Dodirni me … učini me stvarnim
– hrvaški pesnik, 20. stoletje
Večino leta je otok Prvić zgolj ideja, koncept: ne čisto resničen, a niti neresničen ne. Jasno, eterični, kvantni Prvič (verjetno) obstaja tudi brez naših interferenc, vendar …
Prvič postane zares resničen, šele ko ga vidimo.
Se ga dotaknemo.
Stopimo na pomol.
Ko razgrnemo zmaje in jih spustimo nadenj.
Monstrum nad nama
ima vlast
– hrvaški pesnik, 20. stoletje
O, kako smo jih razgrnili. Komaj smo dobro stopili na terro firmo Prvića in z barčice zložili vse reči, smo opazili nekaj nenavadnega.
Krepak vetrič!
Zmaje ven!
Priveži jih!
Naj se monstrumi dvignejo nad nas!
Začuti, kako vlečejo …
Štirinajsti festival Kreativni dnevi Fausta Vrančića se je začel na polno: sonce, veter, zmaji. Vse je bilo popolno, pa čeprav so zoprneži nekaj zabavljali čez jugo, ki da naj bi vreme prinesel.
Nismo jih poslušali in ni nam bilo mar.
Imeli smo polne roke dela s tem, da smo deco spreminjali v pilote.
In leteče pošasti so zavladale nebu nad Prvić Luko.
I dok pleše sama s kišom
korak joj je lak
– hrvaški pesnik, 20. stoletje
Itak da je bil vsega kriv Jadran.
Jadran – se pravi, doktor Jadran Kale, etnolog in profesor Univerze v Zadru – je imel predavanje. Predaval je o vodi.
Kaj ni raje mlel o soncu, je bentil povsem premočeni Žare, ko smo panično reševali zmaje pred bibijsko povodnijo.
A Jadran je mlel o poeziji vode, najdragocenejše reči na apnenčastih otokih in v zaledju vzhodnojadranske obale. Govoril je o narodnem geniju, ji je skozi stoletja zgradil izjemne kamnite strukture, ki so vodo lovile, jo hranile in razdeljevale. Govoril je o na videz preprostih pastirjih, ki so premišljeno zgradili stotine kilometrov suhozidov, ogromne cisterne, globoke obzidane vodnjake, obokane zadrževalnike ter lovilce meglic, katerih kapljice pijejo pritlikave trte Babića, lokalne rdeče sorte, ki daje temno, polno vino.
Zunaj so predavanje navijaško spremljali ohlipi dežja.
Večino delavnic za otroke- tudi, na naše razočaranje, zmajsko – so morali odpovedati, pa smo se zatekli v hotel in postali ujetniki šanka. Energična gospa, ki vodi hotel, pa se, kot ponavadi ni dala:
Zakaj pa zmajev ne spuščate?
Ker lije
In? Dajte jih vseeno … zame …
Naliv je za hip ponehal, pa smo stekli gospe izpolniti željo – pri tem pa pozabili, da je deževne oblake nad otok prignal mogočni jugo. Naša najnovejša pošast je grozila, da bo počistila glavni trg in stavbe okrog njega.
Ti ga drži, jaz ga pa privežem.
Okej … Žare? Žare, kam si izginil?
Sunek juga je zgrabil velikega trilobita, trilobit pa je vzel Žareta s seboj in ga skoraj treščil ob steno zvonika. Beštija je sicer poletela, a smo imeli novo težavo: kako zaboga jo bomo potegnili dol?
O tem bomo, smo si rekli, dodobra razmislili ob vrčku mrzlega.
Izvan razumal eži moja sjena …
– hrvaški pesnik, 20. stoletje
Prvić, otok, ki mu je grozila utopitev v oceanu istosti, je rešila in na novo rodila zabavna skupina ljudi, ki so prevzeli žezlo najbolj razvpitega Prvićana – Fausta Vrančiča, renesančnega moža, lingvista, izumitelja, pesnika in polihistorja – in skupaj spravili festival, ki nas vsakega oktobra kot vešče plamen vleče na otok.
Kreativni dnevi Fausta Vrančića so v resnici upor, vstaja proti temnim silam množičnega turizma in neizogibne toplotne smrti otoka, ki se zgodi vsako jesen. Upor proti ideji, da je otok živ, le če je vsak njegov kotiček, vsaka plaža in vsaka konoba nabito polna, horde pa vanj mečejo denar.
Dosti senc, ki jih meče Prvić, leži onstran razuma.
Lilia sex vernant quae de Verantia stirpe,
Impiger Alcides sevit Pallasque rigavit,
At fovet, ex alto qui conspicit omnia, Phaebus.
Tole pesmico je napisal Faust, tudi upornik; četudi njena subverzivna vsebina danes ni ravno očitna, pa je bila v njegovih dneh resno drzna. Pesmica je parodija na precej famozen izsek iz Svetega pisma: v Pismu Korinčanom je Pavel napisal, Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast – ego plantavi, Apollo rigavit, sed Deus incrementum dedit.
Faust se je boga povsem znebil, se malce deall norca iz imena Apola (ali Apolodora), ki je bil Pavlov sodelavec v Korintu, pohvalil svojo rodbino in vse skupaj dodobra porenesančil: šesti lilij raste iz debla Vrančićev (v njihovem družinskem grbu je šesti zlatih lilij): Alkid (se pravi, Herkul) jih je zasadil, Palas Atena jih zaliva, vsevideči Feb (Apolon) pa z višine skrbi zanje.
Ponos, malo heca in malo grške mitologije … Renesansa spet zmaga nad težkimi litanijami.
Štiri stoleja sominila od Faustovih vicev, porna, neugnana pesem pa đe vedno deluje: ko otroci pridejo na otok, jih najprej ugrabi divji metalec in jih primora, da delajo lesene čuke (Atenino modrost ne nosi sova, temveč čuk!), kasneje pa ustvarjajo machinae novae pod vodstvom mojstrov iz FabLaba …
… nad njimi pa letijo zmaji, in vsi so srečni.
Otroci se smejijo, plešejo, se učijo in ustvarjajo.
Je še kaj drugega na svetu?
I dok gori fantastična vatra
ja sam slobodan
– hrvaški pesnik, 20. stoletje
Kar se zgodi na Prviću, ne ostane na Prviću. Prvić, kamniti otok, je fluiden; preliva se, polni razpoke in pore, in se zavleče povsod. Nosiš ga na koži, v gubah obleke, v zvitih zmajih, v prečudni zbirki podob in zvokov, ki je ne dobiš več ven iz glave.
Prvič zveni. Ne le z glasbo – čeprav je bilo hude muzike …
Fantastični bend, Lili Gee, je spet uletel na otok in odigral najbolj utrgan set komadov, posvečen prezgodnji, a ne povsem nepričakovani, smrti mojstra, Gorana Bareta.
Koncert v Stari Makini se je začel ob osmih. Dež, ki je vmes imel druge opravke, se je na polno vrnil ob devetih in nas spet zaprl ob šank. Lili Gee se niso hoteli zmočiti, pa so žgali, dokler ni naliv prenehal … ob polnoči.
Potem pa se je Žare spremenil v didžeja in nas kot dobri pastir vodil v resno ogrožanje statične integritete kulturnega doma Dva bunara.
Po tem afterju smo, jasno, imeli še after after na terasi našega apartmaja.
Da pozdravimo sonce.
Sonce pa je vrgel iz nebesnega spanca tip, ki je do pasu gol tekal po Prvić Luki gor in dol in se drl: “Di je after!? Di je after …!!??”
pozovi me, pozovi me u noć
od tame učinimo dan
– hrvaški pesnik, 20 stoletje
Pred soncem pa se razprostira noč.
Prviški oktober ne slovi ravno po vetrovih, ponavadi smo imeli kar dosti težav spraviti zmaje v nebo in narediti zračni spektakel, ki si ga otok zasluži. Tokrat pa je jugo – prav tisti, ki je dež prinesel – vladal zračnim masam in vse je letelo brez težav. Še več – veter ni hotel spat sploh!
K sreči smo bili pripravljeni tudi na tako redek pojav, s seboj smo vzeli zmaje z lučkami.
Pa smo razsvetlili temo!
Nočno letenje zmajev, ki utripajo v vseh mogočih barvah, je kar hud prizor, še posebej, če ga niste vajeni. In tako so dobri ljudje Prvić Luke eden po eden prišli do obale in se plaho približali neznanim letečim predmetom.
Hej mali, pridi sem in primi za vrvico – boš nočni pilot!
In otroci so prijeli za vrvice in se spremenili v pilote, njihove oči pa so se bleščale skoraj tako kot zmaji visoko nad njimi. Za hip je bilo nebo njihovo, noč pa le še ena stvar, s katero se lahko igrajo.
Dobre fotke zmajev ponoči je težko posneti, še posebej s telefoni, a smo k sreči imeli dva mojstra STEMa na festivalu: Edmonda in Richarda iz FabLab Hrvatska.
Richard je imel s seboj hud fotoaparat …
Edi pa drona (kliknite na play, čarobno je!):
Potem pa smo jedli: Antonia in ekipa konobe Stari Nanini so pripravili nebeški banket; boginje in bogovi z Antejem na čelu so zapeli v svetlo noč
Ex alto, omnia
– hrvaški pesnik, 16. stoletje
Nedelja je počila, vsa sončna in topla, in pozdravila utrujene žurerje na tisti nedolžen (in rahlo zoprn) način, ki ga lahko samo dan po hudi noči zmore.
Jugo se je umaknil burji; ker je Prvić Luka pred njo dobro zaščitena, se v jutranji sončavi niti bilka ni premaknila. Šefici hotela, jasno, ni bilo nič mar.
Zakaj pa zmajev ne spuščate?
Ker lije
In? Dajte jih vseeno … zame …
Pa smo poskusili.
Pa nam je spodletelo. Večkrat.
Priznali smo poraz, predvsem pa so naša trudna telesa sanjala o pošteni hrani – pašta fižol, recimo, ali pečenice z zeljem … nekaj takega, na žlico.
Jedača nas je čakala pod vrhom najvišje gore Prvića, mogočnega, kar 78 metrov visokega Vitkovića. Drenkini imajo tam glamping, pa so nas povabili na plezarijo.
Ko so prisopihali do tja, nam je Drenka ponudila nabor izjemnih likerjev (Drenka tekmuje z Antonio; njen mandljev se zlahka meri z Antonijinimi v grappo namočenimi figovimi listi in limonino lupinico).
Potem pa so mati na mizo prinesli lonce, iz katerih se je kadilo in omamno dišalo.
Pašta fižol – in pečenice s kislim zeljem.
In ex alto smo videli omnia: ves Prvić, šibeniški arhipelag, Jadran, ki je izginjal v sončno bleščavo … Cel svet je bil razložen pod nami in vsaj enkrat se nam ni res nikamor mudilo.
No, ja …
Vreme …
Vreme je da se krene …
– hrvaški pesnik, 20. stoletje
Kar se zgodi na Prviću ne more ostati na Prviću. Preveč ponuja; srce mu je preveliko, duša prelepa.
Prvić je veter stkal iz zgodb brez konca, iz lažnih obokov nad vodnjaki, iz plesa svile, sončnega žarka, ki prebode vrček hladnega in ga pozlati, pritlikavih trt, ki hlastno pijejo meglice, preden jih sonce odnese nazaj na nebo, Ateninih čukov, ki skovikajo z otroškimi glasovi, iz zmajev, ki žarijo v temi, iz muzike, ki spreminja noč v dan.
Prvič je otok upornikov, nočnih pilotov, ribičev, ki nalovijo več duš kot plodov morja. Otok mogočnega juga, brbljave burje, ki se razjezi, če se iz nje dela norca kdo drug kot mornar (ki se nikdar ne), razposajenega maestrala, ki se mu zdi neskočno zabavno, da se trilobit – nekoč majhna žival, ki je živela v morju in davno nazaj izumrla, zdaj pa je ogromna, živi na nebu in riše nasmehe na obraze otrok – da se trilobit natakne na vrh zvonika Gospe od milosti, v kateri počiva Faust Vrančić-
Poezija povsod, poezija in glasba: v krošnjah tujih borovcev, v divjih grmih granatnih jabolk (pa na odru Stare Makine in v Dva bunara); skladajo jo ptice, ki jih vidiš le od daleč, in nevidni škržati čisto blizu. Spodaj diha Jadran in šumi po plaži; tik pomola pa udobno sedeči basist vodi zbunjene i ošamućene varno prek krikov čudovite duše v neskončni stiski.
In potem pogled, poln žalosti: Prvić Luka, ki izginja za valovi …
Čas je, da se gre.
Na Prviću se poletje ne konča: samo mi nežno odidemo v jesen.
Če odidemo.
Če …
Budi ponosan!
– hrvaški pesnik, 20. stoletje
Festival Kreativni dnevi Fausta Vrančića … Herkulski Faust ga je posejal, Paladijski Prvićani so ga zalili in skrbijo, da raste – zmaji pa ga, kot Feb Apolon, občudujejo z višine.
Le nekaj moti: Kreativne tedne potrebujemo, ne dni …
Hvala Antonia, Drenka, Gaša, Simona, Ana, Tomo, Martina, Melita, Snježana, Petra, Josipa, Koraljka, Katarina, Gana, Toma, Jadran, Richard, Edmund, Ante, Žare …
Bodite ponosni!
Hvala, Prvić Luka, Vodice moje misto, Jadran Trade, Bistro Gulož, and Platforma22.
In hvala, Lili Gee, Lidija, Miro, Krunoslav in Goran; hvala, FabLab Croatia, National park Krka, Zmajoljupci – Croatian Kite Association, Otok society, Hotel Maestral, konoba Stara Makina, Mini camp Perla, in konoba Stari Nanini.
Bodite ponosni!
Ker česa takega, kot je KDFV, ni nikjer.
