Poletje.
Poletje je za Cerkniško jezero čas minimumov. Čas, ko se beseda “jezero” sliši kot odločno pretiravanje; čas, ki mu upraviči pridevnik “presihajoče“.
Zadnje pribežališče jezera in rib v njem je tale umetni zaliv, ki preprečuje, da bi še zadnje kapljice ušle v požiralnike rešeta in izginile v skrivnostnem podzemlju.
Čudno in lepo se je sprehajati po dnu jezera, ki ga prekriva preproga trav in nenavadnih cvetlic.
Veliko zgodb so spletli okrog nenavadnega jezera. V tisočletjih so si ljudje izmislili vse mogoče in nemogoče razloge za edistveno dihanje Cerkniškega jezera, za njegovo skoraj redno polnjenje in praznjenje.
Slepe račke iz podzemlja. Tri skrita jezera poleg tega, ki ga vidimo. Skrivnostni plameni na pobočjih Slivnice, kjer imajo čarovnice svoje zlete. Štebrčan, nesrečna karlovčanka in vodni mož Jezerko.
A ker ljudje slabo letimo, so vse zgodbe zgrešile pošast, ki pa ej za razliko od vseh teh izmišljij povsem resnična. Kajti ko se nivo vode dotakne magične globine, se iz voda Cerkniškega jezera pokaže velikan.
Jezerski velikan ni nek prenapihnjen kriptid, ki bi ga zlorabljali za najbolj pritlehen turizem. Ni podoben kmečki nevesti Nessie ali Bunyanu, ki se kaže le otrokom, pijancem in norcem. Velikan Cerkniškega jezera je za razliko od vseh trapastih vodnih bitij resničen. In ogromen.
Šeststo metrov meri od peta do ogromne glave. Njegove vijugave roke sežejo prek celega zaliva od Goričice do Vršiča. Predirne oči zrejo v nebo in v dušo.
Z jezerskim velikanom se ni hecati.
Pa smo vseeno šli in spustili dva zmaja s fotoaparati prav nad njegovo počivališče. Kot najbolj vsiljivi paparaci smo ga šli slikat z vseh mogočih koncev.
Ni čudno, da se je razhudil.
Oče in sin, menda iz Nemčije, sta prišla mimo, občudovala zmaja in se navdušila nad naravi tako prijazno zmajsko fotografijo. Sploh mali, ki smo mu podali vrvico, da je malo podržal zmaja s fotoaparatom.
Mali je trdno držal zmaja, zmaj je ujel veter, se hitro dvignil, fotoaparat pa z njim. In tedaj je nekaj treščilo naravnost v objektiv.
V za zmajarje značilni sreči je to nekaj priletelo v lečo ravno takrat, ko je sprožilec naredil klik. Težka – in kot se je izkazalo, mastna reč je butnila tako močno, da je Nikona skupaj z lesenim picavetom vrglo povsem iz ravnotežja, fotoaparatu pa se je povsem zmešalo. Ostrina je šla rakom žvižgat, ravnotežje je bilo izgubljeno, čas osvetlitve je šel predaleč
In karkoli že je zadelo fotoaparat, je na leči pustilo par mastnih madežev, ki smo jih opazili šele v procesu obdelave fotografij. Vse, posnete po trčenju, so bile neuporabne – razen če se jih je resno obrezalo.
Povsem jasno je, kaj se je zgodilo.
Razjarjeni jezerski velikan je pljunil v fotoaparat!
Nam se seveda niti sanjalo ni, kaj se dogaja, pa se je velikanova jeza kuhala dalje.
Kot dolgoletnega prebivalca Cerkniškega jezera lokalci velikana spoštujejo in cenijo – vsaj tisti, ki so ga sposobni videti. Voda, gozd, gore, oblaki in kar je še takih reči so njegovi dobri prijatelji.
Tudi veter je njegov dober prijatelj.
Zmajski polet se je začel povsem nedolžno. Stari dobri mordi rokkaku se je lahkotno vzpel v mehkem jugozahodniku.
Kmalu je modri zmaj ponesel fotoaparat nad ribje zatočišče, kakih tristo metrov stran in sto petdeset visoko.
Še en modri rokkaku se mu je pridružil na nebu; ta je imel fotoaparat za spremembo obrnjen naravnost navzdol.
Ker na tem zmaju nismo imeli priročnega rotatorja, ki bi vrtel fotoaparat, da ne slika vedno v isto smer, ga je bilo treba vsakič potegniti dol, fotoaparat usmeriti drugam in ga spet spustiti v nebo. In prav med enim teh spuščanj, ko je bil zmaj le še kakih petdeset metrov nad tlemi, je vrvica naenkrat popustila, kot da bi veter odrezalo. Fotoaparat smo nekako ujeli, zmaj pa se je mehko spustil med močvirske trave v okljuku Stržena.
Ko se je veter začel takole norca delat, je bil drugi zmaj res visoko in res daleč. Tudi njegova vrvica je naenkrat popustila in stari dobri rokkaku je začel padati. Kamera pa z njim.
Nič nismo mogli storiti; zmaj je padal hitreje, kot smo lahko vlekli vrvico k sebi. In ravno ko se je katastrofa zdela neizogibna, ko smo opazili nekaj nepričakovanega.
Veter v resnici ni jenjal. Samo spremenil je smer – a tako hitro in za tolikšen kot, da mu zmaj enostavno ni mogel slediti.
Nevihta je maloprej prešla Cerknico in pričakovali smo, da bo veter malce neugnan; takega divjega plesa pa niti slučajno. Ko je sprememba smeri vetra prešla devetdeset stopinj, smo vedeli, da smo priča nečemu res izjemnemu.
Devetdeset stopinj, sto, sto dvajset … Rokkaku je nekako spet ujel veter in se dvigal nazaj pod nebo … sto štirideset, sto petdeset …
Sto osemdeset.
Veter se je povsem obrnil.
Česa takega pa še ne. Saj se veter obrača – a za celih sto osemdeset stopinj?
In to v desetih minutah, ki so minile med tema dvema fotografijama:
Šele dosti kasneje smo ugotovili, kaj se je dogajalo …
Velikan je vetru pojamral, naj mu zoprne fotoaparate odpihne izpred nosa!
Jezerski velikan je dobil svoj mir, pa je preostanek zmajskega fotografiranja minil brez dodatnih zapletov. Cerkniško jezero je bilo spet čudovito, čeprav ga tehnično ni bilo kaj dosti.
Kdove kolikič smo leteli nad jezerom, a floskula še vedno drži: vsakič drugačno, vsakič prelepo.
Tu ni slabe svetlobe, napačnega kota, dolgočasnega motiva.
Ne da se načrtovati fotografiranja Cerkniškega jezera. Tako je, kot je. Povsem različno kot zadnjič – povsem različno od jezera pet minut nazaj.
Nad tem nenavadnim, liminalnim krajem tudi zmaj postane zmuzljivemu jezeru podoben. Ni več orodje, podaljšek naših oči – zmaj dobi svoje oči, s katerimi brez težav vidi slepe račke, Valvasorjeva skirta jezera, plamene na slivnici, nesrečno jezersko deklico …
… in velikana.
Že res, da je velikan spodil nadležne fotoaparate, a je z zmaji ravnal nežno. Zmaji in velikani so prebivalci sveta, ki je pravokoten na našega.
Ko se ta svet križa z našim, ko ob pravljicah o velikanu odmahneš z roko, češ, to je zgolj prikazen, igra senc, pareidolija …
… takrat te bo mahnil.
In vedel boš, zakaj.
Pravljice o jezeru, vse pripovedke in zgodbe, ki premeščajo razpoko časa, niso izmišljene.
Vse je res.
Zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 (dokler ni vanj pljunil velikan) na Originalnem modrem rokkakuju, ter z Insta 360 na Starem modrem rokkakuju; oba zmaja je izdelal mojster Janez Vizjak.