Pravili smo vam, kako se je Ljubljansko barje iz absolutne divjine v le dvesto letih spremenilo v – poleg solin – najbolj umetno, preoblikovano, antropogeno krajino pri nas.
Ta čudna ravnica pravokotnikov je skoraj povsem delo človeških rok. Skoraj: nekaj žalostnih ostankov prvobitnega močvirja še vztraja; Strajanov breg, pa Kozlerjev gozd, pa tisto nenavadno visoko barje na Kostanjevici, nekaj šotišč (šota je nekoč pokrivala desetine in desetine kvadratnih kilometrov Barja!) in par barjanskih oken na robu vršaja Iške … Samo dve reki sta se izognili besni regulaciji in kanalizaciji: Ižica in Ljubija.
Ti ostanki so skromen odmev davno izginule krajine, enega največjih mokrišč v Evropi.
Sprehajalcu se Barje zdi košček neokrnjene narave – a narava je bila le redkokje tako na silo spremenjena kot tu.
Na idejo, da bi naravo ščitili, so v naših krajih prvič upali na glas izreči leta 1920, ko je Muzejsko društvo oziroma njegov Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov objavil Spomenico o nujnosti varovanja slovenskih naravnih lepot. Za tiste čase je bila ideja čudaška; narava je bila ali koristna in se jo je dalo izkoriščati – ali pa nekoristna in torej namenjena izboljšanju.
Odločna skupina prvih naravovarstvenikov pa je šla preko tega in zahtevala posebno varstvo za redke rastline in živali, za podzemne jame, ter za tri tipe ekosistemov pri nas.
Alpe, sredogorske gozdove – in barja
Lepote Julijskih alp so kmalu prišle pod zaščito države; leta 1924 so ustanovili park v Dolini sedmerih jezer, ki je potem zrasel v Triglavski narodni park. Gozdovi na Pohorju, na Kočevskem in na Snežniku so kmalu sledili; pragozd Krokar in gozdni rezervat Ždrocle na Snežniku sta danes celo del Unescove svetovne dediščine.
Kaj pa barja – še posebej Ljubljansko barje?
Bizarna ideja o spreminjanju Barja v žitnico je kar vztrajala. “Rezerve” šote, ki so jih cenili na “prek 600 let”, so porezali in požgali v desetletju ali dveh. mreža umetnih odvodnikov je nezadržno rasla – danes Barje križa več kot pet tisoč kilometrov kanalov. Prihajali so ljudje, sadili in sejali, gojili živino, sekali gozd, sušili močvare … pravo Barje pa je bežalo, se krčilo in izginjalo.
Celo najbolj značilen ekosistem na predindustrijskem Barju je vsaj delno delo človeških rok: vlažni travniki in pašniki. Ta precej edinstvena krajina je nastala v delikatnem plesu človeka in Narave: poplave so se umaknile, trave so pognale, ljudje so kosili in živina se je pasla, potem pa so vode spet prekrile travnike z mehko odejo.
Pred kolonizacijo barja in besnim osuševanjem so vlažni travniki in pašniki prekrivali skoraj vseh 150 kvadratnih kilometrov Barja – kot kaže Melikova karta rabe zemljišč leta 1825:
Tisoče in tisoče oralov so merili vlažni travniki in pašniki -in prav ti so prvi padli, ko smo začeli izboljševati Barje s hudo odločnostjo in težko mašinerijo. V dobrem stoletju smo vse te travnike razrezali v pravokotnike, prekrili z gnojem, kultivirali in spremenili v vulgarne njive s koruzo za prašiče.
Kar je ostalo od teh prvobitnih vlažnih travnikov – no, niti ne ostalo, ampak so jih skrbno in z velikim trudom rekonstruirali in obnovili – se meri v kapljicah.
Le še nekaj čez šeststo tisoč kvadratnih metrov jih je, sredi Ljubljanskega barja.
Dobrodošli na Iškem morostu.
Iški morost je novo ime, prej se je planjavi severno od Matene in Bresta reklo Veliki in Vrbovski tali. Paša in košnja se je tam v osemdesetih tu večalimanj opustila in travniki so se začeli zaraščati. Potem pa so vmes posegli naravovarstveniki in ptičarji.
Od devetdesetih dalje so člani DOPPS – društva za opazovanje in preučevanje ptic – čistili zarast, odkupovali zemljišča, skrbeli za delikatne ekosisteme in uredili Koščevo pot po morostu, ki je bil leta 2008 razglašen az naravni rezervat.
Iški morost je rajska močvara. Ali morda Noetov morost, ker se je vanj naselilo toliko bitij praktično takoj, ko so jim zrihtali dom in se je razrasla modra stožka. Ptice so ga vzele za svojega, še gospod škurh tu domuje – najbolj znamenit pa je seveda kosec, ta plah, ogrožen prebivalec najbolj delikatnih mokrišč. Nad Iškim morostom se spreletava na tisoče metuljev, tudi skrajno redki barjanski okarček, mimo švigajo kačji pastirji, iz poplavnega gozda se oglaša zelena rega. Srne in zajci tu najdejo zavetje, kdaj rušo razrijejo divji pujski, sled svoje mogočne šape pa zna pustiti tudi medved.
Iški morost morda res ni barje-kot-je-nekoč-bilo, je pa vsekakor barje-kot-bi-lahko-bilo. Mozaična krajina vlažnih travnikov, mejic, poplavnega gozda, sestojev šaša in reliktnih rečnih strug. Skrbimo za to krajino, ta pa najbolj uspeva, kadar nas ni tam. Samo zmaj, ki tiho drsi na vetru visoko nad mokriščem, ne moti krhkega naravnega ravnotežja.
Morost je čudovit, a ni za nas. Ko parkirate avto na vhodu v rezervat, ugasnete motor in odprete vrata, vas zajamejo zvoki Barja. Čudovita simfonija, ki ni za naša ušesa: ne izvajajo je za nas, naše noge ne smejo na sestoje molinie, naše roke ne razgrnejo šašev. Še Koščeva učna pot – ena najboljših učnih poti v Sloveniji! – ne vabi glasno, kot da nas hoče opomniti, da ne spadamo sem.
Po tej zemlji res ne smemo vandrati, nebo nad morostom pa je širno in svobodno; ptice morosta se držijo pri tleh, žužki imajo svoje kongrese tik nad goščavo – zmaj pa leti visoko nad njimi in ni del njihovega sveta. Zmaj dvigne naše oči tja, kamor ne moremo, in nam nazaj prinese poglede, ki jih sicer smejo uživati smo pravi prebivalci morosta.
Rezervat pa, kot da je živ, raste in se širi. Morda je videti, kot da mu pravokotniki grozijo, da ga bodo požrli, a je v resnici ravno obratno. Kanali se opuščajo, poganjajo nove mejice, njive se spreminjajo nazaj v vlažne travnike. Koruza se bo umaknila modri stožki, hrup težkih traktorjev pa bodo zamenjale koščeve serenade.
Vulgarne pravokotnike bo prekril kaos življenja. In morda bo nekoč Barje spet – barje.
Zmajske fotke posnete z Insto360 nai, ki jo je sešil mojster Janez Vizjak.
