Tole je drugi del zgodbic o ljubljanskih forštatih – predmestjih, zgrajenih tik za mestnim obzidjem, ki so bila od nekdaj tako tesno povezana z mestom, da so se po podrtju zidov takoj zlila z njim, in so integralni del Ljubljane takorekoč od samega začetka. Sedem forštatov ima Ljubljana: Šentpeter, Poljane, Karlovški forštat, Trnovo, Krakovo, Gradišče in Kapucinski forštat. Prvi del je bil o Šentpetru – tale je o Trnovem.
Trnovo, kràj nesréčniga iména – je napisal Pesnik. Kraj, ki nosi nesrečno ime – trnasto, trnja polno – ali kraj, ki ga je nesreča zavila vase in mu dala ime? Ko se danes sproščeno sprehajamo po senčnem, prijetnem, tihem Trnovu, težko opazimo, da oboje drži. Trnovo že davno ni tŕnovo (če je sploh kdaj bilo), nesreča in smola pa sta skozi zgodovino dostikrat prekrila to južno predmestje, tekmujoč s srečo in obiljem.
Rim, pravijo, je bil zgrajen v enem dnevu in na sedmih gričih, pa se od takrat vsako mesto, ki da kaj nase, trudi posnemati to geografsko in urbanistično čudo. Boginje in bogovi se te dni redkeje pečajo z urbanizmom, zato se le malo mest hvalisa z rimskim “zgrajen v enem dnevu” trikom – sedem gričev pa nosi toliko ponosnih naselbin, da jih je težko vse našteti. Od Yaoundéja do Chicontepeca, od Dubuqueja do Veszpréma do Brisbanea do Barcelone, Mumbaja in Kijeva … vsi ti so zgrajeni na sedmih gričih (nekateri celo na devetih!) in se tako grejejo v isti slavi, ki krasi Rim.
Ljubljana bi s precej truda in hudim raztegovanjem zemljepisa lahko naštela sedem gričev – a kaj, ko je leži na ravnici pod njimi. Ni Ljubljana na sedmih gričih zgrajena, pa so zato vrli Ljubljančani Rimu v brk raje zgradili sedem foršatov – četrti zunaj mestnih zidov, Vorstadtov po nemško, faunbourgov po francosko. Skrij se, Rim, in joči: Šentpeter, Poljane, Trnovo, Krakovo, Gradišče Karlovški in Kapucinski forštat ima Ljubljana!
Forštat ni predmestje (čisto naša beseda zanj manjka), ni vulgarna suburbija ali rakav banlieu. Predmestja so moderna iznajdba; ko mesto raste, požre vasice okoli sebe, ki postanejo predmestja – ali pa metastazira z blokovskimi geti, v katere odloži presežne prebivalce. Srednjeveško mesto, kot je Ljubljana, pa težko raste, ker da srednjeveško mesto tako veliko na – varnost.
Osem, devet stoletij nazaj je večina ljudi živela v vasicah, razsejanih po deželi. Mesta so bila redka, majhna in daleč vsaksebi – a so bila v primerjavi z vasicami bogata. Rast kmetijskih pridelkov zahteva obilo časa, predvsem pa ogromno prostora – prodaja pridelkov pa ne; tudi banka, kovačija ali vojašnica ne zasede toliko zemlje, kot polje revnega kajžarja. Tako so se dejavnosti, ki dajejo največ dobička (trgovina, proizvodnja, nasilje), zgostile v krajih z dobrimi povezavami in obilo energije, ki jih je bilo enostavno varovati – ker rastoče bogastvo vedno vzbudi še hitreje rastočo zavist.
Tako so srednjeveška mesta hitro postala tipska: zrasla so na križiščih cest, najraje pod kakšnim hribom, na katerem je stal grad z gospodom in vojščaki, pod njim pa večji trg in jata hiš in poslopij za trgovce, obrtnike in bankirje. Duhovščina, ki je rada pod okriljem mogočnežev, zgradi cerkev ali dve – in voilà: srednjeveško mesto.
Še ena nujna sestavina: mogočno obrambno obzidje, ki obdaja mesto.
Prav ta zadnja sestavina srednjeveškega mesta je vzrok za nastanek Vorstadtov in faubourgov, ki vzniknejo prakitčno takoj, ko se mesto zapre. Mogočno, nezavzetno obzidje namreč deluje v obe smeri: težko je priti noter – in enako težko je priti ven.
Obzidano mesto se ne more kaj dosti širiti, število ljudi v njem pa seveda raste: ljudje imajo otroke, novopečeni bogataši bi se prislinili noter, mesto potrebuje vse več trgovcev, bankirjev, obrtnikov, birokratov in vojakov. Hiše sicer lahko do neke mere rastejo (malo srednjeveških zgradb je imelo več kot tri nadstropja), a tudi to je lahko le začasna rešitev. Mesto lahko le razširi obzidje (kar je strašno drago) – ali pa pusti prišlekom, da si bivališča postavijo na zunanji strani, tik ob zidovih in vratih, ki peljejo v mesto.
In tako se rodi forštat. Četrt zunaj zidov, a dovolj blizu, da v njem živeči uživajo vsaj nekaj varnosti, ki jo nudi srednjeveško mesto, in izkoriščajo priložnosti, ki jih jo daje organska povezanost s središčem trgovine in proizvodnje.
Skratka, Trnovo. Eden od sedmih starih forštatov Ljubljane. Trnast kraj, kot njegovo nesrečno ime pove, a neugnanega per aspera ad astra značaja. Trnovo, obdano in povezano z vodo: Ljubljanica na vzhodu in Gradaščica na severu, ki se jima je kasneje na jugu pridruži Mali graben.
Trnovo in voda.
Trnovo ni bilo čisto extra-muros, Krakovo je ležalo bližje obzidju Novega trga, a je bila Ljubljana čudna že takrat, pa si je reko vzela za del obzidja: od Vodnih vrat na Žabjaku je po strugi Ljubljanice tekla zapora, imenovane grablje, vse do glavnega pristanišča na Bregu. Če je nad Trnovo pridrvela nesreča, če so se na obzorju prikazali Otomani ali Vitovca besna drhal, so Trnovčani samo prepluli reko in našli zavetje.
Prepluli pa so Ljubljanico zlahka, Trnovčani, saj so se ukvarjali z – ladjarstvom.
Ljubljanica je bila že od pamtiveka strašno pomembna prometna žila, ki je Vzhod in Sever prek Postojnskih vrat vezala z Mediteranom. Vsaj odkar so Rimljani prišli na krajši obisk in emporij Tavriskov prezidali v Navport, potem pa med pristaniščem pri Zalogu in Navportom zgradili Emono, pa vse do modernih časov so po Ljubljanici potovali nesluteni zakladi. Najprej v Rim začimbe, svila in zlato Vzhoda ter jantar Baltika, v ono smer pa, no, sesterci in vojaki. Po Ljubljanici, ker se južno od Emone proti Navportu razprostrira strašno Barje, dom zmaja, ki ga je šele Jazon z Argonavti uspel vsaj malo pomiriti.
Eden od teh, ki je po reki vozil zaklade in pri tem nemarno obogatel, je bil Julij Fortunat, srečko, ki si je dal postaviti precej nakičan nagrobnik – bil je član združbe ladjarjev, Collegium naviculariorum Emone. Ta združba je bila že tedaj nadvse vplivna in bogata – in čolnarji so od tedaj pa vse do nedavnega igrali zelo zelo pomembno vlogo v mestu in na reki.
Emona je izginila v pišu zgodovine in Ljubljana, zanimivo, nima kaj dosti z njo. Je pa Collegium naviculariorum kmalu po nastanku tridelnega srednjeveškega mesta pod Grajskim hribom zamenjala podobna, podobno bogata in podobno vplivna organizacija s trnovskega forštata: bratovščina čolnarjev, čolnarski ceh, Confraternitas Sanctae Mariae in domo Theothonicorum.
Za ta ceh – bruederschaft der schefflewt – vemo vsaj od 1351, od tedaj je namreč najstarejša ohranjena listina, ki jih omenja. Starejša od prve omembe mestnega sveta Ljubljane je, kar je kar noro, glede na to, da je prva znana pisna omemba same Ljubljane le kakih sto petdeset let starejša. S čolnarskim cehom se ni bilo za hecat: ko je cesar Friderik tretji leta 1513 obiskal Ljubljano, je osebno čolnarjem potrdil stare in običajne privilegije: ekskluzivo prevažanja potnikov in tovora po Ljubljanici.
Še več kot to: trnovski čolnarji so bili v cesarski službi in nad njimi je imel izključno jurisdikcijo cesarski vodni nadzornik: ne magistrat ne fištamija, vojvodstvo, se nista imela vtikati v čolnarske zadeve. So pa morali najprvo poskrbeti za cesarske tovore, šele potem so si lahko phali žepe s privatnimi. In so si jih na debelo phali …
Bogati, neodvisni, zoprni ko hudič; napihnjeni pretepači in zdraharji so bili tako čolnarji kot pristaniški delavci – še danes se za ničvredneža uporabi beseda fakin: razkladalec tovora, pristaniščar, čolnarjev pomočnik.
Zlata leta so čolnarjem tekla, dokler so lahko. Konkurenca jih je stiskala, pa tudi med samimi čolnarji so se vnemali spori. V sedemnajstem stoletju je čolnarski ceh razpadel na dva, na Velike čolnarje, ki so vozili velike tovore, in na Male čolnarje, ki so se ukvarjali predvsem s potniki in drobnarijami. Predvsem pa se je krepil cestni prevoz: začeli so osuševati Barje, leta 1720 pa je bila dograjena cesarska cesta, ki je peljala ob robu močvirja proti Vrhniki in naprej.
Potem je Jožef drugi, ko je ravno razpustil samostane, razpustil še vse cehe, zadnji žebelj v krsto trnovskih čolnarjev pa je zabil prvi vlak, ki je z Dunaja prisopihal v Trst. S čolnarjenjem po Ljubljanici je bilo konec, s Trnovčani je bilo skoraj konec, konec pa je bilo tudi serije nesreč, ki so mlatile po kraju nesrečnega imena. Trnovo je imelo postati, da potegnemo gričevnato metaforo z začetka, ljubljanski Montmartre, četrt umetnikov in bohemov.
Šestega aprila ob desetih zjutraj, tisoč osemsto in triintrideset let odkar so angelci zapeli Hozana! in je ša po svetu vesela vest, da je konec noči, je v razsvetljeno trnovsko cerkev svetega Janeza Krstnika stopil mlad pravnik – in vse se je spremenilo. Ogenj, ki je takrat vzplamtel, je požrl mladeniča, se hitro širil, razsvetlil deželo in narod, in še kar žari nad Trnovim, Ljubljano, Slovenijo in svetom.
Ogenj, ki ga je vžgal par modrih oči dekleta, šestnajstletne Julije Primic.
France Prešeren je študiral pravo – doktor prava je bil mladi gospod! – in delal pravne reči, bil pa je tudi pesnik. Zelo dober, kaj dober, odličen!; gotovo najboljši, kar jih je do tedaj premogla Slovenija in njen jezik. A tistega jutra v Trnovem je iz pesnika postal Pesnik.
Že res, da ga je ogenj Julijinih oči použil hitro in neusmiljeno (Julijo je vzel povzpetniški sin hinavskega birokrata, ki je imel oči le za bogastvo Primičevih), le petnajst let zatem ga je v Kranju pobrala ciroza – a je v teh petnajstih letih lastnoročno zvlekel slovenski jezik tja, kjer mu je mesto: med jezike sveta. Slovenščina je od njega sem turingovo – in torej poetično, terminološko in sporočilno – popolna.
Popoln pa je, v hagiografijah, ki mu jih pišemo, tudi sveti Prešeren: narodov Poet, mučenik in vsezmagalni junak, buditelj in kažipot. Ravno črto vlečemo od vrat trnovske cerkve do prve Jugoslavije pa prek partizanov do druge in naprej do najprej jezikovne, potem pa še dejanske osamosvojitve – in naposled do pridružitve Slovenije EU, v kateri je slovenščina, Prešernov jezik, uradni jezik največje skupnosti svobodnih narodov na svetu.
Slavo mečemo Pesniku v obraz, ki ga sploh ne poznamo (Langus je Julijo naslikal, Franceta nihče); ta obraz tiskamo na bankovce in tolčemo v kovance, njegovo ime nosi nešteto ulic in trgov, dan, ko je umrl, je državni praznik, njegova pesem pa državna himna. Vsaj o pitju je, Zdravljica, in je res edinstvena med himnami …
A bodimo iskreni: Prešeren si slavo zasluži, tudi če je še tako vulgarna. Od jezika zahojenih kmetov v zahojeni odročnosti zahojenega cesarstva do uradnega jezika EU v le stoletju in pol? In vse skupaj se je začelo prav tu, na vratih cerkve v Trnovem.
Skrivnostni vlek Trnovega – morda odsev ognja v Julijinih očeh, morda odzven harfe, ki jo je vadila neznana lepotica na vrtu Zadnikarjeve hiše (onstran Gradaščice, torej ne v Trnovem!) in je Prešerna napeljala, da je spisal Strunam, morda komaj zaznaven duh, ki ga je lovil in ujel Jože Hudeček – je semkaj zanesel marsikaterega umetnika. Slikarji, ki so tako opevali znamenito trnovsko svetlobo, pa kiparji, glasbeniki, pisatelji, reperji … Seznam je dolg in bogat: Finžgar, Klemen, Sternen, Kogoj, Grohar, Jakopič, Drinovec, brata Kralj, Jama, Jalen, Stupica, Pirnat …
… in v skromni hii za cerkvijo, na Karunovi, sveti mož. Mož, ki je kot Prešeren jezik zgrabil Ljubljano za kravateljc in jo zvlekel v modernost. Arhitekt – a spet, ne arhitekt, temveč Arhitekt, veliki graditelj, sveti stavbenik: Jože Plečnik.
Sveti pesnik in sveti arhitekt; eden gradi duše, drugi daje dušo gradnjam. Težko bi si bilabolj različna: Prešeren je bil frajgajst, žurer, ženskar in pijanec, ki ga je pri devetinštiridesetih odnesla ciroza; Plečnik družinski mož, tih in skromen katolik, ki je doživel sedeminostemdeseto leto.
A je bil Plečnik vsaj tako svojeglav in edinstven, kot je bil Prešeren. Ni daleč od Plečnikove hiše do Gradišča z ostalinami Emone, pa je sveti arhitekt rad rekel: “To je zemlja, v katero so posejani rimski stebri, zato se ve, kaj lahko iz nje zraste: arhitektura, kakršna je moja.”
In je rasla, njegova arhitektura. Spremenila in dopolnila je vsa mesta, ki so imela čast, da je v njih delal Plečnik. Dunaj z Zaherlovo hišo in cerkvijo svetega duha, Heilig-Geist-Kirche (če je bil Prešeren frajgajst, je bil Plečnik hajliggajst). Praga z Gradom, ki ja je Plečnik dekafkaiziral. In Ljubljana.
Tako malo njegovih načrtov za Ljubljano je bilo izvedenih, a je Ljubljana povsem Plečnikova; prežeta je z njegovo vizijo, skromno in monumentalno, tiho in odločno, mnogotero in znano … predvsem pa spoštljivo: Plečnikova arhitektura spoštuje dušo, naravo, življenje, ljudi, preteklost in prihodnost. Ljubljano, tedaj še povsem negodno mestece, je Plečnik vzel pod svojo perut in skrbel zanjo, da se je zmogla pridružiti jati sodobnih, glavnih mest Evrope in sveta. Kar je storil sveti Pesnik za slovenščino, je sveti Arhitekt storil za Ljubljano – in za slovensko arhitekturo.
Plečnik ni Ljubljane delal na novo: podprl jo je in lahkotno zarisal vanjo, česar ji je manjkalo. Rekomponiral je temelje mesta; njeno preteklost: Emono; njeno žilo dovodnico: Ljubljanico; njeno srce: tržnico; njene živčne povezave: mostove; njeno duhovnost: cerkve; njene možgane: knjižnico – in njeno večnost: Žale.
Dve njegovi mojstrovini krasita Trnovo: neverjetno virtuozen lok širokih stopnic Trnovskega pristana (najlepši prostor Ljubljane!) in enako vrhunska predelava nabrežij Gradaščice z edinstvenim mostom, ki veže Trnovo s Krakovim: mostom, ki je tako plečnikovski, da bolj ne bi mogel biti: s piramidami in kandelabri, s kipom svetnika – in drevesi.
Koliko mostov nosi drevesa?
Trnovo, kraj nesrečnega imena …
Danes je Trnovo tiho, prijetno, mehko, malce melanholično. Kostanji ob Gradaščici, vrbe, ki prekrivajo Trnovski pristan, preostale stare hiše spremenjene v bifeje in gostilne, ljubek park gor po Gradaščici, ki ga krasi izjemni Drinovčev Drevesni delec …
Skoraj nič ni tu ostalo od čolnarjev, razen imena pristan. Par starih hiš ob Eipprovi in Karunovi ter prenovljena Trnovska cerkev z župniščem je vse, kar imamo od Prešernovih časov. Visoki bloki so zaprli poglede čez Barje proti Krimu in presekali povezavo Ljubljane z njeno mitično, argonavtsko preteklostjo. Nekaj starih vil (in nekaj novih, groznih), stara kasarna in stara gostilna, telovadnica, pa najboljši pivski kraj v mestu ob reki in prgišče hišk Stanka Kristla – in to je to.
Kraj nesrečnega imena … forštat daljnih in bližnjih, pozabljenih in zapisanih zgodb … četrt, ki nam je dala toliko lepega:
Trnovo.