“Ampak jaz ne znam januariti!”
– Marczin
Ko je postalo jasno, da letos velikega indijskega praznika Uttarayan za spremembo ne bomo preživeli v Indiji, temveč v Sloveniji – pa ne le Uttarayan, cel siv in nemaren slovenski januar nas je čakal! – smo nemudoma šli skozi vseh šest faz žalovanja.
Zanikanje, jeza, depresija, organiziranje zmajskega festivala – in ustanovitev religije.
Zmajski festival je bil sprva načrtovan bolj kot neformalno srečanje zmajarjev, predvsem tistih, ki jih je Indija letos pustila na cedilu; nekakšen Uttarayan u Lublan za izbrane zavrnjence.
A definicija mednarodnega zmajskega festivala je precej natančna: vsaj dva človeka iz različnih držav (mednarodni) hkrati spuščata zmaje (zmajski) in ju pri tem opazujeta vsaj dve osebi (festival).
Nabralo se nas je deset iz štirih držav, torej več kot dovolj za pošten IKF!
Prva faza: zanikanje
“Ne.”
– veter
Vse se je začelo v petek še pred zoro – se pravi, István je začel v trdi temi, ker je bil jako pameten in se z nočnim busom pripeljal v ljubljano ob petih zjutraj. K sreči ni bilo zgolj povsem temno, ampak tudi strašno mraz, pa je veselo vandral po mestu in počel povsem normalne reči, kot je lezenje po zaledeneli poti na Grad – in iskanje dobri mest za zmajsko fotografiranje.
Veselega vandrovca smo napol zmrznjenega prestregli ob osmih in ga spravili na toplo, pa smo med čakanjem na slovaško srečnico užili par mrzlih. Zakaj srečnico, vprašate: ker se je končno vrnila iz zapora – vsaj tako je sporočal napis, ki smo ga v veselje mimoidočih razvili na postaji.
Med poljubčki in objemčki je prispela še hrvaška delegacija in kmalu je bil čas za pošteno slovensko večerjo: čevapčiči, zažgani na žaru v ledenečem večeru.
Preden so nas vse pálinke, Beherovke, domači gini in rumi mojstra doktorja Agona in pivo prehiteli, smo zbranim zmajarjem predstavili načrt za zmajski dan. Plan A: Slovenija je kraška dežela; če bo deževalo, peljemo vse v Postojnsko jamo in pod zemljo spuščamo posebne zmaje za brezvetrje. Plan B: Slovenija je mediteranska dežela; če ne bo dežja, gremo na morje in spustimo zmaje v prijeten burin, ki so ga vremenarji veselo in povsem resno napovedali.
Sobota je napošila zgodaj. Ni deževalo.
Druga faza: jeza
“Prekleta banda vremenarska lažniva!!!”
– vsi mi
Ne le, da ni deževalo: januarsko sonce je veličastno obsijalo Obalo. Tako smo zmajarje zvlekli v najbrž najprijetnejše in najmanj pretenciozno mestece na našem kosu Jadrana, v Izolo. Prostor na vrhu rta pri svetilniku je dovolj velik, da se v veter pošlje zmaja ali nih deset; odličen kraj za skromen mednarodni zmajski festival.
Štirinajst stopinj je kazalo, na soncu pa je bilo sploh toplo: pravi januarsko čudo. Vremenske napovedi so jetemperaturo povsem zadele – so pa govorile tudi o vetru, ki naj bi tod vel s petnajstimi kilometri na uro in več.
Kar bi povsem držalo, če bi se matematika odločila, da je nič enako petnajst.
Po drugi kavi v prijetnem Cappuccino baru in uživanju na sončku sta Sergeja in Ivor ponudila odličen narezek, potem pa so se dame sprehodile po starem mestecu.
Niti list ni zatrepetal, ntii bilka trave se ni premaknila, nobenega jadra ni bilo na obzorju. Morje je bilo kot velikansko ogledalo, gladke odseve so zmotili le galebi, ki so se poganjali za ribami, pa domorodci, ki plavajo tudi januarja – in Istvánov dopero, ki ga je mojster namakal v Tržaški zaliv.
Če bi mimo prišel kak meteorolog, bi ga gladko zabrisali v morje.
Tretja faza: pogajanja
“Saj bo prišel veter! Ob enajstih bo začelo pihati … se pravi, ob enih … ob dveh … ob pol štirih … no, ob petih pa zagotovo …
– Žare
Ko smo se tako jezni in brezdelni nastavljali soncu, smo se naenkrat spomnili stavka, ki ga je pred leti v popolnem brezvetrju ob spomeniku enotnosti v Gujaratu izrekel uradni napovedovalec: “We respectfully ask the international kite flyers to show more enthusiasm for flying kites.”
To! Entuziazma manjka! Če je István dopera nekako zvlekel par metrov visoko, lahko tudi druge zmaje. V resnici gre za relativno hitrost zraka: ali se premika zrak, ali pa zmajar.
Zrak se ni premikal.
Po četrti ali peti kavi smo šli v akcijo.
Najprej smo tekali gor in dol z zmajčki za brezvetrje, potem pa so bogovi vetra opazili naš entuziazem in začeli premikati zrak ravno toliko, da smo iz vreč optimistično potegnili velike plahte tkanine.
Pošast se je komaj dvignila v zrak, a so jo opazili otroci.
Publiko pa vedno vzamemo strašno resno.
Žare je preizkusil akrobatskega Revolution zmaja. Ivor je sestavil težkega Rukfaša in izzival bogove. Janez je v nebo poslal Astral gliderja.
Otroci pa so noreli za njimi po travniku gor in dol.
In kako fino se jim je zdelo, ko smo jim dali vrvice v roko in jim rekli, da so zdaj pravi piloti – pa so oni tekali z zmaji namesto nas!
Otroško delo je povsem okej.
Nekdo – točno vemo, kdo, a ga ne bomo sramotili v javnosti – si je celo drznil natakniti velikega trilobita na kandelaber … v veliko veselje zbranega občinstva.
Ampak …
Četrta faza: depresija
“To je brezveze, gremo domov na lazanjo.”
– Ivor
Ves ta entuziazem je pobral še zadnjo energijo, ki smo jo premogli; niti šest dodatnih kavic nas ne bi več mogle spraviti pokonci. Pa še malce bedno smo se počutili: zvlečemo zmajarje od daleč sem, potem pa nas veter – in lažnivi meteorologi! – takole spet pustijo na cedilu.
Trudili smo se, pa enostavno ni šlo. Sonce je padlo proti morju in temperatura z njim, kape in bunde so spet našle svoje mesto na nas. Edina svetla točka temnega in brezvetrnega večera je bila obljuba fantastične lazanje pri Bogunućih. Spakiramo in gremo.
Zbrali smo vse vreče na kup in jih začeli vleči proti avtomobilom, ko je István rekel: “Mi je pa všeč, da vaši meteorologi lažejo ravno tako kot madžarski.” In naenkrat se je vse spremenilo.
Peta faza: zmajski festival
“Ej, kaj je to tam zgoraj? Da ni zmaj?
“O hudiča … seveda je.”
Žare in Saša sta se ravno vrnila s prve runde nošenja vreč do avtomobilov, ko sta opazila čudno ptico visoko na večernem nebu nad Izolo.
Ni bila ptica. In kar jima je šlo čez šimbase, ni bil ledeni obup – temveč veter.
Zares.
Povsem se je stemnilo, srca zmajarjev pa so se razsvetlila in v hipu je pri svetilniku nastal popoln kaos. Morje se je ujezilo in razburkalo, borovci so se sklanjali v pišu s severa, mi pa smo besno vlekli ven vse zmaje z LED lučkami za nočno spuščanje. Odlično organizirani kot vedno smo seveda pozabili par baterij, v veseli zmedi pa so vsaj enkateri od nas vzeli napačne vrvice.
“Potegni!”
“Ne gre, štrik se je zataknil!”
“Daj malo glej!”
“Kaj hudiča naj gledam, če je pa totalna tema?!”
Kriki “Vleeeeeeciiiii!!!” so se igubili v bučanju morja. Veter je zgrabil trilobite in se igral z njimi.
Nekaj zoprnih trenutkov se je zdelo, da jih bo pometal v morje – potem pa so se zmaji veličastno dvignili in razsvetlili izolsko nebo.
Enega smo spustili visoko, da je strašil in vabil Izolane, drugega smo držali nizko, da so si ga množice dodobra nagledale.
Množice. Vsi so prišli do svetilnika gledat leteča čuda. Kaj pa bi vi storili, če bi se taka reč pojavila na vašem nebu?
Veter pa se je še krepil, da nas je začelo skrbeti, ali bo napačna vrvica sploh zdržala vlek besne svetleče pošasti.
Kaj vrvica, ulična svetilka, na katero je bila privezana, se je komaj držala!
Ljudje pa so zvitih vratov buljili v nebo, da so si izolski kiropraktiki meli roke. Telefoni so posneli ure in ure materiala, prijazna gospa pa nam je podarila bomboniero: “Hvala – to je tako lepo!”
Res je bilo lepo. Prvi nočni mednarodni zmajski festival NIKF Izola!
Lazanja je morala še malo počakati …
Peta faza: nova religija
“Izpusti notranji veter, brat moj …”
– evangelist Saša
Od vseh hudih fotk, ki smo jih ta vikend posneli, nam je ta najbrž najbolj pri srcu. Dva zmajarja, ki sta se prej morda srečala dvakrat; različna človeka različnih življenj, različnih želja, preteklosti, sanj, poklicev …
Kdo bi vedel, o čem čvekata, a sta globoko v debati. Ura pa kaže pet čez drugo zjutraj.
Za to gre. Zmaji, spuščanje zmajev, šivanje zmajev, zmajsko fotografiranje … vse to je res super – a kar nam daje ta čudoviti, nenavadni hobi, nima noč z vetrom ali z njegovo odsotnostjo: zmaji so nam prinesli prijatelje za vedno.
Kako nenavadno je vse skupaj: potujemo po čudnih krajih sveta, vstopamo v hiše in v življenja ljudi, oni pa nam odpirajo vrata svojih domov in src. Vrvica zmaja ne drži samo zmaja: vse nas drži skupaj.
István je začutil duhovno plat vsega skupaj – in ustanovil novo zmajsko religijo Kaj je zmaj, če ne direktna linija do nebes, 6G povezava s tistimi zgoraj? Ste kdaj slišali, kako poje napeta vrvica zmaja – to so misli, priprošnje in zapovedi, ki švigajo gor in dol. Zmajarji: naši bratje in sestre. Travnik: naše svetišče. Fižol: naša sveta hrana, hostija.
“Fižol, István?”
“Seveda! Fižol sproža vetrove!
Lazanja je nahranila naša utru jena telesa …
Nagrajeni napitki mojstra dr. Agona so greli naše duše.
L’ubica pa je dobila novega zmaja!
In to ne kateregakoli zmaja: Originalnega modrega rokkakuja, ki ga je tudi sešil Janez, dr. Agon!
Krasen vikend smo imeli …
… ki se je vse prekmalu končal.
Le še ena stvar nas je čakala.
Epilog
“To je preveč Jaz tega ne morem gledati …”
– Janez
Istvánovo nočno raziskovanje Ljubljane in iskanje primernih prostorov za zmajsko fotografiranje je bilo uspešno Ko je napočila nedelja, smo najprej L’ubico peljali na postajo in jo poslali nazaj v njen zapor, mi pa smo šli na most.
“István, ne piha.”
“Piha, piha.”
“István, ni dovolj prostora.”
“Polno prostora je.”
Na Mesarskem mostu ni prostora, veter pa ali ni pihal, ali pa je pihal iz vseh smeri hkrati. Mojster se ni dal motiti, pa je razvil svojo opremo za zmajsko fotografiranje.
Prvi zmaj v nebo: fled.
Ni šlo, pretežak zmaj.
Drugi poskus: zvesti dopero.
Tudi to ne bi smelo delovati, ker so bile razmere res povsem neprimerne. A je mojster pač mojster.
Zmaj se je nekako dvignil, vzel s seboj fotoaparat in se previdno vzpenjal med lačnimi zmajejednimi drevesi in skozi strašne turbulence.
Ostali smo šokirani zrli v nebo – in si oddahnili, ko sta se najprej fotoaparat in potem še zmaj varno vrnila na zemljo.
Istvánu je uspelo!
Je zmaj kaj ujel?
Je.
O, ja – je..
Zmagoslavna kavica, turistični skok na Ljubljanski grad …
… in čudoviti zmajski dnevi so se končali. Nepozabno!
Večino fotk – še posebej tiste boljše in lepše – sta posnela L’ubica in István. Vse pravice pridržane! 😉
2 thoughts on “Neke noči v Izoli”