Animula vagula blandula,
hospes comesque corporis –
quae nunc abibis in loca?
Pallidula rigida nudula,
nec, ut soles, dabis iocos!
– Hadrian Imp.
Stojimo na sveti zemlji, tisočletja preteklosti pod našimi podplati. Pozabljeno, izgubljeno, razrušeno mesto – a še vedno sveto; s svetostjo smrtniki nimamo nič: ni naša, da bi jo dajali in jemali.
Oblaki zgodovine, ki prekrivajo to mesto, so težki in nepredirni, le nekaj bleskov se prebije skoznje: besede feničanski in prokonzul, imena, kot so Hasdrubal in Hanibal, pa Katon Utičan (ki je tu blizu konec storil) in njegov zoprni, kričavi praded Katon Cenzor.
Ko stojiš na ruševinah, lahko slišiš starejšega Katona, kako tolče s pestjo po rostri in vrešči: Esse delendam! Esse delendam! Delendam! … in čutiš, kako zlovešči refren odmeva od starodavnih zidov. Morda je prav piš Katonove jeze vrgel našega zmaja prek forumske cisterne.
Oudna. Uthina. Colonia Iulia Tertiadecimanorum Uthina.
Niso je legije podrle, uničil jo je Čas.
Plodno ravnico reke Miliane so že kdovekdaj poselili Amazighi, Berberi, njih predniki in predniki njihovih prednikov. Petdeset kilometrov južno od Kartagine je nastalo in se razvilo kar pomembno punsko mesto. Ko pa je Kartagino zavzel in porušil Rim, se je mesto znašlo na pravi strani jarka, imenovanega Fossa Regia, ki je delil zdaj rimsko provinco Africa proconsulensis od Numidije.
Ta del Tunizije se je povsem romaniziral in polatinil. Veterani trinajste legije, Legio XIII Gemina, so se naselili v in okrog mesta, ki so mu nadeli pompozno ime Colonia Iulia Tertiadecimanorum Uthina. S tako veličastnim imenom je Uthina je hitro rasla in se razvila v eno pomembnejših mest v prokonzulski Afriki.
V Uthini so bogatuni gradili veličastne vile, kot je tista Laberijev, pa Ikariosa in nekega napihnjeca, ki si je rekel Industrius. Umetniki so se kosali, kdo bo napravil krasnejši in večji mozaik. Na Kapitolu je zrasla bazilika, pa forum s kolonadami – ti polomljeni stebri še danes štrlijo v zrak.
Akvedukt je v Uthino pripeljal čisto vodo, ki so jo shranjevali v dveh orjaških cisternah. Terme – zasebne in javne – so privabljale meščane, kot so jih tudi števine tabernae in, ahem, lupanaria.
Et alonim u alonut šukart karuti iš timlakun alt amakum es.
– Hanno
Ja, ko je šel rokkaku s kamero poševno v nebo, smo prosili bogove in boginje, ki čuvajo to mesto, naj ju obvarujejo. In ja, včasih te zmajsko fotografiranje pripelje v čudne kraje in te sili v prečrkovanje fraz v čudnih jezikih – kot je, na primer, stara feničanščina. A težava z bogovi in boginjami je vedno ista: katerega oziroma katero izbrati? Je sam Baal Hammon prignal grozljivi piš, ki je na kocu butnil zmaja na tla? Se je Tanit v zadnjem hipu spremenila v drevo in nežno ujela kamero v svoje vejnate roke? Se je vmešala kapitolska triada, Jupiter, Juno in Minerva, ko smo ravno s kapitola spustili zmaja? Ali pa je bilo res vse skupaj v rokah enega in edinega Boga?
Kakorkoli že, zmaj je strmoglavil. Staro dobro MASAG β je skupaj držal kos lepilnega traku, ki ni zdržal orkanskega vetra nad Uthino.
“Et alonum u alonut karuti … deos deasque veneror, qui hanc urbem colunt … prosimo bogove in boginje, ki vladajo temu mestu …“
Če se nas vpraša, je bila Tanit rešiteljica.
Zmaj je kolapsiral, a še vedno tako vlekel za vrvico, da je rezala skozi rokavice in roke. Edina rešitev, ki nam je padla na pamet, je bilo enostavno izpustiti vrvico – a bi s tem verjetno izgubili tudi kašen prst. Pa so nam milostljivi bogovi zameglili um, da smo zmrznili, držeč napeto vrvico, in nemočno gledali, kako je zmaj letel v tla, kamera pa proti ostrim kamnom dva tisoč let starega vodnega zbiralnika.
Rokkakuja smo našli na oni strani zidov, jeznega in osramočenega, a večalimanj nepoškodovanega. Skoraj dvesto metrov vrvice se je ovilo okrog rimskih opek. Kamera pa je, slepa za vso dramo, ki smo jo gledali kot v počasnem posnetku, veselo fotografirala naprej, v varnih (božjih?) rokah edinega drevesa daleč naokoli.
Tak je smisel za humor bogov in boginj, ki čuvajo Uthino.
Tole je šlo pa za las. Dajmo še enkrat!
– neodgovorni Saša
Hadrijan – Imperator Caesar Traianus Hadrianus Augustus – je verjetno obiskal Uthino na enem od svojih številnih potovanj. Morda si je privoščil obisk razkošnih term, morda v spremstvu svojega bitinijskega ljubimca Antinoa. Vsekakor pa je vrgel tristo petdeset tisoč sestercev za gradnjo (ali razširitev) uthinskega amfiteatra – kar ni bilo ravno cesarsko darilo; štiri tisočake je recimo one dni zahteval odvetnik, da se je sploh na sodišču prikazal (a so morda afriške cene bile bolj prijazne od tistih v prestolnici).
Uthinski amfiteater je vseeno postal eden večjih v Afriki: stodvajset metrov dolga in devetdeset metrov široka elipsa s sedišči za šestnajst tisoč gledalcev. Oder je meril šestdeset metrov v dolžino in petintrideset počez, več kot dovolj za veličastne – in grozljive – spektakle.
Mogoče se je Hadrijan spomnil Uthine, ko je (če je) na smrtni postelji spisal svojo znamenito pesem, Animula vagula blandula:
Duša moja mala potepuška,
zvesta gostja mojega telesa,
zdaj odhajaš v tuje kraje,
v blede, hladne in puščobne,
zdaj bo konec tvojih šal!
Veter je še vedno besnel, ko je na novo zlepljena Beta še enkrat švignila poševno v težko, oblačno nebo. Še eno strašljivo zmajsko fotografiranje: nervozno, napeto in boleče. Ampak – kolikokrat pa imamo priložnost, da vrvico zmaja zavežemo okoli rimske arhotekture, in to v Afriki? Vitruvij bi bil zagotovo ponosen na nas, in z lahkoto smo si predstavljali, kako nam velikodušni Hadrijan v zahvalo nakloni mošnjo aureusov.
Saj je zapravljal denar po Uthini!
Le redko zmajsko fotografiranje se lahko meri z dvema nad Uthino. Stati na veličastnih ruševinah veličastnega mesta v veličastnem, davno minulem imperiju. Leteti nad sveto zemljo, v čudoviti deželi, na drugi celini. Prositi bogove in boginje, ki še vedno čuvajo ta kraj. Doživeti strmoglavljenje zmaja v najboljši družbi: družbi odličnih prijateljev, ki se na vsa usta režijo.
Nepozabno.
Hvala, Oudna.
Hvala, Tunizija.
Zmajske fotke posnete z Insta360 ACE na MASAG β rokkakuju.
Hadrijanovo pesem je prepesnila Saša Jerele.
1 thought on “Duša mala potepuška: zmaj nad Uthino”