Veter je samo zrak, ki se mu strašno nekam mudi

Toliko dela smo imeli …

Spustiti zmaje, itak. Razgrniti leteče vreče in iz njih stresti ves pesek tega sveta; pesek, ki so ga pobrale na mediteranskih plažah, po sipinah Sahare, na prašni Dekanski planoti, na bazaltnih pečinah vzhodne Jave —

Jasno, imeli smo namen pripeti kamero na zmaja in posneti prekrasno jesen z neba, dan je bil čudovit, gozdovi so žareli: les sanglots longs des violons de l’Automne – Ihteči vzdihi jesensko tihih violin – so zveneli po deželi.

Nekaj nove zračne umetnosti, nekaj prototipov, ki jih je izdelala Yoh Yasuda, je bilo treba spoznati z vetrom.

Pa še Dušanu smo morali polepšati njegov dokumentarec!


Zadnji dan oktobra naj bi bil sončen in vetroven. Meteorologi so bajali o dvajsetih kilometrih na uro, o sunkih čez petdeset – a vsi mi dobro vemo, kakšna lažniva banda so ti pratkarji, pa smo si rekli: super, verjetno bo nekaj sončka, pa kakšna sapica zna zapihati – takorekoč idealne razmere za nežne, eterične in nadvse lomljive zmaje iz japonskega papirja, bambusovih paličic in kot dih lahne organze, ki jih šiva Yoh. Hajdi na Planinsko polje!

Ko smo parkirali na okljuku Unice in je Sergeja odprla vrata, ji jih je sunek vetra treščil naravost nazaj v obraz.

Oh, je rekla Yoh.

Janez je že bil na lokaciji in v zraku je že plesal zmaj. No, plesal: veliki CMYK parasled je na vsak način hotel izpuliti sidrišče iz zemlje in poleteti v svobodo, medtem ko so ga divji sunki vetra bičali iz vseh strani.

Kot da bi vsi sveti divjali na žur na predvečer Vseh svetih.


Les sanglots longs
Des violons
De l’automne
Blessent mon coeur
D’une langueur
Monotone.

Verlaina je bilo povsod polno

Jesen, prekrasna jesen. Sonce je žarelo na polno, oblačke pohajačke je divji severovzhodnik podil po nebu in se igral s svetlobo in sencami, vlažni travniki so se zeleno bleščali, zlatorumeni gozdovi pa so žareli vsenaokrog polja.

Kaj vse je v jesenski pesmi, kaj je pesnik hotel povedati? Ihteče violine, ki jih je slišal prenapet, melanholičen, nasilen alkoholik … Ihtenje, ki ne morejo ničesar spremeniti, v travestiji nekega drugega nasilnega alkoholika … In oster, radijsko distorziran poziv k orožju: Blessent mon cœur d’une douleur monotone. Je répète: blessent mon cœur d’une douleur monotone – ki je povedal, da bo nasilje eksplodiralo1.

Nam so kot jesenske violine zvenele do skrajnosti napete vrvice zmajev, pojoč pesem vetra, objubljajoč kažin.

Ej ti, kje maš kapo?

Manta nam je prva hotela odrezati glave.

A boš ssssok?

Oh, je rekla Yoh.

Yoh je dostikrat rekla oh! … Na Planinsko polje je prinesla svoje delikatne prototipe, ki imajo postati velik zmaj, zaključno delo njene umetniške rezidence v Centru Rog.

A nečist veter, vent mauvais Verlaina in Gainsbourga, je imel z njimi čisto druge, nečiste načrte.

Eden od prototipov je bil iz papirja in so ga skupaj držale tanke bambusove paličice. Njen drugi zmaj je bil sicer iz ripstopa in karbonskih šibik, a tako tankih, da so se kot uroborji zvijale v krog. Tretji zmaj je bil ogromen, a tako nežen … in veter je grozil, da jih bo vse požrl.

Rojstvo novega zmaja je zapleten in dostikrat mučen proces. Yoh pač ne dela običajnih zmajev po načrtih, ona dela načrte po svojih vizijah. Vizije seveda lahkotno in veličastno letijo, tudi šivi letijo izpod stroja – a zmaji, ki nastanejo iz njih, zmaji pa ne vedo čisto natančno, kaj imajo storiti, ko jih prime veter. Zato jih je treba udomačiti in učiti – pri tem pa se dostikrat kaj polomi.

Velika japonska aralija, ki jo skupaj drži močna slovenska veja

Tako njeni zmaji niso šli na svoj prvi polet, ampak na prvo preizkušnjo v resničnem svetu. Za čisto nvega in edinsvtenga zmaja je vse še, no, v vetru: dolžina in prijemališča uzde, idealni kot letenja, napetost vrvice … tisto izmuzljivo točko, v kateri gravitacija, veter, vzgon in upor zraka zapojejo in dvignejo zmaja, se lahko najde le s poskusi in napakami – v idealnih pogojih.

Juhuuu!

Veter, ki je divjal čez polje kot popoln norec, pa se je vsemu temu na ves glas krohotal.


Planinsko polje je, hm, polje: kraška kotanja, kakih šest kilometrov dolga in slabe tri široka. Nastalo je v srednjem miocenu, kakih 12 milijonov let nazaj, ko se je zbudil idrijski prelom in poslal cel svet v franže. Planinsko polje je šolski primer kraškega polja: ravno dno, gore vsenaokoli, ter reka, ki vdre na polje iz jame, vijuga po ravnici in ponikne v katavotrone na drugem koncu.

Reki tod rečejo Unica, a to ni njeno edino ime. Pred velikim miocenskim polomom je njena prababica mirno tekla po dolini od izvirov nekje v dinaskih gorah proti v zalivu vzhodne Tetide.

Potem pa je počilo – svet na vzhodni strani je padel za skoraj 400 metrov! – in mirna paleoreka je zdivjala. Apnenčaste višave so zakrasele in reko spodile v podzemlje, ob prelomu pa je nastala serija kraških polj: na vsakem reka priteče iz jame, se vije po njem in spet ponikne. In vsakič, ko se reka pojavi, nosi drugo ime.

Trbuhovica na Babnem polju, Obrh na Loškem, Stržen na Cerkniškem polju, Rak v Rakovem Škocjanu. Vmes reka teče globoko pod zemljo – celo vode Pivke sprejme v enem od najspektakularnejših podzemnih sotočij sploh, v Planinski jami – in izbruhne kot Unica na Planinsko polje. Unica je rekino predzadnje ime: ko izgine Pod Stenami in v Škofjem Lomu, se potem še poslednjič pojavi na vzhodnem robu Ljubljanskega barja kot Ljubljanica, reka sedmih imen.


Unica pa ne nosi le rib (reka je ribičev paradiž, polna lipanov, ščuk in postrvi), ampak tudi – matematiko.

Na čudovito ravnem polju Unica meandrira tako divje, da njena sinusoidnost (razmerje med skupno dolžino reke in razdaljo med izvirom in izlivom v ravni črti) skoraj potrdi teorijo Hansa-Henrika Støluma, ki pravi, da se reka, prepuščena sama sebi, zvijuga do točke, v kateri njena sinusoidnost doseže številko, ki jo vsi še predobro poznamo.

V ravni črti Planinsko jamo in ponore Unice deli slabih šest kilometrov. Unica je z vsemi okljuki in zavoji dolga kakih osemnajst. In če ti števili zdelimo, dobimo …

… π.


Medtem pa je veter sejal kaos in metal zmaje vsenaokrog. Še ponavadi tako mirna Cindy delta se je spuntala; najprej je odrezala lovko enemu od trilobitov, se zapletla z vrvico dugega, uspela odrezati svojo vrvico in treščiti na tla. Ustrežljiva zmajarka jo je pobrala in spustila nazaj proti nebu – a ne vedoč, da je vrvica odrezana … pa je Cindy veselo odletela in bi končala v Unici, če je ne bi prestregla drevesa na bregu.

Še dobro, da so jo, ker smo načrtovali zmajsko fotografiranje in je bila prav Cindy naša edina možnost, saj ne bi Originalni modri rokkaku imel nikakršnih šans v divji reki zraka, ki je drla nad nami.

Pa je Janez pobral Cindy, spregovori z njo nekaj odločnih besed, jo pripel na novo vrvico in jo skupaj s kamero poslal visoko v nebo. Tam zgoraj jo je čista lepota jeseni na Planinskem polju povsem umirila; noben sunek je ni iztiril, nobena turbulenca zmedla. Povsem se je osredotočila na svoj cill:

Posneti to lepoto iz zraka.


Čudne pošasti so polnile nebo, polje pa so polnili radovedneži, ki so enostavno morali zaviti s ceste, da si leteča čudesa pogledajo pobliže. Še posebej otroci: najprej malce zaržano, po kratkem spoznavanju in opozorilih o varnem bližanju do konca napetim vrvicam pa vse bolj pogumno – dokler niso postali pravi zmajski piloti.

Ob tem pa smo vse to počeli pod strašanskim pritiskom. Predstava za publiko, testiranje novih zmajev, zmajsko fotografiranje … vse to smo počeli pod budnim očesom kamere!

Dušan Moravec je odličen režiser in scenarist, legenda slovenskega dokumentarnega filma (več kot petnajst jih ima za pasom!). Njegov najnovejši film v nastajanju pa je dokumentarec …

… o vetru.


Dušan nas je poklical že enkrat aprila, če bi mu s svojimi zmaji polepšali film. Seveda bi, z največjim veseljem – a je slovenska vetrovna realnost posegla vmes. Ali on ni imel časa, ali se nam ni izšlo – ali pa, kot je tu v navadi, ni pihalo.

Po pol leta lovljenja vetra gor in dol se je prav na zadnji dan oktobra vse poklopilo (no, veter, tokrat premočan, je spet nagajal): oprema je bila postavljena, Planinsko polje je postalo filmski set, zmaji pa igralci.

Luči! Kamera! Akcija!

Ubogi prototipi Yoh Yasude so bili pod največjim pritiskom. Prvič v zraku, prvo srečanje z vetrom, še ne povsem umerjeni in udomačeni, pa že filmske zvezde … Yoh je frenetično popravljala uzde, daljšala in krajšala vrvice, kamera je neusmiljeno spremljala vsak poskus poleta, vsak nekontroliran zavoj, vsak udarec ob mehko travo polja – drugi zmaji, stare džombe, pa so plesali okoli njih in jim dobrohotno kazali, kako se res leti.

Vsi so se res trudili in vsi so bili res prelepi, kot to zvezdam srebrnega platna pritiče.

Trilist japonskega dresnika …

Seme kranjske lilije …

In orjaški list japonske aralije, ki je oni dan tako navdušil množice na Madžarskem.

Potem pa je Dušan šel in nas vprašal, če bi na film podelili kako misel o vetru.

Kot gre star vic – mi smo igralci, ne kaskaderji!

No, tako predsednik Ivor kot mojster Janez nista zamudila priložnosti, da ju posname filmska kamera, Yoh pa itak ni imela šans uteči: umetniški dokumentarec o vetru pač potrebuje umetnico, ki veter uporablja kot platno.

“A ste lahko tih, hudiča”

Če ne bi tako na glas čvekali med snemanjem, je ne bi skoraj uro mrcvarili … 😉


Misli o vetru …

Veter je zrak, ki se mu nekam strašno mudi, a ne? Ta muja je sicer povsem logična; veter je sizifovski enačnik: kjer manjka zraka, tja zdrvi in v tem divjem pehanju gor in dol ustvarja nova manjka, pa se vrtinči okrog dreves, okrog polja, okrog celine, okrog planeta.

Z vetrom gozdovi spregovorijo, mehko, z dolgimi sičniki in šumniki. Govor pa je mišljenje, zato so gozdovi polni milsi o vetru. Šepet zlatih listov je njihov odsev: umirjen, starejši, modrejši, povsem dugačen od čebljanja srebrnozelenih pomladnih listkov, ali polnega vpitja odraslih listov visokega poletja. Jesen je – listi pojejo svojo pesem, ko jih veter enega za drugim vleče z vej; jesen je, zlata doba, doba starosti, bližajočega se konca.

Listi so hipni, rojeni in odvrženi v neskončnem ciklu letnih časov – gozd pa je skoraj večen. Mar se list, edinstven kot je, zaveda, da je v resnici zgolj ponovitev brezštevnih listov iste veje? Če se, potem je gozd nosi skupno zavest: listov ki so in bodo, dreves, ki so rasla, rastejo in bodo rasla.

Se list spominja minulih vetrov?

Kaj pa zmaji? Kakšne so zmajske misli o vetru. Je za njih milsiti o vetru enako kot čutiti ga? Se prepustiti in poleteti … a zmaji sanjajo veter?

Zmaji so glasni, zmaji prišumijo, vrvice brnijo in pojejo. Z vetrom se zmaji izražajo, veter jim omogoči, da se slišijo, da slišijo svoje misli.

Mi pa slišimo, kako zmaji šumijo, a ne razumemo njih besed. Ne še.

Morda pa so misli o vetru – veter?


Pa je padla zadnja klapa. Pošasti so se zvlekle dol (kako so se upirale!) in se stlačile v vreče, vrvice so se zvile, hladne piksne so se odprle.

Čudovit zmajski dan na čudovitem kraju.

Prvi koraki čisto novih zmajev …

Otroci, čisto novi piloti …

Odlično zmajsko fotografiranje …

Filmske zvezde …

Misli o vetru …

Kaj si lahko zmajar sploh še želi!


  1. Verlainovi verzi – Les sanglots longs des violons de l’automne / blessent mon coeur d’une langueur monotone – so bili uporabljeni za šifrirano sporočilo pred invazijo na Normandijo. Prvi verz (Les sanglots longs …) je BBC poslal v eter prvega junija 1944; namenjen je bil odporniški mreži Ventrilokvist in je pomenil, da se ima invazija zgoditi v največ dveh tednih in da naj se pripravijo. Drugi verz (Blessent mon cœur …) so oddali petega junija; sporočil je, da se bo invazija začela v največ 48 urah: začnite s sabotažami!

    Na fotki spodaj je stran iz dnevnika sporočil odporu iz 5. junija 1944, ki jih je prestregla nemška armada in ga hranijo v Muzeju 5 junija 1944 “Message Verlaine” v Tourcoingu:

    “1. junija je enota prestregla prvi del kodiranega sporočila, ki naznanja, da se bo Anglo-Ameriška invazija zgodila v 48 urah po prejemu drugega dela sporočila.”

    “Danes ob 21:15 je prestregla drugi del sporočila.”


    In čez par ur je napočila zora dneva D. ↩︎

Leave a Comment