Zmaji nad norim mestom

Ko govorimo o zmajih, načeloma neradi uporabljamo besedo “utrgan” … ampak tokrat pa res ne moremo brez nje. Ker je kraj, nad katerim smo leteli in kjer smo preživeli pet neverjetnih dni, povsem utrgan. In povsem utrgani so tudi ljudje, ki živijo tam.

Dva trilobita prežita nad poslikanimi ulicami

Saj vam nismo niti hoteli povedati, kje to povsem utrgano mestece sploh je, ker boste potem vsi hoteli sem in bo gužva in turisti in spominki in sladkorna pena in adihash majice in bo grozno, tako kot je grozno marsikje – mestece pa si tega res ne zasluži.

Ampak saj smo že vse razkrili, ko smo vam opisali noro letenje na zmajskem Festivalu vitra a.k.a. Zajaši zmaja, kamor so nas spravili kolegi iz Hrvaške zmajske zveze Zmajoljupci, in ko smo vam pokazali zmajske fotografije delte Neretve

Skratka, dobrodošli v Opuzenu!

Kako utrgan je Opuzen? Ko smo prišli, se je mesto pripravljalo na svetovno prvenstvo, ki so ga letos organizirali že šestnajstič. Svetovno prvenstvo u bacanju čikara u dalj – se pravi, v metu čikare v daljino – imenovano Čikarijada. Ime je prvenstvo dobilo po čikari, skodelici za espreso. Za kofe. Skodelice napolnijo s purpenom, da plavajo (in tako ne onesnažijo dna Neretve) in jo s starega mosta mečejo v reko. Čim dlje. Zmaga tisti, ki najbolj zmaga.

Tako norega tekmovanja smo se seveda morali udeležiti – in smo takoj spoznali, za kako resno stvar gre. Intervjuji na lokalnem radiu, izjava za HTV, izbira lokalnega patrona za onostransko pomoč (naše roke je vodil slikar Celestin Medović), dihalne in raztezne vaje …

Samo prvenstvo gre na polno – več kot tisoč ljudi na bregovih reke, reflektorji, merilni trakovi, štirje sodniki, pobiralci čikar, 35 tekmovalcev, dva komentatorja, novinarji, prenos v živo, 40 kilogramov mušul na buzaro in zaključni ognjemet, kot ga Opuzen še ni videl (“Nema siromaka u Giovannija!” je vpil napovedovalec, ko je končno začelo pokati.) …

Po dveh metih smo zanesljivo držali slovenski rekord (37,27 m), v finale, kjer se je med seboj pomerilo najboljših pet po dveh serijah – pa se tudi slučajno nismo mogli uvrstiti: 56 m je zaenkrat predaleč, do letošnjega zmagovalca Josipa Provića nam manjka še skoraj 30 metrov, svetovni rekord – več kot 76 m! – pa je čista znanstvena fantastika …

Čikarijada seveda ni edina utrgana stvar v Opuzenu. Celo mestece je kot labirint – na površini pičlih 400 x 300 m – z uličicami, kot je Poljana neretvanskih gusarjev ali Pivčeva kala, znamenita po mojstrah kuharicah, ki blestijo na Brodetijadi in na Dnevih šalše … In na vsakem ovinku skoči v vas freska, mural – povsem utrgan, jasno – ki jih že leta v okviru festivala Zen Opuzen slikajo mojstri stenskih poslikav iz celega sveta.

Celo poletje so tu koncerti, filmske in gledališke predstave, dirke starih ladij, kuharska tekmovanja, risanje na pesku, zmajski festival, slikarske razstave … predvsem pa celo mesto nežno prekriva neverjetno sproščen – in utrgan! – zen. Smaragdnozelena delta Neretve, ki ga obdaja, samo še podčrta vse skupaj. Opuzen živi zase in se lepša zase, ne za turiste; Opuzenci imajo radi sebe in svoje mesto, in kar naprej premlevajo nove ideje, kako bi svoj kraj in svoje življenje naredili še prijetnejše in še bolj utrgano. Kar jim povsem noro uspeva.

Opuzen je utrgan, a smo utrgani tudi mi – pa smo na rivi dvignili v zrak našega ljubega rokkakuja s fotoaparatom, da na to res posebno mestece pogledamo še iz zraka.

Ko so te kraje za dom klicali še Delmati in Daorsi, vročekrvna ilirska ljudstva, so malo stran od Opuzena na trdini nad Neretvo grški kolonisti (iz Hvara ali Korčule) zgradili mesto Narona, današnji Vid pri Metkoviću. Potem je začel rovariti Rim; Delmati so se uprli, Daorsi so se jim pridružili, Rimljani pa so sesuli oboje. Narona je postala regionalno središče v provinci Dalmatia, največje mesto med Salono (Split) in Epidavrom (Cavtat). Danes glavni trg v Opuzenu krasi čudovit (a žal brezglav) kip cesarice Livije, žene presvitlega Avgusta. Arheološki muzej v Naroni je absolutno vreden obiska.

Delta reke Neretve je bila tistihdob malarično močvirje; ko je Rim konec jemal in so Slovani privršali z vzhoda, je življenje tod okrog precej zamrlo. Dubrovniška republika je imela na otoku na špički delte, kjer se Mala Neretva razide s svojo veliko sestro – Posrednica so mu rekli – emporij za trgovanje s soljo. Trgovino je varovala utrdba Koš Opus, na mestu katere so Benečani leta 1684 zgradili večjo trdnjavo, imenovano Fort’ Opus.

Ta trdnjava, katere zidovi se ponekod še vidijo, je temelj današnjega Opuzena. Mesto je raslo in začele so se stihijske melioracije delte Neretve; veliko ljudi je sem pribežalo iz Gabele, Čapljine in drugih mest gor po Neretvi, ko je Turško cesarstvo začelo osvajati Bosno. Prišleki so s seboj prinesli kip svetega Štefana, pa so si postavili cerkvico, posvečeno njemu; ko je pogorela, so zgradili današnjo neoklasicistično cerkev na glavnem trgu – zraven nje raste stara oljka (ki daje ime Konobi pod maslinom), pod njo pa, kot pravijo, največja kamnita klop na svetu.

Avstro-Ogrska se je prva lotila resnejših, marijaterezijskih izboljševanj okolja – predvsem melioracij delte Neretve, izsuševanjem močvirij in razvojem kmetijsktva. Leta 1885 so dokončali ogromen projekt regulacije Neretve – Veliko in Malo Neretvo so ujeli v umetni koriti – za resnejše posege pa jim je zmanjkalo volje in sredstev. Šele po drugi svetovni vojni je delta Neretve postala smaragdni raj, kjer rastejo mandarine, lubenice, paradižniki in granatna jabolka.

Neretva je lepa, a čudna reka – utrgana? – ko sta dva člana našega društva (ne bomo ju imenovali) pomočila prste v vodo in jo okusila, je prišlo do prepira: eden je trdil, da je sladka, kot to reki pritiče – drugi pa, da je za reko voda nenavadno slana. Prvi je zmoto drugega pripisal maliganom, ki da jih je drugi požrl, drugi je prvemu očital izgubo okusa od vseh strupov, ki naj bi jih vnesel vase. Šele natakar v Konobi pod maslinom je razrešil spor: oba sta imela prav!

Neretva je namreč sladka zgolj v površinskem sloju. Reka po delti teče leno, pa se morje prikrade v njen izliv in prodira v globini daleč v delto in naprej. Slanost reke je odvisna od tega, kako globoko pomočiš roko (kar sta naša člana promptno preverila), in v reki – sredi mesta! – lovijo jegulje, orade, brancine in drugo morsko živad.

Skratka, Opuzen – majhen in skrit, velik in presenetljiv in čudovit, s tal in iz zraka.

Opuzen, ne se pokvarit … ostani povsem utrgan, z utrganimi dogodki, svetovnimi prvenstvi, freskami in zmaji; s povsem utrganimi, srčnimi, neustavljivimi ljudmi, ki smo jih začeli pogrešati takoj, ko smo zavili na glavno cesto proti Bosni …

Vse zmajske fotografije posnete s Canonom A810, ki ga je v opuzensko nebo poslal The Spark rokkaku zmaj. Ostale smo posneli sami, ali pa jih brezsramno nabrali po internetih – od Jadranke, Filipe, Denisa in drugih.

Zahvalo za čudovitih pet dni v čudovitem Opuzenu pa smo dolžni toliko krasnim ljudem, da jih ne moremo vseh našteti.

Snježana in Žare, Ana in Ivan – Giovanni, Josip, Stanko, Jadranka, Filipa, Alba, Ivica, vsi iz Motela Delta in Neretva kiteboardinga, mojstri iz Radia Delta, pa sama delta reke Neretve in Opuzen v celoti – najlepša hvala! Se vrnemo ob prvi priliki!

Leave a Comment