Semmi sem rombolja annyira az ember testét, mint a tétlenség.
– Aristotelesz
Istvánove oči so bile široko odprte in malo motne … dva svetovasta se odslikovala v njih: svet smeha, radosti in veselja – in svet žalosti, sivine in široke madžarske ravnice.
Istvánove oči so spraševale.
In bile so neutešljive.
pa je Gregor rekel – ja. In István je bil srečen.
Samo poglejte ga, kako dirja s svojo Muslinco 🙂
Sayonara!
– Gyurijev pozdrav, ko je prvič srečal Yoh
Iz Ljubljane smo se odpeljali do zob oboroženi. Tri hude reči smo imeli s seboj, da jih neusmiljeno stresemo na nič hudega sluteče Zamárdijce sredi njihovega prijetnega mesteca na obali Madžarskega morja, se pravi, Blatnega jezera.
Imeli smo materiala za več kot 200 zmajčkov, da izvedemo svojo delavnico za otroke. Imeli smo trilobita z lučkami (in napolnjeno baterijo!), da razsvetlimo noč nad Zamárdijem
Im imeli smo Yoh!
To je bilo eno tistih tipičnih naključij, ki se lahko pripetijo samo zmajarjem. Alja, ki smo jo spoznali lani na Festivalu Plavajoči grad, si je dobila novo službo in postala vodja projektov v ljubljanskem Centru Rog. Nekako je shranila našo telefonsko, pa nas je kak teden pred madžarskim festivalom slučajno poklicala.
– Ej živjo, tukaj v Rogu imamo na rezidenci eno Japonko, ki dela zmaje, pa sem se na vas spomnila, ker ste edini zmajarji, ki jih poznam. A bi ji lahko kaj pomagali, glede materiala recimo, pa kak nasvet pa to?
– Katera Japonka, ki dela zmaje?
– Joj, ne vem imena iz glave … Yoh, se mi zdi …
– Yoh Yasuda!?
– Ja, pomoje ja …
– Smo na poti, daj nam 15 minut!
Yoh Yasuda ne “dela zmajev” Yoh ustvarja neverjetne leteče umetnine. Tu ne gre za rokkakuje z luštnimi appliquéji, ali za hecne 3D napihljive zmaje, v obliki človeške ribice, recimo – zdaj govorimo o resni umetnosti. Yoh je diplomirala in magistrirala na umetniški akademiji v Tokiu, ustvarjala na Japonskem in v Indoneziji ter svoje zračne umetnine razstavljala po celem svetiu. Da je rezidentka v Rogu, je povsem noro!
Tale prototip zmaja-cvetlice je ustvarila v parih minutah …
Skratka, Yoh je v Ljubljani! Zdrveli smo v Center Rog, napadli zadržano umetnico z blebetanjem o vsem mogočem – potem pa smo se spogledali … in vprašali:
Ej, a bi šla ta vikend z nami na Madžarsko na en zmajski festival?
Slab teden je bila v ljubljani, pa smo bili prepričani, da bo odklonila. Dekle se more malo aklimatizirati, navaditi na nov kraj, preden začne bluzit naokrog. Da bi jo dva čudaka, ki ju je komaj spoznala, takoj zvlekla nekam na Madžarsko, se je zdelo za kanec preveč.
Oh, z veseljem bi šla!
O. No, zdaj smo morali o tej naši krasni ideji obvestiti še ničhudegasluteče organizatorje festivala, pa smo Istvánu pustili sporočilo tik preden je telefon crknil. Pa je István nazaj poslal čudovit voicemail:
Prosim prosim prosimprosimprosim – naj pride, valda naj pride, takoj naj pride!
Pa smo jo vzeli s seboj.
Ona pa je s seboj vzela zmaja, ki se je izkazal za najlepšega na festivalu: ogromen list Fatsie japonice, japonske aralije.
Hej lepotec, katere vere si?
– L’ubica
Jesenska sezona zmajskih festivalov se je končno začela; po dolgem, vročem in praktično brezvetrnem poletju smo komaj čakali, da srečamo zmajske prijatelje. Tak majhen in sladek festival, kot je Égenjáró Sárkányfesztivál v Zamárdiju je idealen za take reči – in je bil točno to, kar smo potrebovali.
Čakala nas je L’ubica, pa Gyuri, Erzsébet, Ferenc in Kati, pa István, pa Toni in Réka. Pa Daniela in Gerhard! In Norbert, ki se je resno trudil, da bi zgledal še bolj trapast kot lani.
Malo reči se lahko primerja s tem, ko stopiš iz avta na zmajsko poljano in zagledaš najboljše prijatelje, ki tečejo proti tebi. Objemčki, poljubki in čvek, ki se nadaljuje, kot bi se razšli v četrtek, ne pred preveč meseci.
In malo neizzvanih propozicij se lahko meri z L’ubičinimi …
Treba jim je pokazat.
-Gregor
Vetrovna ravnica okrog Blatnega jezera je, no, ponavadi vetrovna. In res: veter je krasno pihal v sredo, v četrtek, petek, in v ponedeljek.
Égenjáró Nemzetközi Sárkányfesztivál je bil v soboto in nedeljo.
Zmaji morajo leteti. Festival, kjer žalostni kupčki tkanine ležijo po travi, je bolj beden festival. Ja, pravi mojstri – Ferenc, Gyuri, Gerhard, István, Gregor s svojo MASAG β – so spravili svoje super letalnike tja visoko, kjer jih je zgrabila nežna sapica in jih nekako držala. Ampak pet ali šest zmajev dvesto metrov nad tlemi težko naredijo spektakularen zmajski festival.
Saj smo otrokom dali trilobita, da so ga vlekli, ga spravili v zrak in se pri tem neizmerno zabavali, ampak to res ni to …
Ja, za dober festival morajo zmaji leteti – mora pa jih tudi biti vse polno. Maj je več, pravijo, ampak več je pa še več. In ko ti zmaji večalimanj ležijo po tleh, lahko festival reši samo ena reč.
Otroci! Toni in njegovi študenti z MOME so imeli krasno zmajsko delavnico za mulce, na kateri so rezali in barvali res lepe majhne ptičke, jim lepili repe, vezali vrvice in potem tekali z njimi po travniku, da so pobarvali nebo.
Ampak …
Majhni ptički so majhni, predvsem pa so kar zakomplicirani: otroku vzame skoraj pol ure, da ga naredi do konca, tudi če starši na polno pomagajo. Kar je pomenilo, da se je po dveh urah delavnice nad travnikom spreletavalo kakih štirideset ptičkov.
Ne stotine in stotine njih, kot se to zgodi na naših pankerskih, kaotičnih delavnicah.
Že lani smo prav na tem festivalu razlagali Toniju, da nas pri zmajih za zmajsko delavnico zanima samo dvoje: stroški materiala in čas, potreben za izdelavo zmaja. Tukaj pa je manj res več, smo razlagali Toniju, ki nas je skeptično gledal: tile tipi mislijo samo na to, kako bi čimbolj prišparali, pa da bi čimmanj časa porabili za otroke. Skepsa je vztrajala:
Ej Toni, s sabo imamo vse za delavnico!
Hmmm … mogoče jutri, okej?
Okej. Pa bomo jutri vam sumničavim Madžarom ppokazali, kako se naredi zmajsko delavnico.
Vsak otrok dobro ve, da je biti poreden neskočno zabavnejše kot biti priden.
– Janikovszky Éva.
Llani je bil Égenjáró Fesztival posvečen očetu madžarske zmajske kulture, velikemu Istvánu Bodóczkyu. Letos je le njegova ogromna glava zmajaje spremljala naše zmajske lumparije, sam festival pa je bil posvečen najbolj slavni avtorici otroške literature v zgodovini Madžarske: Évi Janikovszky.
Vsak Madžar pozna Évo in njen suh, direkten humor, s katero so prežete vse njene knjige. Vsak Madžar je zrasel ob njenih likih, ki jih je v življenje priklical izjemni ilustrator László Réber. Skupaj sta ustvarila nekaj res redkega: serijo knjig, ki so izoblikovale generacijo za generacijo otrok; knjig, ki so na res zabaven način kazale absurdnost, čudaštvo, pa tudi hinavskost odraslih.
Sto let mineva od Évinega rojstva, pa so jo organizatorji izbrali za dobrega duha festivala.
In kako dobro so izbrali! Na zmajskem festivalu se razlike med otroci in odraslimi izbrišejo, in to na pravi način: da se odrasli pootročijo. Vsi tekamo kot nori z vrvicami v roki: vrvicami, na koncu katerih visoko nad nami plešejo zmaji. Redko ljudje odobravajoče kimajo, ko skupina odraslih vrešči in se vali gor in dol po livadah ….
Založba Móra – velikodušen pokrovitelj festivala – nam je podarila eno Évinih najbolj značilnih del, Po kom se bo ta otrok vrgel, pa si sicer malce pozno, a od srca, madžariziramo košček našega otroštva.
Čakaj čakaj … ti hočeš da JAZ pokažem VAMA, kako se naredi patang???
Gregor prijetnemu paru iz … Indije
Jutri je končno napočil, pa nam je Toni odmeril eno mizo, da bi izvedli našo noro zmajsko delavnico. Toni ni slutil, da se pripravlja popoln kaos – in past, v katero se bo ujel.
Bom pomagal, pa prevajal pa take reči …, je rekel.
Toni se je za našo mizo usedel ob desetih dopoldne. Prva mušterija je prišla, malemu smo kazali, kaj mora narediti, Toni je prevajal.
Prvi otrok je stekel stran in naredil najboljšo reklamo za delavnico: zmajček, ki ves pisan leti. Pa se je usulo.
Pri petem mulcu je Toni že kazal, kako se zalepijo ojačitve na robovih.
Otrok je bilo kmalu preveč za eno mizo, pa smo zasedli drugo. In tretjo. In četrto …
Toni je scela padel v delavnico: paličice, papir, selotejp, vrvice, repi … En otrok za drugim je radostno zdirjal na travnik, nebo nad Zamadrijem se je polnilo in barvalo.
Deset zmajev. Dvajset. Trideset, štirideset, petdeset …
Toni ni več zaznaval zunanjega sveta. Živjo, a bi naredila zmaja? Kar usedi se. Tule je papir, takole zalepiš … zdaj pa tele paličice … pa še vrvica in si pilot! Živjo, a bi naredil zmaja? Kar usedi se. Tule je papir ...
– Toni, kosilo!
– E?
– Kosilo imamo.
– E???
– Hrana, Toni. Jesti. Ham ham.
– A!
Kosilo je blo ob enih. Tonija smo izpod kupa otrok in zmajev uspeli zvleči ob dveh.
Ko smo se vrnili in počasi pakirali za povratek domov, pa je prišel István s svojimi očmi, ki jim ne moreš reči ne.
In Gregor je rekel – ja.
Pa smo imeli še eno delavnico. Ptički so se umaknili patangom, ki so prekrili nebo nad obalo Blatnega jezera. Toni pa še danes kontemplira edinstveno dinamiko delavnic pankerskega tipa, kjer je vse zmešano, kjer otroci in starši bolj hitijo, da bi rešili zaplete, kot delajo zmaje, kjer so vsi povsem zatopljeni v skupno delo; klobčič popolnega kaosa, iz katerega vsako minuto na travnik steče otrok z zmajem.
Smo jim pokazali, skeptičnim Madžarom, kako se to dela.
Ko smo ravno omenili kosilo – hrana je temelj zmajskega fastivala in dostikrat si ljudje bolj zapomnijo, kaj so jedli, kot kako je pihalo in kakšen zračni spektakel so ustvarili. Pozt do zmajarjevega srca pač vodi skozi želodec.
V Zamárdiju smo imeli na voljo fine pice, ki nam jih je zrihtal eden od pokroviteljev, lokalna Pizza Pazza. V nedeljo smo imeli krasno kosilo v bistroju Part on prav na oblai Balatona. A vrhunec je bila, kot je to že v navadi, prava madžarska večerja, ki nam jo je pripravil nihče drug kot – Toni!
Lani nas je do vrha napolnil s slambucom, naše ooohanje in aaahanje in mmmjanje pa ga je spodbudilo, da je tudi letos na plano potegnil svoj orjaški kotel in ga napolnil z vsem mogočim: tako meso, drugačno meso, slanina, salo, strošji fižol, krompir, šop skrivnostnih začimb …
In zvrhano merico gorčice (ta detajl naredi vse).
Bo dolgih urah brbotanja na odprtem ognju je Toni spet ustvaril nekaj božanskega: dobesedno, saj je še Szélanya, tukajšnja boginja vetra, opustila svoje delo, se usedla in praznila skledo za skledo.
In skledo za skledo smo si privoščili tudi mi.
Prosim prosim prosim, samo še enkrat!
– dobri ljudje Zamárdija
Vetrovna madžarska ravnica, ja. Piha kar naprej – razen ko je zmajski festival.
No, nekaj lene termike se je našlo – ravno toliko, da je Gerhard vanje spuščal enega krasnega zmaja za drugim in se nam smejal, ko smo žalostno zrli v naše neleteče vreče na tleh.
A termika gre zgodaj spat: ko je sonce zašlo, je bilo kot da bi odrezal. Kar je seveda problem, če si napovedoval nočno letenje
Zakaj napovedujete nočno letenje, če pa ni vetra!!! se je drl nek zoprnež Istvánu v obraz – poleg plakata, na katerem je pisalo: Nočno letenje zmajev, če bo vreme to dopuščalo.
Ker je lokalna boginja vetra mlatial Tonijevo božansko župo, nismo imeli izbire. Množice so pričakovale, množice bodo dobile.
Pa smo – težko je to priznati – tekli.
Množice so se drle: OOOoooooOOOOOooohhhhHHHHhh!!!
Še enkrat.
WooohooOOOOoooOOOooo!!!
Pa še enkrat.
AAAAaaaaAAAAAAA!!!
Hrumenje zamardskega ljudstva nas je podžigalo, a trilobit je težak, pot pa dolga. Istvan, jaz ne morem več … Jaz tudi ne.
Prosim prosim prosim, samo še enkrat!
Očej. Še enkrat.
Zakaj bi rad napisal črko O na tablico mojega avtomobila???
– Ferenc, tik preden je eksplodiral od smeha
V eni tistih neskončnih zmajskih debat sredi noči smo razpravljali o razlikah med službo in poklicem. Recimo, učitelj: to je poklic, ne služba. Umetniki so poklicani. Pa znanstveniki, smo se strinjali. Zdravniki! Seveda. Odvetniki, je dodal Gregor, jasno. Malce smo se sprli glede tega, ali filozofi štejejo, pa se na koncu zedinili: štejejo.
Torej, pet osnovnih poklicev: dolžina in kakovost življenja – zdravniki. Raziskovanje okolja – znanstveniki. Raziskovanje uma – filozofi. Učenje – učitelji. In razmerja, temelj civilizacije – pravniki.
Enega smo pozabili.
Ja?
Jep … zmajarji!
Na to smo pili, seveda – in tako okrepljeni ugotovili, da lahko percepcijo nekega avtomobila spremenimo tako, da registrski tablici dodamo eno samo črko:
Do jutra in naprej smo se režali …
Sem videl tvojo kamero v zraku …
Jaz pa sem pogrešal tvojo!
– Gerhard in Saša o zmajski fotografiji
Gerhard je tihi mojster fotografiranja iz zraka s pomočjo zmaja, pa je vmes šel in na termiki posnel krasen zmajski video: vrhunska delta je stala tam gor tako mirno, da ni imel softver za stabilizacijo slike prav nič za početi.
Mi, ki se vedno tako ustimo glede zmajske fotografije, pa smo imeli s seboj le težkega, lesenega picaveta, ki ga s kamero v blatnojezerski sapici niti Originalni modri rokkaku ni zmogel ponesti v nebo. Gerhardov lahkotni uspeh nam je jasno šel na živce, pa smo rokkakuja vlekli in cukali na vse kriplje, se izogibali zmajejednim drevesom in bentili nad termiko, ki je kamero pustila zibati le nekaj metrov nad tlemi.
A smo ujeli L’ubičinega zmaja v zraku!
Pa naš bazni tabor, ZAM! Kulbuborék!
Pa polotok z opatijo Tihany …
Tako da je na koncu naša seansa zmajskega fotografiranja bila kar uspešna.
Nigen!
– Gyuri Hunorju, potem ko je Gregor obogatil madžarščino z novo besedo
Nekje na sredi naše zmajske delavnice, ko sta Gregor in Toni bolj spominjala na zombije kot na racionalna bitja, je madžarščina dobila novo besedo.
Le prgišče madžarskih besed poznamo … vége iz znamenite risanke Gustav, pa női in férfi, ki pomenita gospe in gospode ter jih vemo iz stranišča čudnega bara v Nagykanizsi. Še ena koristna madžarska beseda je igen, ki pomeni – ja.
Pa je Gregor, soočen s povsem narobe narejeno grozoto od zmaja, hotel zakričati NE!!!! – in to v madžarščini. Vlak njegovih misli je že imel zamudo, pa je vzel igen – in ga zanikal:
Nigen!!!
Beseda, porojena iz nuje, razširjena kot hec, se je naselila v vsakdanji jezik: Gyuri je svojemu sinu hotel dopovedati, da ni šans, da bi mali dobil, kar hoče. Pa mu je rekel – nigen.
(Vsaj tako smo slišali – madžarščina je težka, še posebej če poznaš le par besed, pa še od tega večino iz nekega zakotnega stranišča.)
Se bo nigen prijel? Morda – oziroma, kot to rečemo v madžarščini: migen!
Kar pa se tiče vprašanja, ali pridemo spet v Zamardi – odgovir ni ne nigen, ne migen.
Povsem zagotovo je igen!
Hvalahvala hvala vsem, ki so še enkrat spravili skupaj fantastični Égenjáró Nemzetközi Sárkányfesztivál.
Kati, István in Tóni – najboljši ste.
Hvala jasno vsem zmajskim prijateljem na letalnem polju. Hvala vsem pokroviteljem, podpornikom, prostovoljcem in organizatorjem. Hvala otrokom, ki so delali zmaje in tekali z njimi, da so napolnili nebo.
Hvala ZAM! ART a kultbuborék, ZAM Zamárdi, Pizza Pazza, PartON Bistro, Moholy-Nagy University of Art and Design Budapest – in hvala, Norbert, za čudovite posnetke z dronom (ki jih še vedno čakamo!).
In seveda, hvala Yoh, ki je komaj prišla v Ljubljano, pa se je naenkrat znašla sredi Madžarske, kjer je spustila najlepšega zmaja festivala. To je zmajarstvo: nikoli ne veš, kje in s kom se boš znašel, kdo te bo ugrabil in koliko zmajev boš naredil in poslal v nebo.
In če ni vetra, je pa tu Tonijeva župa.
P.S.
Kar nekaj fotografij smo brezsramno ukradli Réki, Danieli, Gerhardu in ostalim.
It was a fantastic festival with you all !
I never would have guessed what was hidden in my license plate 🙂
:-)))
it is always so great and funny to be with you … can’t wait to meet all of you guys again! 😉