15. stoletja, sama cerkev pa znabiti še starejša.

Odsihmal pa vse do pred kratkim se v Kosezah ni godilo kaj dosti zanimivega – prodajali so se fevdi, pa potem desetine, pa potem kmetije – dokler ni v te kraje zašel neki Šved.

Na nekaterih ljubljanskih ulicah še najdemo stare kovinske pokrove kanalizacisjkih in odtočnih jaškov, na katerih piše Laibach – Ljubljana – G. Tönnies (prav z njih so si Laibachi ime vzeli, so rekli). Ti pokrovi so del orjaške, a do še desetletja nazaj skoraj neznane dediščine enega najbolj ključnih ustvarjalcev Ljubljane, Gustava Johanna Ludvika Tönniesa. Ni bil ne umetnik ne arhitekt, pa vendar je tako zaznamoval naše glavno mesto, da bi mu brez težav rekli Tönniesova Ljubljana.

Gustav se je rodil leta 1814 v hanzeatskem mestu Strålsund, ki je bil tedaj v švedskih rokah (danes je del nemške Pomorjanske). Izučil se je za tesarja in leta 1845 prišel iz Gradca v Ljubljano postavit ostrešje Kolizeja. Kozizej je bil ogromen, tedaj ena največjih stavb sploh, Tönnies pa se je tako izkazal, da mu je Jožef Nepomuk Hradecki, takratni župan Ljubljane, ponudil mesto mestnega gradbinca.

Podjetni Gustav je zgrabil priložnost in ni trajalo dolgo, ko je imel v lasti železarne, orodjarne in kamnolome; pogodbe z mestom in zasebniki so deževale, Tönniesova podjetja pa nezadržno rasla.

Koseze ležijo na vlažnih, močvirnih tleh, bogatih z glino. Pa je nekega dne sem prišel podjetni Gustav, postavil supermoderno opekarno s prvo krožno pečjo v Avstoogrski – in začel kopati glino.

In kopal je kot nor. Skoraj vsaka večja javna zgradba, pa cel kup zasebnih in industrijskih objektov v Ljubljani, ki so bila zgrajeni po letu 1850, predvsm pa po potrelu leta 1895, je narejenih iz koseške gline. Cukrarna in Tobačna. Mladika in Katoliška tiskarna, kjer je danes pravna fakulteta. Centralna lekarna na Prešernovem trgu. Jakopičev paviljon, sodišče, Banka Slovenije … ni da ni; vse je gradil Tönnies s sinovi, in vse opeke so iz njegove opekarne.

Druga svetovna vojna je to besno gradnjo ustavila, po vojni pa opekarne niso več zagnali. Enega od glinokopov so zasuli, drugega pa poplavili – in nastal je Koseški bajer, poleg Tönniesove vile edini ostanek opekarn.

Koseški bajer je prijeten in zanimiv, habitat neredkim rastlinam in živalim, mesto oddiha za družine, sprehajalce, razposajeno mladino in ribiče.

Se pa le redkokdo, ki na pomolu ob bajerju opazujoč labode počiva, spomni na podjetnega Gustava – Šveda, ki je naredil to luknjo v tla, da bi zgradil Ljubljano.

Vse zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na Novem Modrem rokkakuju.

Leave a Comment