Potrebuje nekaj rdečega.
– Calvin
Po čudoviti norosti Tunizije smo komajda imeli dovolj časa, da operemo cunje, ko smo se spet tlačili v avto in leteli na nov festival – na enega mnogo bližjega, sicer krajšega, a dosti dosti večjega.
Že zemljevid letalnega polja je orjaški:
Jesolo Beach & Kite Festival. Dva kilometra peščene plaže, razdeljene v devetnajst aren za zmaje in zmajarje.
Petič so Filippo, Nat, Angelo in ekipa pripravili ta festival, ki se je začel skromno, potem pa vsako leto rastel skoraj eksponentno – in se praktično iz nič razvil v enega največjih zmajskih festivalov v Evropi in na svetu.
Prav netipično za nas, ki navadno v Jesolo prikrevsamo v petek nekje proti večeru in spustimo skoraj tretjino festivala, smo tokrat že v četrtek popoldne jedli cesto proti Benetkam.
Prvi dan festivala je bil zato oblačen in težak – kot naše glave.
Petek je bil tudi sicer naporen, ker je veter medlel tam okrog minimuma za naše zmaje, pa smo morali kar naprej paziti, da se ni kakšen nataknil na teraso hotela. Padale so leteče pošasti, pa smo jih zvlekli v nebo, pa so spet padle, pa smo spet vlekli … in se resno izčrpali ob tem garanju za petkove množice obiskovalcev.
Vse žive tehnike in “tehnike” smo uporabili, da so zmaji leteli. Ivor, recimo, tule ne vozi akrobatskega zmaja na dve vrvici:
Ne – veliko poredno manto skuša prepričati, da ostane v zraku …
Med vsem tem vlečenjem, sopihanjem in gaženjem peska, pobiranjem zmajev, iskanjem sapic, vlečenjem, pobiranjem … smo se začeli spraševati o smislu teh sizifovskih naporov. Kaj zaboga sploh počnemo?
Širimo srečo!
delamo najboljši šov na svetu!
Za otroke gre!
To je cirkus, mi smo pa opice …
Vse drži, seveda, a je celo reč v resnici najlepše opisal Calvin – oziroma Gašper iz znamenitega stripa Gašper in Hops (Calvin and Hobbes):
In voilà:
Izboljšujemo nebo.
Pri tem pa tale superlahka delta (ki leti tudi v skoraj čisti bonaci) ni zgolj zmaj. Prava zračna umetnina je, ki jo je izdelal sam mojster Fabiano Vignali – in jo je Ivor prilicitiral na tihi dražbi dobesedno v zadnjih sekundah.
Deltica zmore izbojlšati kakršnokoli nebo:
Vsako nebo je videti boljše z rdečo delto na njem!
Še nekaj čudovitega se je zgodilo rdeči deltici … po dražbi so seveda stari mojstri ocenjevali plen, pregledovali šive, težkali palice, ocenjevali uzde in vrvice – pa je Roberto, kot je kasneje sam trdil, hotel “preveriti permeabilnost materiala” zmajčka … tako, da je pritisnil ustnice na tkanino in pihnil.
Skratka, poljubil je rdečo delto.
Oooooo, Roberto je poljubil mojo delto!
Nisem je poljubil.
Blagoslovljena z Robertovim poljubom!
Če ti pravim, da je nisem poljubil!
Poljub svetega Roberta Červijskega!
Samo preveril sem permeabilnost …
Bacio di tutti baci! Moja blagoslovljena delta bo zdaj vedno letela!
Treščil te bom s tem piščancem …
In ga je. Pomagalo pa ni: naslednji dan se je po pesku Lida di Jesolo vlekla vrsta ljudi, vsak s svojim zmajem, ki so ure in ure čakali, da jim ga sveti Roberto poljubi in blagoslovi.
Vaša milost, prosim – moj trilobit! Poljubite ga, da bo spet letel!
Še dobro, da je Robertu bil odmerjen kos plaže na čisto drugem koncu, pa smo bili varni pred njegovo sveto jezo …
Čisto na drugem koncu plaže – ja, festival v Jesolu je res orjaški. Tako enormen je, da se s tal njegove celote sploh ne dojame. Mi smo bili v areni 4 na kocki 3 (kocka je 300 kilogramski kvader betona, na katerega smo vezali velike zmaje), blizu zahodnega konca festivala. Roberto je poljubljal zmaje v areni 13 daleč proti vzhodu. Zadnja arena – area 19 – je bila dve uri hoda proč.
Ma ni dve uri.
Pa ti hodi po tem smotanem pesku!
Okej, ampak saj ne grem po pesku, raje po trdni potki pred hoteli.
Aja? Skozi totalno gužvo?
Gneča na lungomareju pred hoteli je bila res totalna. Številni sproščeni Italijani so šli na svoj popoldanski sprehod, iščoč mizico in aperol špric na plaži, da bi gledali zmaje. Njih številnost je kasneje ocenila policija: čez dvesto tisoč jih je bilo. In do konca plaže je bilo dve uri hoda, pa naj si hodil po globoki mivki, ali pa se tlačil skozi množico.
Kar predstavlja manjši problem tega festivala. Zmajarji so raztreščeni po dveh kilometrih plaže, pa se da resno komunicirati zgolj s sosedi v areni, ki ti je odmerjena. Ostali so pol ure, uro, dve uri hoda proč. Filipo in ekipa se tega sicer zavedajo, zato pripravijo hude večerje in druge oblike veselega après-zmaj druženja. A vseeno, obsojen si na svoje sosede – in naši sosedi so bili obsojeni na nas.
Tokratne žrtve so bili Robert, Andrea, Romy in Lucas (ter njihov potrpežljivi pes) na kocki 2, ter Petra in Gunther na kocki 4. Vsi organizirani, profesionalni, natančni, urejeni disciplinirani … Nemci.
Samo po kavo grem, a lahko vržete oko na moje zmaje?
Še bolje – lahko jih prodamo!
A ha ha ha. Res smešno.
Petra in Gunter sta spuščala res lepe zmaje …
Pa si nismo mogli pomagati … hec mora bit!
Kaj je to?
Ee … zmaj?
Ja, vidim, zmajček metuljček za otroke. Kje pa je moja manta?
A veš, si rekel, da je ne smemo prodati …
Ja …?
Pa smo jo zatavšali – za tega krasnega metuljčka!
Gunter ni bil jezen. Žalosten, razočaran – jezen pa ne.
Kako bi tudi bil, če pa je nebo nad Jesolom bilo videti takole:
Pa še Gregor je z njim in Robertom delil skrivnosti indonezijskega sidranja velikih zmajev, ko v pesek izkoplješ za laket globoko luknjo, vzameš kamen ali manjšo palico, okrog nje zavežeš gurtno, in vse skupaj zakoplješ. Kot so odkrili sosedi, trije Nemci in en Francoz ne zmorejo te kontrapcije izpuliti iz mehkega peska!
Postojnska jama!!!
– Robert
Naš velezmaj, veličastna podrzemna leteča pošast, Proteus maximus (delo mojstra Janeza Vizjaka) redko leti, ker zelo pazimo nanj – pa tudi zato ker je velik in zato drag za letalske prevoze (poleg tega pa se v določenih kulturah slabo odzovejo na petindvajsetmetrski valj kožne barve, ki maha po nebu).
V Jesolu pa smo ribico enostavno morali spustiti – to smo mi, to je velezmaj društva KAP Jasa! In sosedi na kocki 2 so takoj prepoznali pošast, ker so bili pred par meseci v Postojnski jami in so jo videli v živo (no, smo jim razložili, da so videli zgolj mladičke, v globinah jame pa da živijo prave, peindvajsetmetrske odrasle človeške ribice).
Komajda je letela; veter je bil na spodnji meji, pa še kako kilo ali dve peska je imela v repu.
Je pa letela!
Vmes pa je nepričakovano uletel Rok z družino, kar je pomenilo, da si lahko vzamemo resno pavzo. Ko so dva otroka in dva odrasla prikrevsala do nas z glavo v oblakih, z odprtimi usti in izbuljenimi očmi, smo vedeli, da je dovolj samo eno vprašanje:
A bi poskusil?
Pa so ure in ure vlekli zmaje, tekali in padali po pesku, se po eni uri že kregali o tehnikah in pod večer povsem izčrpani popadali po tleh, medtem ko smo mi lepo sedeli, uživali na sončku in v mrzli pijači.
Naslednji dan so že prišli s svojim zmajem …
Lep dan se je naredil v soboto in vse – vse! – je letelo, kar je pomenilo, da je bil čas za našo osnovno dejavnost: zmajsko fotografiranje. Saj nismo kratice KAP (kite aerial photography) kar tako vtaknili v ime društva!
Zmajsko fotografiranje na takem festivalu je kar napeta in nervozna reč. Povsod so vrvice in zmaji in tudi zvesti Originalni modri rokkaku s težavo varno navigira med njimi. Še posebej, ker je na polju vse polno otrok s svojimi zmajčki, ki letijo povsem nepredvidljivo – za povrh pa zid hotelov na rob plaže dela zoprno rolo ravno nad strehami.
Kot smo ugotovili po pristanku, se nam je še kamera spuntala, pa je enostavno nehala fotografirati nejkje na sredini poleta.
Ampak festival v Jesolu je bil res fantastičen, zmaji prekrasni, sonce pomladno, morje modro – pa je tudi tako polovično zmajsko fotografiranje bilo povsem uspešno.
Sveti Robert Červijski je morda res bil na drugem koncu plaže, a nebesa niso mogla biti daleč – ker smo srečali angela.
Ti si na vrsti.
Ne pa ne.
O, pa ja, jaz sem šel včeraj.
Eh … samo še par minut.
Žejen sem.
Jaz pa zmatran. Par minut …
Klasično prerekanje o tem, kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino po par mrzlih, se je vleklo in vleklo, potem pa naenkrat …
Ne … a sanjam?
Nezemeljska svetloba je obsijala našo areno, zadonele so orgle, zborček kristalnih glasov je zapel nedoumljivo hvalnico … in angel je stopal proti nam.
So naše molitve uslišane?
Ko je angelska prikazen prišla bližje, smo videli, da si je nadela Petrino obličje – in da nosi mano iz nebes.
Se pravi, par mrzlih.
Popoln zaključek popolnega zmajskega dne – in s tem izjemnega, fantastičnega zmajskega festivala; enega največjih v Evropi in v svetu. Festivala, ki se ga udeležimo z veseljem in ponosom.
Toliko ljudem smo dolžni zahvalo za ta prekrasen vikend v Jesolu.
Filippo, Nat, Angelo in ekipa, ki so festival ustvarili in ga tako uspešno peljejo dalje.
Župan Cristofer De Zotti in občina Jesolo, hoteli in restavracije, varnostniki in vsi, ki so omogočili, da smo se imeli tako dobro.
In seveda naši zmajski prijatelji … Sosednje v areni 4, Robert z družino, pa Petra in Gunther. Pa seveda sveti Roberto – in vseh dvesto in več zmajarjev, ki so izboljšali nebo nad Jesolom.
Hvala vam – in se vidimo kmalu spet, nekje na zmajskem polju, z vrvico v roki!
