Ham njam njam njam njam …
– drevesa v mariborskem Mestnem parku
Saj si ne moremo pomagati … kot tisti škorpijon smo, ki ga žaba pelje čez reko, pa jo vseeno piči, ker je to v njegovi naravi. Dolgo nazaj smo se nehali pretvarjati, da lahko izvedemo normalno zmajsko delavnico za otroke: organiziran, urejen, predvidljiv dogodek z obvladljivim številom otrok (recimo, dvajset), kjer vsi otroci končajo prvi korak, preden vsi hkrati začnejo z naslednjim, mi pa jih nežno vodimo in jim blagohotno pomagamo prek najtežavnejših mest postopka, ki se začne z listom papirja in konča z zmajem. Ko vsak od njih konča svojega, naredimo lepo skupinsko fotografijo, potem pa se srečni otroci zapodijo po travniku, za njimi pa v zraku poplesujejo pisani zmaji.
Taka delavnica se nam zgodi le v sanjah. Dejanskost je bolj mori podobna, podložena z death metal žaganjem in kričanjem. Nobenega postopka ni, nobene obvladljivosti, nobenih jasnih korakov in srčkane skupinske fotografije. Naše delavnice so neskončen vihar otrok, staršev, papirja, paličic, lepilnega traku, barvic, sukanca, pisanih trakov in krohota.
Ampak Eva nas ima prav zato rada – in radi nas imajo organizatorji festivala Art kamp. Predvsem pa nas imajo radi mariborski otroci.
Ker se iz tega razžarjenega kaosa, ki se začne zjutraj in konča ob sončnem zahodu, rojevajo zmaji: na stotine in stotine zmajev.
Stric, a lahko tudi jaz naredim zmaja?
– čisto vsak v parku
Art kamp je poganjek Festivala Lent, najpomembnejšega dogodka leta v Mariboru in vobče enega najboljših festivalov v Sloveniji. Lent je čisto nor teden koncertov, razstav, predstavitev, delavnic in vseh mogočih kulturnih dogodkov, ki sredi poletja preplavijo drugo največje slovensko mesto. A ker večina teh dogodkov cilja na odrasle, so si brihtni organizatorji omislili poseben festival, namenjen otrokom: Art kam v Mestnem parku. Koncerti, nastopi komikov in pravljičarjev, gledališke in lutkovne predstave – in vel kup hudih delavnic, od barvanja kamnov in nabiranja zdravilnih rastlin do pletenja in joge, lokostrelstva, kovaštva, slikanja …
… in delanja zmajev.
Tretje leto zapored smo se odpravili v Maribor; spakirali smo kup materiala, se zbasali v avto, zvijuzgali skozi vse prometne zastoje in se spet pojavili na ljubkem travniku v senci starih dreves. Postavili smo mize in klopi, razporedili pripomočke – in živčno čakali na naše prve stranke.
Živčnost je bila povsem odveč. V minuti sta za mizo sedela fantek in punčka, ko pa je v nebo nad parkom poletel prvi zmaj … kot da je zadonel carynx, da prikliče horde.
In horde so prihrumele: otroci in starši so tekli k nam, nas prekrili, prežvečili in pod večer izpljunili.
Koliko sukanca ste rekli, da potrebujete?
Vsega.
– pogovor z osuplimi prodajalkami v kitajskih trgovinah
Zmaja, ki so ga otroci delali tokrat, je v resnici indijski bojni zmaj patang, le da ima dolge pisane repe: 46 centimetrski kvadrat papirja z enotočkovnim vpetjemin ogrodjem na križ. Izdelava takega zmaja je relativno preprosta: z lepilnim trakom se ojačajo robovi, dve paličici se prilepi vzdolž diagonale, še dve se upogne in prilepi prečno na te, pritrdi se pet repov (tri dolge na zmajevi riti in po dva polovična na vsak vogal); le še vrvico se priveže tam, kjer se paličice prekrižajo – potem pa se trdno prime drugi konec vrvice …
… in teeeeeeci!
Dobri mož Matjaž nam je poklonil papir (sicer namenjen za tisk navodil za zdravila; ker je zelo čvrst in izjemno lahek, je idealen za zmaje). Lepilni trak je tisti za pleskarje, ker se ga enostavno odtrga. Paličice jemljemo iz bambusovih rolet, repi so iz zvitih trakov pisanega kitajskega papirja, vrvice so motki sukanca.
Par centimetrov debel pok papirja. Tri velike rolete, 180 cm širine. Devetintrideset kolutov lepilnega traku Trideset paketov po deset zvitkov kitajskega papirja. In sukanec.
Koliko sukanca?
Vsega!
Sedemsto devetinšestdeset motkov smo imeli s seboj, pa nas je vseeno skrbelo. Kaj, če jih ne bo dovolj?
Bilo jih je dovolj. Ampak komajda.
Bi vam lahko priporočil tale zelen rep, gospodič? Čudovito se prilega k belemu,
Kaj si ti ja nor? Vijola mora bit!
– mariborski otrok pojasni čudaku iz Ljubljane, kaj naj stori z zelenimi rečmi
Naše zmajske delavnice so vedno nadvse hektične in precej čudne. Otroci in starši se izgubljajo v navodilih, mi delimo potrebščine (kje je selotejp? pojdi po repe! rabim vrvico! palica se mi je zlomila!) in pomagamo žez bolj zakomplicirane dele izdelovanja zmaja.Vse skupaj je veličastna, kaotična, divja zmeda, iz katere se vsake toliko odtrga otrok in skozi zid čakajočih, ki obdaja delavnico, steče s sveže narejenim zmajem na travnik .
In vedno zraven visi kak smotanec, ki si v brk mrmra, da je enostavno narediti zmaja, če pa vse oči dela.
Ja, nekatere mamice in očiji skoraj vse naredijo sami. Saj morajo, ko pa pikci ne zmorejo niti lepilnega traku odtrgati, kaj šele privezati sukanec na zmaja s svojimi debelušnimi majhnimi prstki. Nikoli ne izberemo udeležencev še pred delavnico in nikogar ne zavrnemo, ker da je premlad, preštorast ali prestar.
Vsak človek ima temeljno pravico, da si naredi zmaja in da ga spusti v zrak – in povsem vseeno je, ali ga še povsem negodnega vozijo naokrog v vozičku, ali pa od starosti in artritisa komaj hodi.
Ko zmaj poleti, se vsem svetijo oči.
Pa še ena reč je. Otroci in starši na naših delavnicah naredijo zmaja skupaj. Taka družna aktivnost, ki se tako lepo konča, je vobče nepozabna: vsem radost polepša obraz, ko otrok steče po travniku in se zmaj dvigne v zrak – zmaj, ki so ga takorekoč iz nič naredili sami!
Jasno, oči lepi trakove in poravna paličice, mami priveže sukanec na zmaja. Otrok pa mora sprejeti najpomembnejšo odločitev, kar jih je:
… izbrati mora barve repov.
Kak pikec na delavnici je bil tako majhen, da je bila to verjetno njegova prva krucialna odločitev v življenju.
In zmaj, ki ga je naredil, je bil najlepši na svetu.
Vsi so bili najlepši.
Drevo mi je spet pojedlo zmaja.
Spet? Koliko pa jih je že?
Niti ne štejem, vsakič grem in si naredim novega.
Torej v bistvu drevesa hraniš z zmaji?
Haha, pa res!
Mariborski Mestni park je spomenik oblikovane narave. To so livade in gaji, pa ribniki in rožni grič, pa senčne poti, drevoredi in paviljoni. Tu je otroško igrišče, pa velik oder – in vsepovsod visoka stara drevesa, ki mečejo prepotrebno senco v poletni vročini.
Z urejanjem Mestnega parka so začeli v letu 1872, najprej okrog srednjeveških ribnikov, ki so nekoč pojili obrambni jarek okrog mesta. V stoletju in pol je park lepo rastel – drevesa, ki so jih tako skrbno zasadili, pa z njim. Danes so livade parka obdane z listnatimi in iglastimi velikani: kostanji, rdeči bori, platane, bukve, bresti, gabri …
Velikani pa so lačni.
Verjetno so vas starši, učitelji in razni samozvani strokovnjaki prepričali, da drevesa ne jedo ničesar, da nekako živijo od sončne svetlobe (nekakšna magična “fotosinteza” naj bi imela prste vmes) in vode, ki da jo pijejo z nogami. Resnica je seveda dosti bolj preprosta – in dosti bolj strašna.
Seveda drevesa malicajo. Njihova najljubša hrana pa so …
… zmaji!
Kadar ničhudegasluteči zmajček pripleše preblizu lačnemu drevesu, celulozna pošast stegne svojie krempljaste veje, ga zgrabi in v sekundi požre. In kako grdo drevesa žvečijo! Ostanki ubogih zmajev jim visijo iz ust, pisani repi se jim lepijo po bradah, ob tem pa si svoje ostre zobe prav nemarno nitkajo:
… s potrganimi vrvicami, s katerimi so le trenutek pred katastrofo otroci vodili zmaja v nebo!
Držite se stran od strašnih zmajejednih dreves, otroci. In ja, težko je paziti, ko pa se teka naprej, gleda pa nazaj v zmaja, ki tako lepo pleše tam zgoraj.
In tako se je naša zmajska delavnica spremenila v divjo drevesno požrtijo.
Zakaj pa jokaš?
Drevo mi je požrlo zmaja! *smrk*
Zakaj pa ne narediš še enega?
O, saj res! 🙂
Nekaj otrok je res jokalo. Par očetov je poskusilo splezati na prežvekujoča drevesa in jim iztrgati nesrečne zmaje iz goltancev. Pametnejši so medtem delali že svojega četrtega zmaja, da bi čimprej nasitili arborealne orjake. Skupina deklic pa se je šla noro zabavno igro: zmaje so vodile čisto do lačnih dreves, potem pa so jih v zadnjem hipu izmaknile. In vsakič, ko so veje grabile v prazno, je po parku odmeval njih diabolični smeh.
Tako zabavne požrtije še ni bilo …
Tretje leto zapored nas je Maribor sprejel odprtih rok in src ter nas trdno objel, kot da nas nikoli noče izpustiti. Večino časa smo res nežno usmerjali horde bodočih zmajarjev, a smo tudi odlično jedli, uživali na parih koncertih, se izgubili na afterpartiju ali dveh, šli spat ob treh in se zbudili zgodaj zjutraj, da smo z mulci naredili še sto zmajev, pa še sto, in še sto.
Kot da nas je tornado zgrabil in zavrtel skozi ta sicer zelo zelo naporen, a povsem nepozaben vikend.
V nedeljo popoldne smo se komaj še lahko premikali. Ležati, spati, nemara sanjati – a je bilo treba spet vse zbasati v avto in skozi zastoje odnavigirati proti domu.
Ko je Maribor izginjal v vzvratnem ogledalu, se je nebo zjokalo.
Pa se nam ni bilo treba.
Niti najmanjši možnosti – nobenih, pravzaprav – ne bi imeli s tako delavnico, s toliko otroci in toliko zmaji, če nam ne bi na pomoč priskočili Mia, Emma, Aljaž, Nuša in Vita, izjemne prostovoljke in prostovoljec, ki so skoraj dušo spustili ob vodenju stotin otrok k stotinam zmajev v poletni vročini Mestnega parka. Na koncu vsake dne so bili videti tako, kot smo se mi počutili: do konca izčrpani, a srečni.
Zahvale pa smo seveda dolžni Evi (najboljša!) in celi Art kamp ekipi, pa Narodnemu domu Maribor in Festivalu Lent, pa Matjažu Sivki za papir, pa Sariti, Vučkotu in Zenu – pa jasno vsem, ki ste prišli na naše delavnice in naredili zmaja, ter vsem dobrim ljudem Maribora.
Hvala vsem – in se vidimo naslednje leto!
ki je prišel do svoje dovolilnice za parkiranje v centru Maribora. To je pravi življenjski uspeh!
Foto Eva Nađ
Dejanskost je bolj mori podobna, podložena z death metal žaganjem in kričanjem. Nobenega postopka ni, nobene obvladljivosti, nobenih jasnih korakov in srčkane skupinske fotografije. Naše delavnice so neskončen vihar otrok, staršev, papirja, paličic, lepilnega traku, barvic, sukanca, pisanih trakov in krohota.
🤣🤣🤣
Dođite nam još koji put na obuku 😂😘
Bumo došli! 😉