Šentpetrski forštat - in najlepši secesijski most

(Tole je prvi del zgodbic o ljubljanskih forštatih – predmestjih, zgrajenih tik za mestnim obzidjem, ki so bila od nekdaj tako tesno povezana z mestom, da so se po podrtju zidov takoj zlila z njim, in so integralni del Ljulbljane takorekoč od samega začetka. Sedem forštatov ima Ljubljana: Šentpeter, Poljane, Karlovški forštat, Trnovo, Krakovo, Gradišče in Kapucinski forštat. Tale je o Šentpetru.)

Tole zmajsko fotkanje se je začelo na mostu. Ne na najlepšem (daleč od najlepšega je tale, samo Brdarjeve skulpture mu dajejo nek čar): na enem od tistih edinstvenih mostov ljubezni, ki se šibijo pod težo ključavnic. Ta most nosi prav romatično ime: Mesarski.

Mostovi so sicer kar primerni za spuščanje zmajev, odprti in vetrovni, a tale pač ni. Še kar visoke stavbe in še višja drevesa na bregovih z Ljubljanico, ujeto v globok betonski kanal, naredijo vetrovni tunel, poln turbulenc – zapovrh pa sploh ni nujno, da zgoraj piha v isto smer kot na mostu.

Drevesa pa so tako lačna zmajev …

Kakorkoli že, po dramatičnem vzletu in divjem plesu skozi vrtičnaste plasti zraka se je Originalni modri rokkaku le umiril, odplul višje in pogledu razkril vzhod Ljubljane, Šentpetrsko predmestje – oziroma, kot se tu pravilno reče, forštat.

Forštat (Nemci bi napisali vorstadt kot nasprotje altstadtu, Francozi mu rečejo faubourg) je liminalna četrt; ni ne pravo mesto ne suburbis, mesta se dotika in mestu se odmika. Forštat ni de mesta – in je.

Šentpetrski forštat se je z Ljubljano sicer že davno zlil; konec osemnajstega stoletja, ko so dokončno podrli mestno obzidje in Špitalska vrata, da se je svetga Petra cesta končno lahko prosto zapeljala v Marijin, danes Prešernov trg.

A je Šentpeter dolgo ohranjal in malce še danes zadržal svojo drugačnost; ne nemestnost, bolj protimestnost. Kljub poskusom vulgarnih urbanistov – samo poglejte, kako škrbasto v zrak štrlijo puhle, grde stolpnice in odurni vilabloki – je uspel v moderni vek pripeljati povsem srednjeveško mrežo ulic in uličic.

Stavbe so novejše, jasno (šentpetrski forštat je 28. julija 1774 povsem uničil požar), a sledijo staremu, samoniklemu načrtu: Trubarjeva kot glavna os, ulice, ki z nje peljejo proti severovzhodu (Mala, Vidovdanska), in uličice pozabljenih imen, ki vodijo do reke: Za čreslom, Usnjarska, Znamenjska, Kastelčeva.

Šentpetrsko predmestje je nastalo pred Špitalskimi vrati in ob Ljubljanici nizvodno od obzidanega mesta, pa so se tu razpasle obrti, ki potrebujejo veliko vode, oddajajo pa veliko odplak, smradu in hrupa. Vse, kar je napuha polno mesto potrebovalo, a ni hotelo gledati, vonjati in poslušati: usnjarji (še danes imajo hiše na Trubarjevi dolge in ouke line na podstrešjih, kjer so sušii kože), tovarnice mila, pridelovalci kisa, brusilci mlinskih kamnov, pivovarji …

Kakor je mesto za zidom ignorantsko in vzvišeno ravnalo s Šentpetrom (ko je izbruhnila kuga, so ga obdali z visokim plotom, da ni mogel nihče ven), je Šentpeter Ljubljani vračal: s ponosom, s pestmi – in s pijačo.

Šentpetrski forštat je bil zajeban del mesta; trd, nasilen – in uživaški. Sem se je hodilo zares žurat; med smrdljivimi usnjarnami in hrupno proto-industrijo so se zalezle mračne pivnice, sumljivi vinotoči, razvpite gostilne in še razvpitejši bordeli. Čez dan ni gospodova noga stopila v ta od boga pozabljen, razvratu vdan becirk – ponoči pa si tu z ramo ob rami in vrči v rokah srečal delavca in sodnika, mestnega svétnika in hlapca, deklino in pesnika.

Prešeren je marsikatero žaltavo prav tu, v šempetrskem forštatu razdrl – in neke divje noči v njegovem ljubem napajališču Pri zlatem jagnjetu na Trubarjevi pozabil umetelno, iz morske pene izrezljano pipo.

Hrbtenica Šentpetra, Trubarjeva cesta – ja, cesta je, ne ulica, saj je še od časov Emone sem glavna pot v mesto od pristanišča v Zalogu – še danes velja za najbolj kul cesto v mestu (nenazadnje eden od članov našega društva živi na njej in zatrjuje, da je res). Od Prešernovega trga do Resljeve so galerije, starinarnice, prodajalne spominkov in, kot odmev nekdanjih čudnih obrti, dežnikarica; od Resljeve naprej so bifeji in frizerji in restavracije z vseh vetrov, od Koreje do Bangladeša.

Še naprej nas Trubarjeva pelje mimo Centra Rog, nekdaj usnjarne, nato znamenite tovarne koles, danes pak wannabe fensi kulturno središče – in doseže cerkev Svetega Petra, prafaro, ki je dala forštatu ime.

Kot najbolj kul ulici v mestu pritiče, se Trubarjeva konča pri najbolj kul upodobitvi Jezusa, kar jih je – hvala Heleni Vurnik!

A krona šentpetrskega forštata je – most. Devetnajst mostov preči Ljublanico znotraj avtocestnega obroča, pa še deset se jih pne prek Gruberjevega kanala. Enega od njih – ki so v resnici trije – je delal sam mojster Plečnik in je del svetovne dediščine. Pa je vseeno Ljubljano najbolj zaznamoval most, ki pelje iz Šentpetra na Poljane: Zmajski most.

Zmajski most je Ljubljana. Zgrajen leta 1901 kot Kaiser Franz Josef I. Jubiläumsbrücke, cesarja Franca Jožefa jubilejni most, velja za biser secesije in enega najlepših mostov, kar jih je. Prvi železobetonski most pri nas in eden prvih v Evropi se v elegantnem loku pne iz enega forštata proti drugemu; okrasje, balustrade in lestenci so izjemni – a vse preglasijo bronasti zmaji, ki so mostu dali pravo ime. Štirje veliki zmaji in dvanajst majhnih so se vrjoveli v Ljubljano. Ljubljana je zaradi njih mesto zmajev.