Festival za enega

Dišeč dim se dviga iz zadnjega bidija, kot se dviga le cigaretni dim: najprej naravnost navzgor, potem pa se naenkrat razsuje na vrtince. Sončni žarki se igrajo z dimom in razkrivajo nejgovo kaotično, turbulentno strukturo. Prvi cvetovi se odpirajo žuželkam, ptice pojejo že od prvega diha svetlobe na vzhodu. Pomlad je, we smell the spring on the smoky wind, a imamo še eno zimsko zgodbo za vas – zgodbo o nenavadnem in precej edinstvenem transkontinentalnem indoevropskem mednarodnem nočnem zmajskem festivalu …

Kot gre staro reklo: če ne prideš do Gudžarata, pride Gudžarat k tebi.

To leto nismo žal bili povabljeni v Indijo na veliki zmajski festival (ali morda na srečo; glede na to, kaj se je tam dogajalo, bi se gladko zapletli v pretep ali še kaj hujšega), pa smo bili prisiljeni iskati druge rešitve za preživetje januarja in za blaženje naših skupnih odtegnitvenih simptomov.

*Srečni sončni dnevi festivalčka v Izoli*

Sredi januarja smo tako izvedli prisrčen nočni zmajski festival v Izoli, z L’ubico in Istvánom in Zmajoljupci – po Marczinovo pač nihče o nas nima pojma o januarjenju.

Pa smo si omislili košček Gudžarata: v Ljubljano smo povabili enega od cvetov Ahmedabada, zmajskega mojstra in člana znamenitega zmajskega kluba JEEM – Sauda Turnerja osebno!

Pot od Ahmedabada do sem je bila polna komplikacij in ovinkov, od vize do letalskih povezav, a mu je uspelo priti. A ko je stopil na sveto slovensko zemljo, se pravi, na centralno avtobusno postajo v Ljubljani, je bil videti poln pomislekov.

“Hej Saud, kako gre?”
“Brrrrrr … brrrrrr … brrrrrr …”

Fino je iz mrzle in sive januarske Ljubljane prileteti v vroč in sončen Gudžarat. Precej manj fino je zapustiti gudžaratsko toplino in prileteti naravnost v srednjeevropski januar, ki je videti kot utelešena eksistencialna kriza. Po licu te mahne, naš januar: svetlobe ni, je pa nenehen leden dež, ki prihaja iz megle; termometer kaže dve stopinji, telo pravi minus pet. Mraz je in tema in vlaga. In ne piha.

Prvi spominek, ki si ga je Saud kupil? Par toplih rokavic.

Vsakič nas v Ahmedabadu na rit vrže, ko nas tako lepo sprejmejo in pogostijo. Ponavljamo se, ampak – tam imamo resne prijatelje, ne znance in kolege. Pa smo seveda že dosti preden se je Saudova slovenska avantura sploh začela, mozgali o tem, kako bomo ne le vrnili, ampak presegli gostoljubje: odprta vrata in srca, odlična hrana, super izleti, hudi žuri. Vse to v desetih dneh.

Kremšnita na Bledu? Itak.

Še na Zatrnik smo se zapeljali – leden dež je padal – da se je Saud dotaknil snega …

Piran, biser našega Jadrana? Itak.

Toliko Slovenije smo zbasali Saudu po grlu, da je za hip pomislil, če bi raje šel v samostan …

Za hip. Brat Saud, zabava se šele začenja!

“In potem sva videla truplo …”
“Ne, Saud – najprej sva videla truplo in potem prometno nesrečo.”
“Aja, saj res. Potem pa je bil tisti zoprni džanki -“
“- in na naslednjem kofetu je natakarica padla in razsula vse krigle …”

Ljubljana, mesto zmajev, se je resno potrudila in pokazala našemu gostu svoj najlepši obraz.

Človek, ki se rodi v Ljubljani in tu preživi nekaj desetletij, morda – morda! – sreča eno truplo na ulicah dolgočasno varnega mesta. Saudu je to uspelo v petnajstih minutah.

Promertna nesreča, ki ji je bil priča takoj zatem, se je k sreči končala le z zvito pločevino; kompletno munjen džanki niti resno utrujati ni zmogel, nesrečna natakarica pa je res spektakularno poslala štiri polne vrčke vsepovsod – pa je Saud potreboval malo pavze.

Šele divja zabava Rotarky kluba v eksluzivnem nočnem lokalu hga je spravila v boljšo voljo … 🙂

Zapovrh pa je, iz same ljube previdnosti, še razvozil ljudi domov!

*Ne, nesramni obrekovalec – zgolj TESTIRAMO kakovost JAGGERYJA!*

Na Bled smo ga vlekli, pa v Piran in Novo mesto. Gnali smo ga po stari Ljubljani, pa z vzpenjačo na Grad …

Spili smo stotine kav na mrzlem – bidiji se ne pokadijo sami – in se greli ob ognju. In, jasno, jedli.

Slovenski kuhinji manjka pekočine, je pa polna marsičesa drugega. Pa smo Sauda phali s pečenim brancinom pri Ivorju, pa puranovimi zrezki z gorgonzolo, pa filanimi paprikami, bučkami in jajčevci, pa seveda s tipičnimi slovenskimi čevapčili (herojsko zaganimi na ledenem dežju) …

Seveda je bil lačni gudžaratec žrtev tipičnega slovenskega bureka (mimogrede, največji slovenski doprinos svetovni vrhunski kuhinji je ultimativen italijansko-orientalski fusion: pizza burek) – in dobil je tipično slovensko nedeljsko kosilo: govejo župo in pohanega pšanca. In štrudel.

on nas je pa v zameno naučil, kako se naredi pravi indijski čaj, s kardamomom in jaggeryjem in kdove čem vse.

Če gre ljubezen res skozi želodec, potem je Saud srečen človek. Za posladek pa smo imeli žure, vice, bluzenje in dolge nočne debate.

In, jasno, zmaje.

“Že milijonkrat smo vam rekli: nehajte pretiravat!”
– bralci

Pretiravamo? Mi? Nikoli. Samo sledimo široko sprejetim načelom in poimenovanjem …

Recimo, kaj je mednarodni zmajski festival? Dogodek, na katerem vsaj dva človeka iz različnih držav (mednarodni) spuščata zmaje (zmajski) in jih pri tem opauijeta vsaj dva nevpletena človeka (festival)

Takoj ko se je nad stoženskim travnikom dvignil in zasvetil trilobit smo imeli mednarodni zmajski festival – ker je za vrvice vlekel tudi Saud. Ostrooki Ivor pa je opazil, da gre za več kot le mednarodni festival, ker je Saud ne le iz druge dežele, temveč iz druge celine. Torej – medcelinski zmajski festival!

“Še huje je … on je iz Indije, mi iz Evrope – torej je festival tudi indoevropski!”
“Pa noč je!”

In tako vam predstavljamo prvi transkontinentalni indoevropski mednarodni nočni zmajski festival – TKIEMNZF Stožice 2026!

Nikar mešati entuziazma s pretiravanjem … 😉

Skratka, za to gre.

Večerja z Milo, Sergejo, Saudom, Gregorjem. Pozne nočne debate z Galom. Sprehod po starem mestu, poležavanje na valobranu, metanje kamenčkov v reko, ki ni Sabarmati, je pa z njo povezana … Kava na kavo na kavo – tri sladkorje za našega amdabadlijo! – na kavo. Žurka v ekskluzivnem nočnem klubu. Nočna vožnja po praznem mestu. Nenehen dež, mraz. Januar.

Zmaji so zgolj nekaj, česar se držimo; njihove vrvice vežejo naa življenja prek celin.

Kraji naj bi bili resnični, koncepti in ideje – prijateljstvo, bližina – pa koncepti in ideje; prvi lomastijo po aristotelovskem svetu, drugi lebdijo v Platonovem Eliziju.